VDS sodba Pdp 1302/2005

Jedro

Negotovost, ali bo delodajalec tudi v bodoče lahko pridobival posle v enakem obsegu, predstavlja tipični poslovni riziko, ki ga ni mogoče prevaliti na delavce in ni zakonski razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje 31.12.2004, da ima tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in mu priznalo vse pravice iz dela in po delu od 1.1.2005 dalje ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 1.1.2005 dalje vročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z upoštevanjem dejstva, da je sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in ga razporediti na delo, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma drugo ustrezno delo ter mu za čas od 1.1.2005 obračunati in izplačati pripadajoče plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila po predhodnem odvodu prispevkov in davkov od bruto pripadajočih plač in tožniku v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas, ko ni delal in priznati vse preostale pravice iz dela in po delu. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 127.776,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da zgolj čas trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pet let zadostuje za ugotovitev, da je bila pogodba za določen čas sklenjena nezakonito. Po uveljavitvi novega Zakona o delovnih razmerjih, ki omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, so bile s tožnikom sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skupnem trajanju dveh let zaradi začasno povečanega obsega dela, s čimer tožena stranka ni prekoračila zakonsko določenega najdaljšega možnega časa. Iz izjav priče D.V. natančno izhaja način poslovanja in kadrovanja tožene stranke, ki je podoben kot pri drugih velikih gradbenih družbah. Pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ima lahko le manjša skupina ljudi, in sicer inženirji in delovodje, število dodatnih sodelavcev pa je odvisno od pridobljenih poslov na javnih natečajih. Število pomožnih delavcev niha od projekta do projekta, zato ni mogoče pričakovati, da bi z njimi tožena stranka sklepala pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Specifičnost poslovanja tožene stranke ni pri načinu pridobivanja poslov, temveč pri naravi izvajanja del, ki za posamezne velike gradbene projekte začasno potrebuje velik odstotek nekvalificiranih delavcev za različna pomožna gradbena dela, ki jih sicer trajno ne potrebujejo. Ugotovitev sodišča, da je tožena stranka potrebovala delo tožnika pet let, ni odločilna za presojo zakonitosti sklenjenih pogodb, ker ni šlo za trajno potrebno po delu. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče zavrnilo zaslišanje predlaganih prič B.Š. in G.R., ki sta bila vodja projektov, pri katerih je sodeloval tožnik. Sodišče prve stopnje pri presoji pravic oziroma izplačilu plače od 1.1.2005 ni upoštevalo zneskov denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki ga tožnik prejema pri ZRSZZ ter toženi stranki v plačilo naložilo celotne zneske ter dejstva, da je bil tožnik po odpovedi zaposlen pri drugem delodajalcu, česar pa tožena stranka ni mogla preveriti. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede odločitve o višini stroškov postopka, saj v tem delu sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, katere očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja :

Zmotno je stališče tožene stranke, da novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) dopušča sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v prehodnem obdobju treh let, po polni uveljavitvi zakona pa dveh let, tudi v takih primerih, kot je primer tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas ni šlo za začasno povečan obseg dela, temveč za trajno potrebo po delu tožnika. V takih primerih tudi po novem ZDR ni mogoče sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je gradbeno podjetje, ki izvaja gradbeno dejavnost in v tej dejavnosti potrebuje tudi delo nekvalificiranih gradbenih delavcev, kot je bil tožnik. Dejstvo, da tožena stranka pridobiva delo na posameznih projektih, ki se seveda po sami naravi stvari morajo zaključiti v določenem časovnem obdobju, ne pomeni, da gre za potrebno po delu delavcev za določen čas. Kajti v takem primeru bi delodajalci, ki opravljajo tako dejavnost, to je dejavnost gradbeništva, morali ves čas zaposlovati delavce za določen čas, saj dejansko delajo na projektih, ki se morajo v določenem časovnem terminu zaključiti. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča gre za običajen posloven riziko, ko delodajalec ne more v naprej vedeti, ali bo trajno lahko pridobival dela v enakem obsegu in tako zagotavljal delo delavcem. Vendar tega rizika ne more prevaliti na delavce. Tako po stari kot po novi delovnopravni zakonodaji se delovna razmerja sklepajo za nedoločen čas in je delovno razmerje za določen čas le izjema, ki jo restriktivno ureja zakon. Tudi Direktiva 1999/97/ES, ki Republiko Slovenijo zavezuje od 1.5.2004 dalje, določa, da je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas dopustno le v primeru, če za to obstajajo utemeljeni stvarni razlogi. Negotovost ali bo delodajalec tudi v bodoče lahko pridobival posle v enakem obsegu, predstavlja tipični poslovni riziko, ki ga ni mogoče prevaliti na delavce in zaradi tega rizika z njimi sklepati pogodbe o zaposlitvi le za določen čas. V primeru, da delodajalec v daljšem časovnem obdobju ne more več zagotavljati dela delavcu, ima namreč možnost delavcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zakon ne predvideva, da bi bil lahko tak riziko temelj za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Ob vse močnejši konkurenci na trgu bi namreč v primeru take razlage, za kakršno se zavzema tožena stranka, delodajalcem sploh ne bi bilo več potrebno sklepati delovnih razmerjih za nedoločen čas, temveč le še za določen čas. To pa ni namen zakona, prav tako pa bi bilo to v nasprotju z Direktivo 1999/97/ES. Dovoljevanje sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi običajnih poslovnih rizikov v zvezi z obsegom naročil in posledično poslovanja, pa bi pomenilo kršitev navedenih določb.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč popolno ugotovilo dejansko stanje, samo dejstvo, da se z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje tožena stranka ne strinja, pa ne pomeni nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Neupoštevne so pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik v času prenehanja delovnega razmerja prejemal nadomestilo za brezposelnost in da je bil zaposlen drugje, kar bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati. Gre namreč za pritožbeno novoto, za katero pa niso izpolnjeni pogoji po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP. Po navedeni določbi lahko stranka v pritožbi navaja nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navajati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 286. člena ZPP. Dejstvo, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil zaslišan, ne predstavlja razloga, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ne bi mogla navajati dejstev, da je bil po prenehanju delovnega razmerja zaposlen drugje in da je prejemal nadomestilo za brezposelnost, kot se to zmotno zavzema tožena stranka v pritožbi.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka in ugotovilo, da so ti odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo. Iz obrazložitve sodbe sicer res ni razvidno, kateri stroški so bili priznani kot potrebni stroški, vendar je iz stroškovnika, ki se nahaja v spisu, razvidno, da je sodišče prve stopnje priznalo za sestavo tožbe 300 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 300 točk, za zastopanje na nadaljnjih dveh narokih po 150 točk, 50 urnine za narok 4.7.2005, 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV, kar je v skladu s tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003), ki določa nagrado v sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja 300 odvetniških točk. Sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov za razgovor s stranko, pregled dokumentacije in previsoko priglašenih stroškov za obravnavo z dne 9.5.2005. Tako so pritožbene navedbe v zvezi z nepravilno odmerjenimi stroški postopka neutemeljene.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa, ker odgovor na pritožbo k njeni razrešitvi ni pripomogel.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1476/2001
• VDS sodba in sklep Pdp 861/2001
• VDS sodba Pdp 391/2005