VDS sodba in sklep Pdp 1490/2005

Jedro

Čeprav je tožnica v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s strani Zavoda RS za zaposlovanje prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, teh prejemkov ni potrebno upoštevati pri odločanju o tožbenem zahtevku iz naslova plač, ki ga tožnica uveljavlja zoper delodajalca.

Morebitni odškodninski zahtevek Zavoda RS za zaposlovanje do delodajalca po 54. členu ZZZPB nima vpliva na odločitev o tožničini upravičenosti do izplačila plač, torej na razmerje delodajalec - delavec.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti in sklep v 2. odstavku izreka spremenita tako, da se spremenjena glasita :

"1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 04/4 z dne 26.3.2004, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 26.4.2004 do 31.8.2004, in ji za ta čas izplačati neto plače oz. razlike v plačah in sicer :

21.469,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2004 do plačila,

109.223,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2004 do plačila,

109.223,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.2004 do plačila,

109.223,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2004 do plačila,

109.223,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2004 do plačila,

od plač odvesti vse davke in prispevke ter dohodnino, jo prijaviti v invalidsko in pokojninsko zavarovanje za ves ta čas in ji delovno razmerje vpisati v delovno knjižico, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati razliko v plači zaradi nižje osnovne plače pri novem delodajalcu za čas od 1.9.2005 do dne 14.6.2005 in sicer v neto zneskih :

46.586,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2004 do plačila,

46.586,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2004 do plačila,

46.586,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2004 do plačila,

46.586,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2005 do plačila,

46.586,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2005 do plačila,

46.586,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2005 do plačila,

46.586,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2005 do plačila,

46.586,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2005 do plačila,

46.586,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2005 do plačila,

23.293,45 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.2005 do plačila,

ter od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter akontacijo dohodnine, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 273.306,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.7.2005 dalje do plačila."

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26.3.2004, na izplačilo plač za čas od 26.4.2004 do 31.8.2004, na izplačilo odškodnine zaradi nižje osnovne plače pri novem delodajalcu za čas od 1.9.2005 do dne umika reintegracijskega zahtevka zoper toženo stranko in na plačilo stroškov tožeče stranke. Odločilo je, da se zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na vrnitev nazaj na delo, postopek ustavi in da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo dokazne vrednosti izkaza poslovnega izida barov tožene stranke za obdobje od 1.1.2004 do 29.2.2004. Tožena stranka ni upoštevala prekluzivnih rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Upadanje prometa pri toženi stranki kot celoti v letu 2004 ni izkazano, zapiranja barov v času 30 dni pred izdajo odpovedi ni bilo, do krajšanja obratovalnega časa pa je prišlo po izdaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zato zamudila prekluzivne roke in odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz šikanoznih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti in sicer glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, UR. l. RS št. 42/2002) prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V spornem primeru je tožena stranka kot odpovedni razlog navedla zmanjšanje obsega dela gostinske dejavnosti in ga opredelila kot upadanje prometa, zapiranje obratov in krajšanje obratovalnega časa.

Pritožbene trditve o pomanjkljivosti izkaza poslovnega izida o poslovanju dveh lokalov družbe za navedeno obdobje (priloga B15) so utemeljene, saj na izkazu ni naveden datum nastanka, tako da ni mogoče ugotoviti, kdaj naj bi nastal. Drugih podatkov o poslovanju ostalih lokalov tožena stranka ni predložila. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10.5.2005 se je tožena stranka sicer zavezala predložiti sklep skupščine, ki naj bi upravi tožene stranke naložil racionalne ukrepe zaradi slabših poslovnih uspehov in iz katerih bi bilo razvidno, da so nastopili poslovni razlogi in slabši rezultati poslovanja v februarju 2004, vendar tega dokazila ni predložila. Prav tako so tudi trditve tožene stranke, da tožnici dela natakarice v lokalu "Š." ni bilo možno zagotavljati iz ekonomskih razlogov, ki naj bi jih izkazovali računovodski izkazi, izdelani 28.2.2004 in iz stroškovnih podatkov posameznih lokalov, ostale nedokazane, saj naj bi bili podatki poslovna tajnost tožene stranke. Iz izpovedbe zakonite zastopnice (l. št. 49) nadalje izhaja, da so odločitev za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki sprejeli zaradi negativnih rezultatov v dveh enotah, v katerih tožnica ni delala. Ne gre prezreti niti izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, da je lokal "Š.", kjer je bila zaposlena tožnica, posloval pozitivno, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da delo natakarja še vedno opravljata dva natakarja, kar je enako kot v času zaposlitve tožnice. Navedene ugotovitve kažejo na neobstoj utemeljenega razloga za odpoved.

