<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 710/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.710.2005
Evidenčna številka:VDS03800
Datum odločbe:10.08.2006
Področje:delovno pravo
Institut:izredna odpoved - naklep - hujša kršitev delovne obveznosti - pogodba o zaposlitvi

Jedro

Neodzivanje tožnice na pozive tožene stranke, da naj na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugodeno njenemu reintegracijskemu zahtevku, nastopi delo, pomeni naklepoma storjeno hujšo kršitev pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na tožničino dosledno odklanjanje nastopa dela ni bilo možno nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.2004. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 4.7.2004 ni prenehalo, da še traja in da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati in vrniti nazaj na delovno mesto v poslovalnici Ž. na Ptuju, ji obdobje od 4.7.2004 do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v zavarovanje in ji obračunati nadomestilo plače za obdobje od 3.6.2004 do vrnitve na delo v višini bruto plače, ki bi ji bila obračunana, če bi pri toženi stranki delala na delovnem mestu prodajalca v svoji trgovini na Ptuju, plačati predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega nadomestila plače, to je 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter ji izplačati regres za letni dopust za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo v predpisani višini z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti 1. julija v posameznem letu. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo predpravdnih stroškov v višini 80.784,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo zneskov 74.844,13 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.8.2004, 74.903,52 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2004 in 74.933,47 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2004 do plačila, kakor tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da sodba ni sestavljena v skladu z ZPP, saj sodišče prve stopnje dejstva, ki so očitno v korist tožnice, šteje v njeno škodo. Pri tem navaja, da tožnica zadnje štiri leta sploh ni bila na svojem delovnem mestu, sodišče prve stopnje pa ugotovi, da je neupravičeno izostala z dela; da je tožnica bila v zmoti in je zato naklepoma storila kršitev; da za tožnico velja pogodba o zaposlitvi iz leta 1996, kršila pa naj bi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) iz leta 2002; da je tožnica po pravnomočni sodbi upravičena do vrnitve na delo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v letu 2000, delodajalec pa takšne sodbe ne izvrši na podlagi dejstev iz leta 2004. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tožničinih navedbah, da jo je tožena stranka prerazporedila in je ni vzela nazaj na delo, da gre za očitno diskriminacijo; da gre pri toženi stranki za nagajivost, saj se je zoper sodbo o prenehanju delovnega razmerja pritožila, obenem pa je še pred pravnomočnostjo te sodbe zahtevala tožničino vrnitev na delo; da odpoved nima razlogov o pisnem zagovoru. Obrazložitev izpodbijane sodbe naj bi bila povsem nejasna in nerazumna, šlo naj bi le za nekritični povzetek irelevantnih izpovedb pristranskih prič. Dejansko stanje naj bi bilo zmotno ugotovljeno, saj tožena stranka pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo na podlagi tožbe iz leta 2000 ni mogla izvršiti zaradi kadrovskih potreb iz leta 2004 na drugem delovnem mestu, bistveno različnem od prejšnjega. Sodišče prve stopnje naj bi spregledalo, da tožnica sploh ni bila reintegrirana na delo po pravnomočni sodbi in povsem zgrešeno navaja, da tožnica sploh ni pričela z delom in da je neupravičeno izostala. Nadalje pritožba navaja, da sodišče prve stopnje "ni razčistilo odpovedane pogodbe o zaposlitvi glede II. člena, v sklepu pa je natančno določena trgovina, kjer tožnica opravlja delo." Sodišče prve stopnje naj bi pravo postavilo na glavo, saj tožnici ne priznava, kar je vtoževala zaradi prenehanja delovnega razmerja v letu 2000. Tožnici ni bila dosojena reintegracija z nastopom dela v drugi trgovini in bo sedaj prisiljena v sodno izvršbo pravnomočne sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje odpira pravno vprašanje, ali učinkuje pravnomočni tožbeni zahtevek za čas ob vložitvi tožbe ali šele ob pravnomočnosti in povrhu po vsebini, ki mu jo določi dolžnik v nasprotju z voljo upnika. Tožnica sploh ni nastopila dela po pravnomočni sodbi. Šteje lahko le fizična, dejanska vrnitev, zato tudi ni mogla neupravičeno izostati z dela, saj zgolj formalna vrnitev (priznanje delovne dobe) ne