VDS sodba Pdp 451/2006

Jedro

Ker po naši delovnopravni zakonodaji v skladu z Direktivo 1999/70/ES predstavlja pogodba o zaposlitvi za določen čas izjemo od splošnega pravila sklepanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je treba zakonske določbe, ki jo urejajo (od 52. do 56. člena ZDR), razlagati ozko. Zato mora pogodba o zaposlitvi za določen čas, čeprav tega 1. odst. 29. člena ZDR izrecno ne zahteva, vsebovati razlog, zaradi katerega se pogodba o zaposlitvi sklepa le za določen čas.

Delavec mora že ob nastopu dela, oziroma ob podpisu pogodbe o zaposlitvi vedeti, iz katerega razloga sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Zato je pogodba, ki ne vsebuje razloga po 52. členu ZDR oziroma 109. členu ZOFVI, sklenjena v nasprotju z zakonom, kar ima za posledico transformacijo pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen v nedoločen čas.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi :

"Ugotovi se, da tožeči stranki V.B.V. delovno razmerje z dnem 31.8.2005 ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz dela, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto "individualna in skupinska pomoč ter druga dela", ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1.9.2005 do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, jo za to obdobje prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter ji obračunati nadomestilo plače za čas od 1.9.2005 do vrnitve na delo v višini bruto plače, ki bi ji bila obračunana, če bi delala na svojem delovnem mestu, plačati predpisane davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega nadomestila plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter ji izplačati regres za letni dopust za obdobje po prenehanju delovnega razmerja do vrnitve na delo v predpisani višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti 1. julija v posameznem letu do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 142.440,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo."

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 2.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice na ugotovitev, da ji je 31.8.2005 zaradi transformacije pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen v nedoločen čas nezakonito prenehalo delovno razmerje. Posledično je zavrnilo tudi njen reintegracijski in reparacijski zahtevek ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka sama, saj je s 1.3.2006 preklicala pooblastilo svojemu pooblaščencu. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o tej zadevi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka (2.000,00 SIT za materialne stroške). Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, oziroma iz sodbe jasno ne izhaja, katero materialno pravo je prvostopenjsko sodišče sploh uporabilo. Pritožnica je uveljavljala transformacijo pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen v nedoločen čas, ker je tožena stranka zlorabila institut pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj za sklenitev take pogodbe niso obstajali zakonsko predvideni razlogi, zato bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi uporabiti določbo 54. člena ZDR, glede na to, je postopek pokazal, da tožničina pogodba o zaposlitvi ni vsebovala razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 52. členu ZDR in da razlog tudi dejansko nikoli ni obstajal. Po mnenju pritožnice je v danem primeru povsem vseeno ali je vedela, da se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas ali ne, saj je samoumevno, da je v interesu vsakega delavca, da sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je po njenem mnenju sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 77. člena ZDR v obravnavanem primeru brezpredmetno oziroma pravno zmotno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, navedenih v citirani zakonski določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pa na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo zmotne pravne zaključke. Zato je izpodbijana sodba materialnopravno nepravilna.

Za presojo utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru je bistvenega in odločilnega pomena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas ne da bi za to obstaja stvaren in objektiven razlog. Pogodba o zaposlitvi se po 1. odstavku 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - v nadaljevanju ZDR) načeloma sklepa za nedoločen čas, če ni s tem zakonom drugače določeno. Prav z namenom, da se prepreči zloraba sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas je tudi Direktiva 1999/70/ES o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, z dne 28.6.1999, določila, da je sklepanje takih pogodb dopustno le, če je utemeljeno na stvarnih in objektivnih razlogih. V skladu z direktivo se preprečitev zlorab dela za določen čas zagotavlja z nacionalno zakonodajo, ki upoštevajoč potrebe posamezne dejavnosti ali kategorije delavcev določi posebne omejitve dopustnosti takega zaposlovanja. ZDR je s tem, ko je dopustnost sklepanja pogodb o zaposlitvi vezal na obstoj določenih primerov, konkretiziral pravilo, uveljavljeno iz direktive o dopustnosti sklenitve take pogodbe, ki mora temeljiti le na stvarnem in objektivnem razlogu. Pogodba o zaposlitvi za določen čas predstavlja torej izjemo od splošnega pravila sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot posebne vrste pogodbe o zaposlitvi. Zato zakon tudi taksativno določa razloge, v katerih je dopustna sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v 1. odstavku 52. člena ZDR. Za zaposlene v javnih vrtcih in v javnih šolah pa dodatne razloge določa tudi 109. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB3 - Ur. l. RS, št. 115/2003). Prav z novelo ZOFVI-D (Ur. l. RS, št. 79/03) je bil za te zaposlene opredeljen še en dodaten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj je dopustila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas poleg primerov določenih z ZDR tudi v primeru, če gre za predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev oziroma dijakov v šolo ali zavod ali za spremembo javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oziroma predmetnikov.