Po določbi 1. odstavka 82. člena ZDR je delodajalec dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Zgolj negativni trend poslovanja v prvih dveh mesecih leta 2004 v dveh lokalih še ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo upadanje prometa izkazano pri poslovanju vseh lokalov in še manj, da je delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožnice postalo nepotrebno. Po presoji pritožbenega sodišča je zmanjšanje obsega gostinske dejavnosti in posledično potrebe po natakarjevem delu mogoče ugotoviti le na podlagi upadanja prometa v vseh lokalih tožene stranke in na ravni poslovanja tožene stranke kot celote. Šele ob negativnem poslovanju vseh lokalov bi bilo mogoče zaključiti, da je prišlo pri toženi stranki do upadanja prometa. Upadanja prometa na podlagi poslovanja vseh lokalov tožena stranka ni dokazala. Zgolj negativno poslovanje dveh lokalov, v katerih tožnica kot povedano ni delala, pa ne nudi zadostne podlage za zaključek, da je podan utemeljen in resen razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odst. 88. člena ZDR, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko.

Nadalje je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga zapiranja barov in skrajšanja obratovalnega časa niso bili upoštevani zakonsko določeni prekluzivni roki, v katerih mora delodajalec podati redno odpoved. Po določbi 5. odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zaprla bar na Š. ulici v letu 2003, do krajšanja obratovalnega časa pa je prišlo v baru na Č. ulici šele 10.5.2004, čeprav je tožena stranka že v vlogi z dne 7.1.2004 predlagala zaprtje tega lokala. V primeru zapiranja bara na Š. ulici je bila redna odpoved iz poslovnega razloga dne 26.3.2004 tožnici podana po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Do skrajšanja obratovalnega časa na Č. ulici pa je prišlo šele v mesecu maju 2004, torej šele po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici dne 26.3.2004. Pri navedenih dveh razlogih tožena stranka ni spoštovala 30-dnevnega prekluzivnega roka od seznanjenosti z odpovednimi razlogi, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga z dne 26.3.2004 nezakonita in jo je pritožbeno sodišče razveljavilo.

Posledično je zahtevek po izplačilu plač za obdobje od 26.4.2004 do 31.8.2004 je utemeljen. Iz plačilne liste za mesec februar (priloga A7) je razvidno, da je tožnica prejemala nadomestilo mesečne plače v višini 109.223,90 SIT neto. Tožnica je tako upravičena do izplačila plače v navedenem znesku do 31.8.2004, čeprav je v tem času prejemala denarno nadomestilo za čas brezposelnosti s strani zavoda. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da tožnici pripada le razlika med izplačilom nadomestila plače za brezposelnost in plačo. Po 54. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. list RS št. 5/91 s spremembami) ima zavod pravico od delodajalca zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, med drugim tudi v primeru, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. Morebitni odškodninski zahtevek zavoda do delodajalca na odločitev o tožničini upravičenosti do izplačila plač, torej na razmerje delodajalec - delavec, nima vpliva, saj ne gre za avtomatizem, zato za vračunavanje nadomestila, ki ga je delavka prejemala iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ni podlage.

Tožnica zahteva tudi plačilo odškodnine zaradi nižje osnovne plače pri novem delodajalcu za čas od 1.9.2005 do dne umika reintegracijskega zahtevka z dne 14.6.2005. Zahtevek tožnice po plačilu razlike v plači je utemeljen. Po vpogledu v fotokopijo delovne knjižice (priloga A8) in overjeno kopijo pogodbe o zaposlitvi (priloga A9) pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica, ki je od 1.9.2004 v delovnem razmerju pri OŠ N.F., prejema bruto plačo 91.372,00 SIT oz. v višini 62.637,00 SIT neto. Ker je tožnica pri toženi stranki prejemala plačo v višini 109.223,90 SIT neto, je zaradi nižje plače pri novem delodajalcu oškodovana. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče naložilo toženi stranki plačilo v zneskih, razvidnih iz 3. točke izreka.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožeče stranke ugodilo in skladno z določbo 4. točke 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je zahtevku tožnice v celoti ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Pritožbeno sodišče je potrebne stroške tožnice odmerilo v skladu s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo. Pri tem je kot potrebne stroške priznalo stroške sestave tožbe 300 tč., sestave štirih obrazloženih pripravljalnih vlog 900 tč., pristop k poravnalnem naroku in prvem naroku za obravnavo dne 10.5.2005 300 tč., pristop na narok dne 14.6.2005 150 tč. in po času 100 tč., pristop na narok dne 12.7.2005 150 tč. in po času 100 tč. ter manipulativne stroške. Tako odmerjeni stroški s pripadajočim 20 % DDV znašajo 273.306,00 SIT in jih je dolžna povrniti tožena stranka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 188/2005
• VDS sodba Psp 155/2001
• VDS sodba Psp 472/2000