VDS sodba Pdp 300/2005

Jedro

Tožnica je po prejemu obvestila, da ji je 3.11.2003 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, vložila zahtevo za priznanje obstoja delovnega razmerja od 4.11.2003 dalje. Ker je tožena stranka zahtevi ugodila in kršitev odpravila ter tožnici vzpostavila delovno razmerje za nedoločen čas (1. in 2. odstavek 204. člena ZDR), je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje 3.11.2003 nezakonito prenehalo, oz. da je tega dne pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala veljati (uveljavljan zaradi pridobitve podlage za plačilo pogodbene kazni po 29. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije), neutemeljen.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 16.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referenta v računovodstvu za nedoločen čas od 1.1.2003 do 4.2.2004, da ji je dne 3.11.2003 nezakonito prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, sklenjena s toženo stranko, in ji je dne 3.11.2003 nezakonito prenehalo delovno razmerje, ter da tožena stranka ni izpeljala zakonsko predpisanega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 81.575,00 SIT (2. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da predmet tožbe ni plačilo pogodbene kazni, kot bi se dalo sklepati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ampak prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oz. prenehanje delovnega razmerja. Poprava nezakonitega ravnanja oz. odprava nezakonitega stanja s strani tožene stranke po več kot 17 dneh ne more spremeniti dejstva, da je bilo prenehanje delovnega razmerja dne 3.11.2003 nezakonito. Razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso obstajali niti jih tožena stranka ne zatrjuje. Tožena stranka tudi ni izpeljala postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato bi moralo sodišče ugotoviti, da je 3.11.2003 pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala veljati, ter da tožena stranka ni izpeljala zakonsko predpisanega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je jasno razvidno iz listin v spisu in navedb strank. Sodišče je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo s tem, da tožnica ni upravičena do pogodbene kazni po 29. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, kar ne drži, sploh pa pogodbena kazen ni predmet tožbe. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, ker sodišče ni upoštevalo 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 4., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, da je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za odločitev v tem sporu, in o glavni stvari sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, o stroških postopka pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava odločilo napačno.

Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožnica ni upravičena do plačila pogodbene kazni, čeprav to ni bilo predmet tožbenega zahtevka. Ker ne gre za razloge o odločilnem dejstvu, navedeno ne predstavlja kršitve v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek ne nasprotuje razlogom sodbe. Tožnica je želela z izdajo ugodilne sodbe doseči podlago za terjatev do tožene stranke iz naslova pogodbene kazni po 29. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/98 s sprem.), ki določa, da mora delodajalec delavcu v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov, kar mora biti ugotovljeno s pravnomočno odločbo, plačati pogodbeno kazen v višini najmanj štirih mesečnih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ji je dne 3.11.2003 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, saj ji tega dne delovno razmerje sploh ni prenehalo. Sodišče prve stopnje je do takšnega pravilnega zaključka prišlo na podlagi naslednjih dejstev, ki izhajajo iz izvedenih listinskih dokazov. Pravdni stranki sta dne 27.11.2002 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas - od 1.1.2003 za čas nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu. Tožena stranka je tožnici dne 29.10.2003 izdala obvestilo, da ji dne 3.11.2003 pogodba o zaposlitvi preneha veljati, ker tega dne preneha delavkin porodniški dopust. Sledila je tožničina zahteva za vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas oz. zahteva za odpravo nepravilnosti z dne 12.11.2003, v kateri je uveljavljala, da se je delavka vrnila na delo s porodniškega dopusta že dne 1.8.2003. Pri tem se je sklicevala na 54. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da se v primeru, če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zahtevala je, da jo tožena stranka pozove nazaj na delo in ji omogoči delo, da ji vzpostavi delovno razmerje za čas od nezakonitega prenehanja dalje ter ji za to obdobje izplača plačo. Tožena stranka je tožničini zahtevi dne 20.11.2003 ugodila. Tožnico je pozvala na delo, ji vzpostavila delovno razmerje za nedoločen čas od 4.11.2003 dalje ter ji za čas od 4.11.2003 do vrnitve na delo dne 24.11.2003 priznala nadomestilo plače v višini, kot bi jo tožnica prejela, če bi delala. Tožnica po vrnitvi na delo ponujene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas sicer ni želela podpisati, dejansko pa je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki vse do 4.2.2004, ko ji je delovno razmerje na podlagi njene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo.

Glede na navedena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam tožene stranke, da tožnica neutemeljeno uveljavlja nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, saj je tožena stranka njeni zahtevi za priznanje obstoja delovnega razmerja po 4.11.2003 ugodila (1. in 2. odstavek 204. člena ZDR). Ker je tožena stranka tožnici vzpostavila delovno razmerje za nedoločen čas od 4.11.2003 dalje, in ker ji je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo brez prekinitve vse od 1.1.2003 do 4.2.2004, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Napačno pa je odločilo o stroških postopka, ker je upoštevalo le splošno pravilo o povrnitvi stroškov postopka glede na uspeh v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP), namesto da bi uporabilo določbo 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94 s sprem.), da delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP ter 3. točko 365. člena ZPP spremenilo tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Glede preostale odločitve sodišča prve stopnje niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, ji je tožena stranka skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) dolžna povrniti pritožbene stroške, ki glede na vrednost spremenjenega dela sodbe znašajo 125 točk za sestavo pritožbe, skupaj z 20 % DDV pa 16.500,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1076/99
• VDS sodba in sklep Pdp 756/2006
• VSL sklep I Cp 280/98