VDS sodba in sklep Pdp 482/2005

Jedro

Tožnik je sicer kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ker ob dostavi plinskih jeklenk na bencinski servis ni dosledno izpolnil dobavnice in potnega naloga, vendar takšne opustitve nimajo narave hudo malomarnega ravnanja, ki bi utemeljevalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odst. 111. člena ZDR. Takšno ravnanje bi lahko predstavljalo kvečjemu podlago za ugotavljanje tožnikove disciplinske odgovornosti.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, ki jo je podala tožena stranka dne 30.8.2004 in ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 19.9.1999 v zvezi s sklepom o razporeditvi z dne 8.5.2002 še vedno velja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v socialno zavarovanje in mu od dne 31.8.2004 dalje plačati nadomestilo plače v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca, višji zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo božičnice in na plačilo odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. V skladu z uspehom v sporu je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 294.144,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4.2.2005 dalje do plačila.

V zadevi sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Tožnik v pritožbi zoper sklep, v katerem je sodišče zavrglo tožbo za plačilo božičnice in odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, navaja, da bi moralo sodišče izvajati postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Če ni obstajala procesna predpostavka za odločitev o zahtevani odškodnini, bi lahko zadevo izločilo ter jo obravnavalo ločeno po pravnomočnosti zadeve o glavni stvari. Tudi če ne bi tako postopalo, bi lahko še vedno presodilo o zahtevani odškodnini po vsebini, v kolikor je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe nezakonita. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijane odločitve tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jih razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poleg tega predlaga, da mu pritožbeno sodišče odloži plačilo sodne takse za pritožbo.

Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo in zoper sklep v delu odločitve o stroških postopka navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi dalo prevelik pomen izpovedbam delavcem bencinskega servisa t.j. B., F. in R.. Navedeni so bili tudi v postopku pri toženi stranki, zaradi česar so pričali v korist tožnika. Vendar je vsak od navedenih delavcev v svoji izpovedbi priznal za tožnika določena obremenilna dejstva, ki bi jih moralo sodišče upoštevati. Vsi so vedeli, da je bil ugotovljen višek jeklenk. Priča R. je dopustil možnost, da je tožnik kritičnega dne dostavil dve paleti, namesto ene palete jeklenk. Navedena priča se je zapletala tudi glede števila boksov na bencinskem servisu. Priča B. ni hotela priznati, da so se polne in prazne jeklenke vedno zlagale ločeno, kar sta prepričljivo izpovedala R. in R.. Sodišče bi moralo upoštevati dokazno vrednost zapisnika o izjavi navedenih delavcev z dne 3.8.2004, zapisnik o ugotovitvi viška jeklenk z dne 12.7.2004 in zapisnik z dne 17.8.2004, iz katerega izhaja, da je tožnik kritičnega dne dostavil eno paleto več, kot je vpisal v dobavnico. Tožnik je pri izpolnjevanju dobavnice ravnal zavestno, ko je evidentiral dostavo samo ene palete jeklenk. To pa je storil samo naklepno ali najmanj s hudo malomarnim ravnanjem. V svojem zagovoru je natančno opisal način in postopek preverjanja stanja plinskih jeklenk, pa dejansko takrat tako ni ravnal. Sodišče ni dosledno upoštevalo pravila o dokazovanju, saj ni izvedlo dokazov na podlagi vestne in skrbne presoje ter odločilo na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Izrek sodbe je nerazumljiv. Ni jasno, za katero obdobje se mora tožniku vpisati delovna doba v delovno knjižico. Prisojeni zneski nadomestila plače niso pravilni. V sodbi ni obrazloženo, iz katerih podatkov izhajajo. Poleg tega se ne strinja z višino prisojenih stroškov postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo in sklep o stroških tako da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijane odločitve razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v odločilnih dejstvih pravilno ugotovilo dejanske in pravne razloge. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarjata pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nikakršnega nasprotja med izrekom sodbe in obrazložitvijo ter med izpovedbami zaslišanih prič in tožnika ter podatkih iz izvedenih listinskih dokazov. Izrek sodbe je glede naloženih dajatev (vpisa delovne dobe in plačila nadomestila plače) pravilen in kot takšen izvršljiv. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

Pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v določbi 3. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), po kateri lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo iz razlogov, določenih z zakonom. V skladu z določbo 1. odst. 110. čl. ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba. Razlogi za izredno odpoved so taksativno našteti v določbi 1. odst. 111. čl. ZDR, med njimi tudi odpovedni razlog v primeru, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Poleg tega ima delodajalec v skladu z določbo 3. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR v primeru, da delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, možnost, da delavcu redno odpove pogodbo iz krivdnih razlogov. Podlaga za takšno odpoved je ugotovitev delodajalca, da je delavec lažje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in ne naklepoma ali iz hude malomarnosti, kar je (kot je že obrazloženo) podlaga za izredno odpoved. Delodajalec lahko redno odpove delavcu pogodbo iz krivdnih razlogov, če ugotovi resnost in utemeljenost takšnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR).

ZDR je v 12. poglavju in sicer v določbah od 174. do 181. čl. opredelil disciplinsko odgovornost delavca in predpisal ravnanje delodajalca za izrek ustrezne disciplinske sankcije. Delavec je namreč dolžan izpolnjevati pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je lahko v nasprotnem disciplinsko odgovoren (174. čl. ZDR). Pogodbene obveznosti delavca so opredeljene v pogodbi o zaposlitvi, dočim so druge obveznosti iz delovnega razmerja, to je temeljne obveznosti delavca, opredeljene v določbah od 31. do 40. čl. ZDR. Takšne obveznosti se nanašajo na vestno opravljanje dela, obveznost obveščanja, prepoved škodljivega ravnanja, obveznost varovanja poslovne skrivnosti in prepoved konkurence. Delavec je disciplinsko odgovoren za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ne glede na obliko krivde. Če delodajalec ugotovi, da je delavec odgovoren za takšne kršitve, mu v skladu z določbo 175. čl. ZDR lahko izreče opomin, lahko pa tudi druge disciplinske sankcije kot denarno kazen ali odvzem bonitet, če so določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Izrečena disciplinska sankcija ne sme trajno spremeniti delovnopravnega položaja delavca, kar pomeni, da mu delodajalec na tej podlagi ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi, kot jo sicer v primerih izredne odpovedi ali redne odpovedi iz krivdnih razlogov.

Iz pisne odpovedi je razvidno, da je tožena stranka dne 30.8.2004 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na podlagi 110. čl. v zvezi z 2. alineo 1. odst. 111. čl. ZDR. Ugotovila je, da je tožnik dne 10.7.2004 ravnal hudo malomarno, ker je ob razvažanju plinskih jeklenk na bencinski servis v Izoli dostavil dve paleti plinskih jeklenk, čeprav je v dobavnico vpisal le eno paleto. Tožena stranka je v obrazložitvi odpovednega razloga izhajala iz ugotovitve, da tožnik sploh ni preveril ujemanja količin prevzetega in oddanega blaga, kar je izkazano tudi z nepopolnim in nepravilnim izpolnjevanjem potnega naloga. S takšnim ravnanjem je povzročil toženi stranki škodo v vrednosti ene nedokumentirane palete (24) plinskih jeklenk.