zadošča. Tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se pogodba že štiri leta ni izvrševala. Sodišče prve stopnje je uporabilo določbe ZDR za nazaj, za čas vložitve tožbe zaradi prenehanja delovnega razmerja za leto 2000. Sodišča prve stopnje bi moralo priznati predpravdne stroške, saj se je tožnica za tožbo odločila izključno zaradi tega, ker tožena stranka v svoji odpovedi nima dokazne ocene o pisnem zagovoru in tožnica tako ni vedela, ali ima prav. Tožeča stranka je tako pravdo povzročila zaradi svojega molka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 15.7.1996 in v skladu z omejitvami po odločbi ZPIZ, opr. št. 833 822 z dne 5.2.1999 in dopolnilnim mnenjem z dne 15.4.2004 kot delovno mesto tožnice potrebno šteti delovno mesto "prodajalec I oz. prodajalec z omejitvami", ki se opravlja na lokacijah poslovnih enot tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka storila vse, da bi tožnici v skladu s sodbo opr. št. Pd 9/2000 zagotovila vrnitev na delo, vendar pa tožnica tudi v pritožbi vztraja pri zmotnem naziranju o tem, da bi morala delati v poslovni enoti, v kateri je delala, preden ji je na podlagi izvedenega disciplinskega postopka prenehalo delovno razmerje. Ker se tožnica dokazano ni odzvala pozivom za vrnitev na delo (teh je bilo kar 8), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica neupravičeno izostala z dela in da svojega izostanka ni opravičila. Sodišče prve stopnje ni napravilo zaključka, kakršnega mu očita pritožba, to je, da je bila tožnica v zmoti in da je naklepoma storila kršitev. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da se tožnica moti, ko meni, da bi jo morala tožena stranka najprej vrniti na delo v poslovalnico Ž. in jo šele nato razporediti na delo v drugo poslovalnico. V tem primeru torej ni govora o kakršnikoli pravno relevantni zmoti, kakršna je na primer upoštevna v kazenskem pravu in ki izključuje kazensko odgovornost storilca. V kolikor pa tožnica s pritožbo kot razlog svojega neupravičenega izostanka z dela uveljavlja razlog zmote, gre za pritožbeno novoto, ki v skladu s prvim odstavkom 337. čl. ZPP ni dovoljena. Tožnica je s svojim dejanjem, storjenim v letu 2004, lahko kršila le veljavni ZDR, ki se uporablja od 1.1.2003, zato je drugačno pritožbeno zatrjevanje povsem zmotno. Tožnica med postopkom ni uspela dokazati, da bi šlo pri pozivu k vrnitvi na delo za nagajivost tožene stranke. Tožena stranka ponovno poudarja, da je njena dejavnost specifična do te mere, da se opravlja v velikem številu poslovnih enot, kjer se potrebe po delu resnično dnevno spreminjajo in je zato te potrebe potrebno sproti prilagajati tako, da noben delavec ne more več pričakovati, da bo ves čas od zaposlitve do upokojitve delal na isti lokaciji. Prav tako ni šlo za nobeno diskriminacijo, sicer pa tožnica tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli uveljavljala, zato gre tudi v tem primeru za nedovoljeno pritožbeno novoto. Zmotna je predstava tožnice, da bi moralo sodišče ugotavljati pravni položaj ob prenehanju delovnega razmerja tožnice v letu 2000, saj to ni bil predmet tega spora. Povsem odveč so špekulacije o tem, na kakšen način bi sodišče v izvršilnem postopku izvršilo sodbo opr. št. Pd 9/2000, saj je tožena stranka brez posredovanja izvršilnega sodišča skušala izvršiti navedeno sodbo, vendar ji to kljub pojasnilom, vabilom, opozorilom in maksimalnemu trudu, zaradi pritožničinega obnašanja ni uspelo. To, da se tožnica fizično - dejansko ni vrnila na delo, gre pripisati le njej sami, saj je tožena stranka k takšni fizični vrnitvi ne more prisiliti. Tožena stranka tega spora ni povzročila s svojim molkom, saj je odgovorila tako na tožničino zahtevo za varstvo pravic in kasneje izpeljala zakonsko predviden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z opozarjanjem na domnevna nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Vendar pa v primerih, ki jih navaja pritožba, ne gre za takšna nasprotja, temveč se tožnica očitno ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, kar pa še ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tako ni nikakršnega nasprotja med dejstvom, da tožnica v zadnjih štirih letih pred izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila na delovnem mestu (izpodbijana sodba sicer nima takšne eksplicitne ugotovitve, res pa to izhaja iz celotnega spisa) in ugotovitvijo, da je tožnica neupravičeno izostala z dela. Pritožba pri uveljavljanju tega domnevnega nasprotja namreč zamolči, da je bila tožnica vmes na podlagi pravnomočne sodbe pozvana na delo, vendar se na poziv ni odzvala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je neupravičeno izostala z dela.

