VDS sodba Pdp 1140/2005

Jedro

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (111. člen ZDR) mora biti izpolnjen tudi pogoj, določen v 1. odstavku 110. člena ZDR - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Navedene okoliščine je potrebno ugotavljati in presojati glede na naravo, težo in posledice kršitve, kakor tudi glede na to, kako je kršitev vplivala na razmerje strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja in podobno.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi :

"Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki, katero je tožeča stranka prejela dne 24.11.2004, je nezakonita in se razveljavi.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko z dnem 25.11.2004 vrniti na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje od 25.11.2004 do 14.2.2005 po osnovi najmanj 12. plačilnega razreda s količnikom plače 1,60 na izhodiščno plačo I. tarifnega razreda Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, obračunati in plačati na predpisane račune prispevke za socialno zavarovanje od te osnove, ji za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter jo vrniti na delo po prenehanju delovnega razmerja za določen čas, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in ji povrniti pravdne stroške v višini 228.140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2005 do plačila, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo."

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 49.500,00 SIT, v 8-ih dneh pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24.11.2004 tožniku nezakonita in se razveljavi, da ga je tožena stranka dolžna z dnem 25.11.2004 vrniti na delo, ga prijaviti v socialno zavarovanje od 25.11.2004 do 14.2.2005 po osnovi najmanj 12. plačilnega razreda s količnikom plače 1,60 na izhodiščno plačo I. tarifnega razreda Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, mu obračunati in plačati na predpisane račune prispevke za socialno zavarovanje od te osnove, mu za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ga vrniti na delo po prenehanju delovnega razmerja za določen čas, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevku v celoti ugodi.

Najprej poudarja, da mora biti za odpoved brez odpovednega roka med drugim podan pogoj, da ni možno nadaljevati delovnega razmerja niti do konca odpovednega roka. Ta pogoj za izredno odpoved ni podan. Tožena stranka je terjala od tožnika oziroma mu ponujala namesto izredne odpovedi, odpoved iz poslovnih razlogov, v ta namen mu je vročila tudi pisno obvestilo po 3. odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002). Če bi na strani tožene stranke obstajali razlogi za izredno odpoved, ki jih zakon zahteva, tožena stranka ne bi ravnala na takšen način. Navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved podana pravočasno. Direktor pa tudi komercialni vodja sta že 30.10.2004 izvedela, kar se tožniku očita. Postopek odpovedi se je začel 15.11.2005 z vabilom na zagovor naslednji dan, kar je bistveno prekratek rok, da bi se na zagovor lahko pripravil. Odpoved je tožniku vročila tožena stranka 24.11.2004. Tožnik je navajal, da je odklonil razgovor, saj je 30.10.2004 delal veliko ur, bil je psihično in fizično izčrpan in ni zmogel več delati. Uprl se je režimu dela, ki ga je več let imela tožena stranka. Svoje delovne obveznosti je izpolnjeval vse do dneva, ko se je temu uprl. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi morajo biti podane kvalifikatorne okoliščine in posledice, ki so hujše narave. Nastanka škode tožena stranka ni ugotavljala, niti ni začela odškodninskega postopka. Blago je tudi normalno prodala. Teh dejstev sodišče ni ugotavljalo. Navaja, da ni imel ne odrejenega in ne plačanega dežurstva doma in ne drugje, ni bil zavezan 24 ur imeti telefona s sabo. Tožena stranka mu tudi ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zato, ker ni prinesel ključev od hladilnice, ampak iz razlogov, kot so navedeni v sami odpovedi. Š. je točno vedel, da dne 30.10.2004 ne bo razkladal vlačilca, zato ni mogoče pritrditi sodišču, ko smiselno povzema Š. navedbe, da je šele 2.11.2004 zvedel, da je bilo blago 30.10.2004 razloženo izven hladilnice. Odpoved je bila podana iz drugih razlogov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR/02. Po tej določbi se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je dne 30.10.2004, kljub vnaprejšnji pisni odredbi, da mora tega dne raztovoriti kamion in prenesti pripeljano sadje in zelenjavo v hladilnico v skladišču družbe, ni prišel na raztovor blaga. Tudi na kasnejša telefonična naročila se ni odzval. Njegovo ravnanje je imelo za posledico, da je bilo blago preneseno v običajno skladišče in ne v hladilnico, ker je tožnik imel ključ. Blago zaradi neustreznega prostora, v katerem je bilo, ni obdržalo tiste kvalitete, kot bi jo v hladilnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ker tožnik kot vodja skladišča ni spoštoval svojih obveznosti, med katere spada tudi prevzem blaga, izdaja blaga, kontrola in organizacija dela v skladišču, ni prišel na razklad, niti ni poskrbel, da bi vodja komerciale dobil ključe od hladilnice, je ocenilo, da so to takšne kršitve delovne obveznosti, za katere je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Zaključilo je, da je podan odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR/02. Po navedeni določbi se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR/02 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki upravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR/02). Razlogi za izredno odpoved so našteti v 1. odstavku 111. člena in 1. odstavku 110. člena ZDR/02. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega (resnega) razloga je bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazati pa ga mora delodajalec (točka a, 2. odstavek 9. člena konvencije).

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik z opisanim ravnanjem kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Delavec mora po 31. členu ZDR/02 vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo delo in poslovanja pri delodajalcu. Po 32. členu ZDR/02 mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje je v ugotovitvi, da je tožnik kot vodja skladišča vedel, da bo blago pripeljano in da mora biti iztovorjeno. Nalog za razkladanje s strani K. je odklonil, na kasnejši poziv pa tudi ni izročil ključev hladilnice.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita le tedaj, če so izpolnjeni pogoji iz 82. člena ZDR/02 (utemeljen razlog za odpoved), iz 1. odstavka 110. člena ZDR/02 (ni možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) in 111. člena ZDR/02 (razlogi za izredno odpoved). Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti torej izpolnjen tudi drugi pogoj, ki je naveden v 1. odstavku 110. člena ZDR/02. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita le, če je dokazano, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Bistveno za ugotovitev te okoliščine so "vse okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank". Te okoliščine je potrebno ugotavljati in presojati glede na naravo, težo in posledice kršitve, kakor tudi, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja in podobno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, kot pravilno uveljavlja pritožba, da ta pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotovila obstoja pogojev iz 1. odstavka 110. člena ZDR/02, niti ga ni ugotavljalo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče zaključilo, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 110. člena ZDR/02, zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, glede na ugotovitev, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku tožnika v celoti ugodilo.

Zaradi spremembe odločbe je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP na novo odločiti tudi o stroških postopka. Ker je tožnik v sporu uspel, mu je tožena stranka po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Tožniku je ob upoštevanju prijavljenih stroškov ter Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS št. 67/2003 in nadaljnji) priznalo 300 točk za sestavo tožbe, za dve pripravljalni vlogi po 225 točk, za poravnalni rok 300 točk, 2-krat po 150 točk za zastopanje na dveh narokih in 350 točk urnine. V celoti je pritožbeno sodišče tožniku priznalo stroške zastopanja v višini 1700 točk, kar znaša skupaj z 20 % DDV in 2 % materialnimi stroški, ob upoštevanju vrednosti točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (110,00 SIT) 228.140,00 SIT.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker je s pritožbo uspel, je upravičen do stroškov za pritožbo v višini 375 točk oziroma 41.250,00 SIT in 20 % DDV. Skupaj znašajo pritožbeni stroški, ki mu jih je dolžna povrniti tožena stranka, 49.500,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 940/2005
• VDS sodba Pdp 1287/2005
• VDS sodba Pdp 1209/2005