Sodišče prve stopnje je v obširnem dokaznem postopku, ko je izvedlo predlagane listinske dokaze ter zaslišalo tožnika kot stranko in številne druge priče, po vsebini preizkusilo tožniku očitano hudo malomarno ravnanje, ki je bilo podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da tožena stranka v pisni odpovedi ni očitala tožniku delitve izkupička od neevidentirane palete plinskih jeklenk. Po preizkusu podatkov iz potnih nalogov v rubriki - prepeljani tovor je sicer ugotovilo neskladnost tožnikovega zagovora s podatki o številu palet na dobavnicah, kar pa slednje ni štelo za dokaz o tožnikovem hudo malomarnem ravnanju, temveč o nepopolnem izpolnjevanju potnega naloga. Za sprejem takšne ugotovitve je štelo kot odločilno izpovedbo nadrejenega delavca V., ki je opozoril na dolžnost tožnika, da bi moral v potni nalog pravilno vpisati tako številke dobavnic kot tudi vsebino dostavljenega tovora ter na drugi strani na opustitev tožene stranke, ki ni predložila nobene lastne evidence o prevzetih polnih in oddanih praznih plinskih jeklenk.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo razloge izredne odpovedi tožnika ter se opredelilo tako do listinskih dokazov kot do izpovedb tožnika in zaslišanih prič. V tej zvezi tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni mogoče očitati tožniku konkretnega hudega malomarnega ravnanja, ker dne 10.7.2004 ni evidentiral vseh pripeljanih jeklenk na bencinski servis v Izolo. Tožnik je sam razložil pripeljano blago, saj kot je izpovedal, prodajalec B., takrat zaradi drugih opravil ni sodeloval pri prevzemu jeklenk v skladišču. Po izpovedbi poslovodje R. se stanje jeklenk v prodajalni preverja občasno in ni mogoče z zagotovostjo ugotoviti, da je nastal višek jeklenk samo dne 10.7.2004. Priča F. je izpovedal, da je do viška jeklenk prišlo tudi v drugih dnevih pred spornim datumom, ko so dostavljali jeklenke ostali vozniki, je pa potrdil, da bi moral tožnik kritičnega dne pravilno izpolniti potni nalog v rubriki prepeljano blago. Poleg tega je tožnik takrat prevzel palete z jeklenkami v skladišču tožene stranke sam, saj ob sobotah ni skladiščnika. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je glede na ugotovljena dejstva očitno, da je tožena stranka dopuščala takšno poslovanje, posebno ob sobotah, ko so se tudi dostavljale plinske jeklenke na posamezne bencinske servise. Zato pri tožniku ne more vzdržati očitek, da je v konkretnem primeru z hudim malomarnim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do zapisnika izjav delavcev B., F. in R. z dne 3.8.2004 ter preizkusilo povod podanih njihovih izjav z zaslišanjem v dokaznem postopku. Poleg se je opredelilo tudi do zapisnikov z dne 17.8.2004 in 25.8.2004 ter do različnosti podanih izjav. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zavzelo stališče do vsebine navedenih zapisnikov in sprejelo zaključek, da je navedenim delavcem mogoče očitati, da so višek plinskih jeklenk lahko prodajali pod mizo in brez računa in z namenom, da se inkaso nameni za pokritje inventurnega manjka, vendar pa na podlagi navedenih dejstev pravilno ni štelo za dokazano, da bi med njimi in tožnikom obstajal dogovor o delitvi izkupička. Zato je podano zmotno izpodbijanje pritožbe, da se sodišče ni popolno opredelilo do predloženih zapisnikov in v njih navedenih izjav zaposlenih delavcev.

Neutemeljena je pritožba, ki očita sodišču, da je verjelo samo izpovedbi tožnika in pričam, ki so izpovedovale v njegovo korist. Pritožbeno sodišče glede tega poudarja, da je dokazna ocena pridržana samo sodišču, ki je nepristranski postopkovni organ. Sodišče se o verodostojnosti posameznih dokazov, posebno če gre za izpovedbe prič in strank, lahko prepriča tudi z neposrednim vtisom. Poleg tega se pritožbeno sodišče, ko v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja presoja pravilnost dokazne ocene, v obrazložitvi ni dolžno opredeljevati do vsakršnih pritožbenih navedb, ki izpodbijajo sprejeto dokazno oceno in ponujajo razloge, komu bi moralo sodišče verjeti. Na pritožbenem sodišču je samo to, da odgovori na navedbe, ki so odločilnega pomena, in ne da zgolj polemizira s subjektivno dokazno oceno pritožnika.

Zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da tožnikova nevestnost pri izpolnjevanju dobavnice in potnega naloga ne predstavlja takšnega razloga, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe po določbi 110. čl. ZDR, niti ne na drugi strani takšnega resnega razloga, ki bi utemeljeval redno odpoved pogodbe iz krivdnih razlogov po določbi 3. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da lahko predstavlja tožnikovo očitano ravnanje le podlago za ugotavljanje disciplinske odgovornosti tožnika ter izrek opomina ali druge disciplinske sankcije (175. člen ZDR). Zato kakršnokoli drugačno opozarjanje pritožbe, da je tožniku v konkretnem primeru dokazano najmanj hudo malomarno ravnanje in s tem podlaga za izredno odpoved pogodbe, ne more biti upoštevno.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ki opozarja na neskladje v izreku glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico, ker je bil tožnik po odpovedi pogodbe določen čas zaposlen pri drugem delodajalcu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne gre za nikakršno nasprotje ali nejasnost v izreku sodbe, če je sodišče zavezalo toženo stranko, da tožniku od datuma prenehanja delovnega razmerja dalje vpiše v delovno knjižico zaostalo delovno dobo. V kolikor je bil tožnik v spornem času zaposlen pri drugem delodajalcu (kar bo ustrezno evidentirano v delovnih knjižici), je s takšnim ravnanjem samo zmanjšal škodo, nastalo zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe, nanaša pa se tako na delovno dobo kot upravičenosti do nadomestila plače. Navedeno bo tožena stranka lahko upoštevala pri izvršitvi pravnomočne sodbe.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ki izpodbija odločitev o višini tožniku prisojenega nadomestila plače. Takšna odločitev je sicer v izpodbijani sodbi pomanjkljivo obrazložena. Ne glede na to jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V skladu s podatki iz predloženih izplačilnih listah iz zadnjih mesecev dela tožnika pri toženi stranki je ugotovilo, da je sodišče pri ugotovljeni mesečni višini bruto plače 266.274,80 SIT izhajalo iz povprečne višine tožnikove osnovne plače, brez upoštevanja nadurnega dela in drugih dodatkov, vezanih na delovno uspešnost. Prav tako je pri dosojeni razliki nadomestila plače pravilno izhajalo iz višine (nižje) plače za čas dela pri drugem delodajalcu, ki jo je odštelo od pripadajoče višine plače, ki bi jo prejel pri toženi stranki, če mu ne bi bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožba tožnika, ki izpodbija odločitev o zavrženju tožbe v obsegu zahtevka za plačilo božičnice in zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila glede tega sprejeta pravilna odločitev, saj tožnik iz naslova božičnice denarnega zahtevka ni konkretiziral, to pa je bilo potrebno zaradi določnosti zahtevane dajatve in nenazadnje tudi zaradi postopka izvršitve njenega plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje glede zahtevka za plačilo pogodbene kazni pravilno izhajalo iz določb KP dejavnosti, saj je delavec upravičen do takšnega zahtevka samo v primeru, če je nezakonitost prenehanja delovnega razmerja oz. odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovljena s pravnomočno sodbo.

Neutemeljeni sta pritožbi obeh strank, ki opozarjata na zmotno odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče jo je preizkusilo in ugotovilo, da je po vsebini pravilna ter v skladu z ugotovljenim uspehom strank v sporu in veljavno odvetniško tarifo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ostale pritožbene navedbe tako tožnika kot tožene stranke, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi te sodbe in sklepa ni izrecno opredelilo, pa niso pomembne oz. ne vplivajo na drugačno sodno presojo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspela, sama krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Tožena stranka tudi iz razloga, ker v sporih o prenehanju delovnega razmerja, do katerega pride v posledici izredne odpovedi pogodbe, sama krije svoje stroške, ne glede na izid postopka (5. tč. 41. čl. ZDSS-1).

Tožnik je predlagal, da se mu odloži plačilo sodne takse za pritožbo. Pritožbeno sodišče glede navedene prošnje navaja, da je za takšno odločitev pristojno sodišče prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 940/2005
• VDS sodba Pdp 1140/2005
• VDS sodba Pdp 1287/2005