Pritožba nekorektno povzema sodbo sodišča prve stopnje tudi, ko navaja, da sodišče prve stopnje hkrati ugotavlja, da je bila tožnica v zmoti in da je zato naklepoma storila kršitev. V kolikor bi sodišče prve stopnje v resnici zapisalo tako, bi v resnici šlo za nasprotje. Vendar nikjer v izpodbijani sodbi ni takšnega povezovanja zmote in naklepa. Celo več, sodišče prve stopnje izraza "zmota" sploh ni uporabilo. Celo v tretjem odstavku na 9. strani obrazložitve, za katerega tožena stranka domneva, da se nanj nanašajo te pritožbene navedbe, sodišče prve stopnje ne govori o zmoti, temveč o tem, da se ne strinja s tožničinim mnenjem, da bi jo morala tožena stranka najprej vrniti na delo v poslovalnico Ž. in jo šele nato razporediti na delo v drugo poslovalnico. Sodišče prve stopnje je povsem jasno zavzelo stališče, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (to ugotavlja tako na 8. kot na 10. strani obrazložitve), zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Med ugotovitvijo, da za tožnico še vedno velja pogodba o zaposlitvi iz leta 1996 in zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila novi ZDR, ni nobenega nasprotja. Takšno razumevanje prava, kot ga ponuja ta pritožbena navedba, bi pomenilo, da nobenemu delavcu, ki bi imel pogodbo o zaposlitvi iz časa pred uveljavitvijo novega ZDR, ne bi bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb novega zakona.

Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o tožničinih navedbah, da jo je tožena stranka prerazporedila in je ni vzela nazaj na delo. Na 9. strani izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v kar treh odstavkih razložilo, zakaj se ne strinja s tožničinim mnenjem, da bi jo morala tožena stranka najprej vrniti na delo v poslovalnico Ž. in jo šele nato razporediti na delo v drugo poslovalnico. Pri tem je prvostopenjsko sodišče tudi zavzelo jasno stališče, da v tej zadevi ne gre za odločanje o razporeditvi na drugo delovno mesto, saj je delovno mesto ostalo nespremenjeno, spremenil pa se je le kraj opravljanja dela, ter da institut razporeditve na drugo delovno mesto po uveljavitvi novega ZDR več ne obstoja.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bistvena kršitev določb pravdnega postopka bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tožničinih navedbah, da gre za očitno diskriminacijo. Tožnica do prvega naroka za glavno obravnavo kaj takšnega ni navajala, res pa je, da je v pisnem zagovoru (priloga A3), s katerim je odgovorila na obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, navedla, da gre za očitno diskriminacijo. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni posebej odgovarjalo na takšno povsem pavšalno navedbo, ki niti ni bila podana pred sodiščem, temveč v predhodnem postopku pri delodajalcu.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi ni podana zgolj zaradi tega, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tožničini navedbi, da je šlo pri pozivu nazaj na delo za nagajivost. Zgolj pavšalno zatrjevanje v pripravljalni vlogi, da je tožena stranka tožnico iz nagajivosti poskušala prerazporediti brez odločbe, oz. jo pozvala, naj začne delati na drugem delovnem mestu, ne predstavlja odločilnega dejstva, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni posebej opredelilo. Sicer pa so tudi protispisne pritožbene navedbe o tem, da se je ta nagajivost kazala tako, da je tožena stranka zahtevala tožničino vrnitev nazaj na delo še pred pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje, s katero je to tožnici izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo v disciplinski ukrep denarne kazni. Sodišče prve stopnje na strani 5. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja, da je tožena stranka pred vročitvijo sodbe pritožbenega sodišča tožnico 19.12.2003 zgolj povabila na razgovor glede možnosti zaposlitve, vse nadaljnje aktivnosti, ki so potem tudi privedle do odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti z dela, pa so bile izvedene šele po vročitvi drugostopenjske sodbe, opr. št. Pdp 469/2002. Tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožničina dolžnost, da prične z delom pri toženi stranki, nastala šele potem, ko je tožena stranka, po izdaji dopolnilnega mnenja invalidske komisije ZPIZ in po vročitvi sodbe pritožbenega sodišča, tožnico dne 21.5.2004 pozvala na delo v Blagovnica P. - Samopostrežba na delovno mesto prodajalke z omejitvami.

