VDS sodba in sklep Pdp 385/2005

Jedro

V sporu zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče na predlog tožnika ugotovilo, da je tožnikovo delovno razmerje trajalo do izdaje sodbe, tožbo za plačilo odškodnine pa je kot preuranjeno napačno zavrglo. Podlaga za priznanje odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR ni šele pravnomočna sodba glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi. O tej odškodnini se odloča hkrati, ko se delavcu prizna obstoj delovnega razmerja le do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, saj se ta odškodnina priznava ravno namesto reintegracije. Pri njeni odmeri pa se upošteva tožnikova starost, izobrazba, možnost za nadaljnjo zaposlitev, čas eventualnega prejemanja nadomestila na Zavodu RS za zaposlovanje.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep o zavrženju tožbe glede plačila odškodnine v višini 4.000.000,00 SIT (1. točka izreka sklepa) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pritožba tožene stranke zoper sodbo pa se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka (2. točka izreka sklepa).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 686 iz leta 1999, ki jo je dne 15.3.2004 podala tožena stranka nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka sodbe) in ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo in traja do izdaje sodbe naslovnega sodišča (2. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas, ko ni delala, priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja in sicer obračunati in izplačati zapadle mesečne plače v višini, kot bi jih prejemala, če bi delala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, to je od 10. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (3. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se tožba v delu, ki se glasi na plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 4.000.000,00 SIT zavrže (1. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 191.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (2. točka izreka sklepa).

Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe in navajal, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku in Zakonom o delovnih razmerjih sprejelo sklep o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je tožena stranka na glavni obravnavi 21.9.2004 spremenila svoj tožbeni zahtevek, kar je sodišče tudi dovolilo z navedbo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med pravdnima strankama, v nadaljevanju postopka pa je sodišče tožbo v delu glede plačila odškodnine zavrglo. Sodišče prve stopnje bi pri odločanju moralo upoštevati 1. odst. 118. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje spremeni tožbeni zahtevek, v kolikor ugotovi, da ne želi več nadaljevati delovnega razmerja pri delodajalcu ter zato namesto reintegracijskega zahtevka postavi nov tožbeni zahtevek, v katerem predlaga, da sodišče s sodbo določi datum prenehanja delovnega razmerja ter določi odškodnino po pravilih civilnega prava. Tožnik je kot zavarovalni zastopnik pri toženi stranki zgubil večino svojih strank - zavarovancev, tako da ne želi več opravljati dela pri toženi stranki. Tako bi sodišče moralo odločiti o datumu prenehanja delovnega razmerja ter nato odločiti o vtoževani odškodnini v višini 4.000.000,00 SIT. Tožena stranka je ravnala protipravno, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnik je nezaposlen in tudi ne prejema nobenega nadomestila na Zavodu za zaposlovanje RS. Odškodnina ne more biti odvisna od pravnomočnosti odločitve sodišča prve stopnje, saj je ugotovitev sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravna podlaga, da se sploh lahko odloča o odškodnini po določilih 118. člena ZDR. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in je tožniku priznalo delovno razmerje do izdaje sodbe, bi moralo v nadaljevanju odločiti tudi o odškodnini.

Tožena stranka je podala pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne oz. podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Direktor OE K. je bil s kršitvami seznanjen šele dne 1.3.2004. Kot je izpovedal A.P., je bil s strani vodje računovodstva obveščen dne 26.2.2004, ko je bilo po pregledu smernic, ki jih je podpisal tožnik, ugotovljeno, da je tožnik "kreditiral" sodelavca A.. O navedenem je obvestil vodjo sektorja, direktorja pa ni obvestil, ker je bil odsoten. Direktorja je obvestil v ponedeljek dne 1.3.2004, ko so ta problem obravnavali na kolegiju. 15 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi je potrebno šteti od datuma, ko je bil s kršitvijo in storilcem seznanjen direktor. V OE K. je namreč za vodenje postopka ter samo odpoved pogodbe o zaposlitvi pristojen le direktor B.R., tožnikov nadrejeni vodja A.P. nima nobenih pristojnosti na področju delovnih razmerjih, kar pomeni, da sam ob seznanitvi s kršitvami ni mogel ukrepati. 15 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja subjektivni rok, saj začne teči z dnem seznanitve s kršitvami, pri tem pa je pomembno, kdaj se je s kršitvijo seznanil organ oz. pristojna oseba. Tako je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, ko je pričela z ukrepanjem šele 26.2.2004 postopala skrajno malomarno, ker je bilo računovodstvo že septembra 2003 pozorno na čeke L.A.. Res je sicer, da je Banka K. računovodstvu tožene stranke že v septembru vrnila nekrite čeke.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in prerekal vse pritožbene navedbe tožene stranke in navajal, da je tožena stranka že pred 26.2.2004 vedela za vse nekrite čeke L.A., dejansko pa sta bila dne 26.2.2004 pri A.P. na razgovoru tako tožnik kot priča L.A., ki sta v celoti pojasnila situacijo. Tožnik je tudi izpovedal, da ga je blagajničarka že v sredini leta 2003 obvestila, da se izdani čeki L.A. vračajo, ker nimajo kritja. Tako tožnik kot L.A. sta zelo prepričljivo izpovedala, da sta takoj po obvestilu s strani blagajničarke M.M. želela nevnovčene čeke poravnati tako, da bi blagajničarki prinesla gotovino, ta pa jima bi vrnila nevnovčene čeke. Zakon o delovnih razmerjih tudi ne določa, da bi o seznanitvi razlogov za izredno odpoved morala biti seznanjena oseba, ki je pooblaščena za vodenje postopkov na področju delovnih razmerjih. Novi ZDR tudi ne predvideva več disciplinskega prenehanja delovnega razmerja, temveč pozna le institut redne oz. izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba tožnika je utemeljena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP ni storilo, je pa v delu glede odločitve o odškodnini zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zmotno uporabilo materialno pravo in posledično dejansko stanje nepopolno ugotovilo ter tudi nepravilno odločilo o stroških postopka.