Določitve razloga v pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za določen čas zakon v 1. odstavku 29. člena ZDR sicer res ne opredeljuje kot bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi, vendar po oceni pritožbenega sodišča mora pogodba o zaposlitvi za določen čas kljub temu vsebovati razlog glede na to, da gre za eno izmed zakonsko opredeljenimi posebnimi pogodbami o zaposlitvi, za katere veljajo glede njihove opredelitve posebne zakonske določbe. Da gre pri tovrstni pogodbi o zaposlitvi za strožje zakonske pogoje glede njene vsebina, izhaja tudi iz 2. odstavka 10. člena ZDR, ki določa sankcijo za kršitev pravila o obličnosti, saj je pri tovrstni pogodbi pisnost konstitutivnega pomena. Že po zakonu se šteje, da je taka pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če ni sklenjena v pisni obliki. Vse dodatne zakonske zahteve pri sklepanju tovrstne pogodbe o zaposlitvi so namenjene prav varstvu delavca kot šibkejše pogodbene stranke pred situacijami, ko bi bil lahko ta negotov glede vprašanja trajanja zaposlitve kot tudi razlogov, zaradi katerih se taka pogodba sploh sklepa. Ker v skladu z direktivo po naši delovno pravni zakonodaji pogodba o zaposlitvi za določen čas predstavlja izjemo od splošnega pravila sklepanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je treba zakonske določbe, ki jo urejajo (od 52. do 56. člena ZDR), razlagati ozko in v smislu preprečitve zlorabe tega instituta, tako da ne bi prihajalo do fiktivnega zaposlovanja za določen čas. Ker gre za izjemo, mora delavec že ob nastopu dela oziroma, ko podpiše tako pogodbo o zaposlitvi vedeti, iz katerega razloga sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Da mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas razlog, ki opravičuje sklenitev take pogodbe o zaposlitvi, naveden oziroma opredeljen, izhaja tudi iz 1. odstavka 77. člena ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in med drugim veže njeno prenehanje tudi na prenehanje razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Zato je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki ne opredeljuje razloga oziroma iz njene vsebine ne izhaja, zakaj je prišlo do zaposlitve za določen čas, sklenjena v nasprotju z zakonom, kar ima za posledico transformacijo pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen v nedoločen čas.

Glede na navedeno pravno ureditev je pritožbeno sodišče ocenilo, da je v danem primeru prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z nacionalno zakonodajo in tudi omenjeno direktivo, saj dejansko razloga za sklenitev take pogodbe sploh ni bilo. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru v pogodbi o zaposlitvi za določen čas razlog ni bil naveden, zato, ker dejansko sploh ni obstajal. To izhaja iz izpovedbe zaslišanega ravnatelja tožene stranke, ki je pojasnil, da pogodba o zaposlitvi ni vsebovala razloga za sklenitev take pogodbe zato, ker si ni znal razlagati, kateri primer iz 52. člena ZDR bi bil najustreznejši. To pa jasno kaže, da je šlo za fiktivno sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar je v nasprotju s prej veljavno kot sedaj veljavno delovno - pravno zakonodajo. Če ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas zakonski razlog ni podan oziroma sploh ni obstajal, je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, zato velja zakonska domneva, po kateri se že na podlagi zakona po 54. členu ZDR pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas transformira v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ta zakonska presumcija je določena z namenom varstva delavcev kot šibkejše pogodbene stranke oziroma z namenom varstva zaposlitve in preprečitve nezakonite prakse. Njen namen je sankcioniranje zlorabe in se uresničuje tako, da zakon ex lege vzpostavlja zakonito stanje mimo volje pogodbenih strank.

Sicer pa tudi pri novo zaposleni delavki T.B., ki je bila sprejeta za določen čas v letošnjem šolskem letu (od 1.9.2005 do 31.8.2006) na istem delovnem mestu kot tožnica v preteklem šolskem letu in to iz razloga "začasno povečan obseg dela," kot je zapisan v pogodbi o zaposlitvi, mora tak razlog dejansko obstajati. Ne zadostuje, da se razlog le zapiše v pogodbo o zaposlitvi zato, da je zadoščeno zakonski zahtevi po opredelitvi razloga v pogodbi. Če se na istem delovnem mestu sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas vsako leto iz istih potreb pomeni, da nastane trajna potreba po delu, s tem pa izgubi tako delo naravo začasnosti kot enega izmed bistvenih elementov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi 3. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR. Ni sprejemljivo stališče, da gre za začasno povečan obseg dela, če delodajalec za isto delo zaporedoma sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas z različnimi delavci, pa četudi sicer v okviru časovno dopustne omejitve za vsakega posameznega delavca. V takšnem primeru se težko utemelji, da gre za stvaren in utemeljen razlog začasne potrebe po delu.

V danem primeru v pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni bil naveden razlog, tožena stranka pa ni niti tekom sodnega postopka dokazala razloga, zaradi katerega je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta (za eno šolsko leto), zato je bila po oceni pritožbenega sodišča pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, zaradi česar je treba šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar pomeni, da je njen zahtevek utemeljen.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo ( pri svoji odločitvi bi moralo izhajati iz 54. člena in ne 77. člena ZDR) in ni pri tem storilo nobene procesne kršitve, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku tožnice po transformaciji pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen v nedoločen čas ugodilo. V posledici take odločitve je pritožbeno sodišče ugodilo tudi tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter odločilo, da tožena stranka povrne tožnici tudi nastale stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je stroške postopka pred sodiščem prve stopnje odmerilo na podlagi 154. člena ZPP in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003) po tar. št. 15. na 1050 točk (300 točk za tožbo, za udeležbo na obravnavi 300 točk, za prvo in drugo pripravljalno vlogo po 225 točk), kar glede na vrednost točke (110) in skupaj s prevoznimi stroški in z 20 % DDV znaša 142.440, 00 SIT. Ker je pritožnica s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi s pritožbo zaznamovane stroške v višini 2.000,00 SIT.

O stroški postopka tožene stranke sodišče druge stopnje ni odločilo, saj jih ni priglasila, sicer pa tudi če bi jih, bi sodišče na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo, da bi tožena stranka krila sama svoje stroške postopka, saj v sporih v zvezi z sklenitvijo in prenehanjem delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške ne glede na izid postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1007/2001
• VDS sodba Pdp 1519/2004
• VDS sklep Pdp 1398/97