Pritožbeno sodišče ne more slediti tožničinim navedbam, da naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe povsem nejasna in nerazumna in da naj bi šlo le za nekritični povzetek irelevantnih izpovedb pristranskih prič. Nasprotno, sodba je jasno in razumljivo argumentirana, ter vsebuje prepričljiv zaključek glede tega, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo vsa za ta spor odločilna dejstva. Protispisna je pritožbena navedba, da je tožena stranka pravnomočno sodbo o vrnitvi na delo hotela izvršiti s pozivom na drugo delovno mesto, bistveno različno od prejšnjega. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo s pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 15.7.1996, določeno, da bo tožnica delo prodajalca I opravljala v poslovnih prostorih prihodkovnih centrov tožene stranke oziroma njenih enotah, kar pomeni, da tožena stranka pravnomočne sodbe, ki je disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomestila z disciplinskim ukrepom denarne kazni in toženi stranki naložila, da tožnico sprejme nazaj na delo in jo razporedi na delovno mesto prodajalca I, pravilno izvršila tako, da je tožnico pozivala na delo na delovno mesto prodajalca v Blagovnica P. - Samopostrežba ob upoštevanju omejitev, ki izhajajo iz odločbe o tožničini invalidnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstva glede večkratnega pozivanja tožene stranke tožnici, naj nastopi delo, tem ugotovitvam tožnica niti ne oporeka, ne strinja pa se z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da se je bila na te pozive dolžna odzvati, oziroma da je tožena stranka na ta način pravilno skušala izvršiti pravnomočno sodno odločbo.

Pri pritožbeni navedbi, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker tožena stranka pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo, izdane na podlagi tožbe iz leta 2000, ni mogla izvršiti ob sklicevanju na kadrovske potrebe v letu 2004, ne gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, temveč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Glede tega pa pritožbeno sodišče povsem soglaša s pravilnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakonito izvršila pravnomočno sodno odločbo in da na podlagi te sodbe ni bila dolžna tožnice vrniti na delo v poslovalnico Ž., kakor to tožnica zmotno uveljavlja ves čas tega spora. Ugoditev reintegracijskemu delu tožbenega zahtevka sicer res pomeni, da ima delavec pravico, da se vrne v delovno razmerje na prejšnje delovno mesto. V tem smislu je reintegracija podobna institutu restitucije, kar pomeni, da se s sodbo vzpostavi stanje, kakršno je veljalo pred protipravnim dejanjem. Vendar pa ugoditev reintegracijskemu zahtevku ne pomeni, da se mora tožnica fizično vrniti v isto prodajalno, temveč da se mora vrniti na delovno mesto, kakršno je opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi, ki je znova stopila v veljavo, potem ko je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje o spremembi disciplinskih odločb tožene stranke.