K pritožbi tožnika :

Utemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini zaradi prenehanja delovnega razmerja moralo upoštevati določila 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR). 118. člen ZDR ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in v 1. odst. določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in mu je trajalo do izdaje sodbe naslovnega sodišča. Takšen tožbeni zahtevek je tožnik postavil na glavni obravnavi dne 21.9.2004 ter pod točko 4 tudi uveljavljal plačilo odškodnine v višini 4.000.000,00 SIT zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo tožnika v tem delu zavrglo in štelo, da je njegov tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine preuranjen ter svojo odločitev utemeljilo na določilih 274. člena ZPP. Pravna podlaga za vtoževanje navedene odškodnine tudi ni pravnomočna sodna odločba glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in sklep o zavrženju tožbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri odmeri odškodnine po določilih 118. člena ZDR je potrebno upoštevati, da gre za odškodnino namesto reintegracije. Pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR pa je potrebno upoštevati tako tožnikovo starost, njegovo izobrazbo, možnosti za nadaljnjo zaposlitev, čas eventuelnega prejemanja nadomestila na Zavodu za zaposlovanje in podobno.

K pritožbi tožene stranke :

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz razloga, ker je štelo, da je za odločitev v konkretnem primeru bistvenega pomena ugotovitev, kdaj je začel teči 15 dnevni rok, in v katerem bi morala tožena stranka tožniku izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. 2. odst. 110. člena ZDR določa, da mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved najkasneje z dnem, ko je imel tožnik pri nadrejenem vodji A.P. dne 26.2.2004 razgovor in na katerem je v celoti pojasnil, da je izročil L.A. 370.000,00 SIT gotovine in prevzel skupno 11 čekov v zameno za to gotovino, ki jih je tudi vnovčil. Tožnik je nadrejenemu A.P. pojasnil tudi za ček, ki sicer ni bil predmet izredne odpovedi tožniku. Smiselno enako je pojasnil tudi zaslišani A.P., ki je izpovedal, da je bil s strani vodje računovodstva obveščen, da se toženi stranki vračajo nekriti čeki L.A., da naj bi šlo za 11 čekov (10 čekov po 30.000,00 SIT in en ček po 70.000,00 SIT) in da so po pregledu dokumentacije dne 26.2.2004 odkrili, da je podpisnik spremnic, na katere se čeki nanašajo, tožnik. O zadevi je istega dne obvestil tudi vodjo sektorja S.S.. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je bila tožena stranka najkasneje dne 26.2.2004 seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, to je z dnem, ko sta dva nadrejena delavca in sicer A.P. in S.S. bila v celoti seznanjena z 11 nekritimi čeki in tudi tistimi čeki, ki še niso zapadli v plačilo. Ugotoviti je tudi, da je tožena stranka vedela za nekrite čeke že v drugi polovici leta 2003, saj je tudi iz potrdila o izvedeni transakciji z dne 29.9.2003 razvidno, da je bilo računovodstvo že v septembru 2003 pozorno na čeke L.A., saj je na potrdilu zapisano "preveri polico". Tako so bile pristojne strokovne službe tožene stranke že v septembru 2003 nasporno seznanje s problemom nekritih čekov in so tudi imele možnost ustreznega ukrepanja. Po oceni pritožbenega sodišča tako ni mogoče šteti, da je pričel teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi šele z dnem, ko se je s kršitvijo seznanil direktor OE K., to je z dnem 1.3.2004, ko so zadevo obravnavali na kolegiju in imenovali tudi posebno komisijo, ki naj bi raziskala nastalo situacijo. Ker se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje dne 26.2.2004, je s tem, ko je tožniku dne 15.3.2004 izdala sklep o izredni odpovedi (pravilno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi), zamudila 15 dnevni subjektivni rok iz 2. odst. 110. člena ZDR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede plačila odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ugodilo in sklep o zavrženju tožbe razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo tožene stranke zoper sodbo pa kot neutemeljeno zavrnilo.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 907/2006
• VDS sodba Pdp 1509/2005
• VDS sodba Pdp 1316/2006