Neodzivanje tožnice na pozive tožene stranke, da naj nastopi delo, pomeni hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnica kršitev storila naklepoma, kar pomeni, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta namreč določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na tožničino dosledno odklanjanje nastopa dela, je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR).

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita retroaktivno uporabo določb ZDR, saj je tožena stranka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podala zaradi kršitve pogodbene obveznosti tožnice, ki jo je ta storila po uveljavitvi ZDR. Sicer pa je ravnanje tožene stranke v zvezi s pozivanjem tožnice nazaj na delo ustrezno, pa naj ga presojamo po določbah ZDR ali pa Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90 - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka tožnici neupravičeno odsotnost z dela in s tem hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja lahko očitala le v primeru, če bi se tožnica dejansko, fizično vrnila na delo, češ da formalna vrnitev (priznanje delovne dobe) ne zadošča. Potem, ko je sodna odločba, s katero je bilo ugodeno tožničinemu reintegracijskemu zahtevku postala pravnomočna in je tožena stranka na podlagi te sodne odločbe tožnico pozvala na delo, je nastala tudi tožničina obveznost, da delo nastopi, saj je pogodba o zaposlitvi znova oživela, tožena stranka pa je tožnici tudi dala povsem jasno navodilo v tem, kdaj in kje mora izpolnjevati svojo temeljno pogodbeno obveznost, to je opravljanje dela.

Podobno velja tudi za pritožbeno navedbo, da tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za odpoved pogodbe o zaposlitvi, češ da se ta ni izvrševala. Po pravnomočni ugoditvi tožničinemu reintegracijskemu zahtevku se šteje, da je pogodba o zaposlitvi veljala ves čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, zato jo je tožena stranka zaradi hujše kršitve pogodbene obveznosti (neupravičena odsotnost z dela, do katere je prišlo zaradi tega, ker se tožnica ni odzvala na pozive na delo) lahko odpovedala.

Ob ugotovitvi, da je tožnici podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker so podani vsi pogoji, ki jih določa ZDR, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka. Ob takšni odločitvi je seveda zakonita tudi odločitev, da zavrne tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala povrnitev predpravdnih stroškov. Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi bila tožnica do povrnitve teh stroškov upravičena, ker se tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opredelila glede tožničinih navedb v pisnem zagovoru tožnice z dne 28.6.2004. Celo, če bi bilo to res, tožnica še vedno ne bi bila upravičena do povrnitve stroškov pisnega zagovora, saj bi ji ti stroški šli samo v primeru, če bi uspela z zahtevkom o glavni stvari. Sicer pa je tožena stranka v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini odgovorila na tožničine navedbe iz pisnega zagovora. Tako je izrecno zavrnila tožničin dokazni predlog za zaslišanje poslovodje na tožničinem starem delovnem mestu v blagovnici, opredelila pa se je tudi, na podlagi česa je tožnico napotila na delo v Blagovnica P. - Samopostrežba, s čemer je po vsebini odgovorila na tožničino navedbo, da jo tožena stranka želi razporediti na novo delovno mesto, namesto, da bi jo vrnila na prejšnje. Na zgolj pavšalne navedbe o tem, da gre za očitno diskriminacijo, ker delodajalec nima prav nobenega razumnega razloga za napotitev na drugo delovno mesto, pa dejansko ni mogoče odgovoriti, razen morda s prav tako pavšalnim zatrjevanjem, da ne gre za diskriminacijo. Tožnica namreč prav z ničemer ni izkazovala, da gre za diskriminacijo, saj ni navedla niti tistih osebnih okoliščin (spol, starost, invalidnost ...), zaradi katerih naj bi bila diskriminirana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, tožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspela. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04, 10/04) v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid takšnega postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Spor o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je spor o prenehanju delovnega razmerja v smislu citiranega člena, tožnici pa tudi ni mogoče očitati, da bi z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku zlorabljala procesne pravice, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške.

 


Zveza:

ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODM0OQ==