VDS sklep Pdp 1207/2005

Jedro

Za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. al. 1. odst. 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) je potrebno ugotoviti, ali je delavec sploh zdravstveno zmožen za opravljanje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, ki naj bi jih kršil.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.11.2004 ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, potem ko mu bo zagotovila premestitev na drugo ustrezno delovno mesto, kot ji to nalaga odločba ZPIZ z dne 9.9.2004 št. 2 4 4018082 ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 25.11.2004 dalje, vključno s pripadajočimi bruto plačami, od katerih je dolžno odvesti vse potrebne davke in prispevke, tako dobljene neto zneske plač pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska. Odločilo je, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje in odredi, da se nova glavna obravnava opravi pred novim senatom. Priglaša pritožbene stroške. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v tem sporu ne sme spuščati v presojo relevantnih odločb ZZZS in ZPIZ, ker niso predmet tega spora. Sodišče je pri tem spregledalo, da je dolžno v obrazložitvi navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih, torej tudi razloge v zvezi relevantnimi odločbami ZZZS in ZPIZ. Ker tega ni storilo, je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. V posledici svojega stališča pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo namreč pred presojo pravilnosti in zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotoviti, na katerem delovnem mestu bi smel biti zaposlen oziroma bi moral delati tožnik v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar nedvomno predstavlja predhodno vprašanje za odločanje v tej zadevi. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.2003 na delovnem mestu PK zidar za zidanje in obmetavanje, pri tem pa se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo navedeno delovno mesto tisto, ki ga je tožnik lahko opravljal, kar je tožnik v postopku izpostavil kot eno od odločilnih dejstev. Sodišče ni upoštevalo obvestila o nadzoru inšpektorata RS za delo, Enota Trbovlje z dne 28.4.2005, iz katerega izhaja, da tožena stranka tožniku vse od 23.11.2000 dalje, torej tudi v obdobju od 27.9.2004 do 30.9.2004 in od 6.10.2004 do 31.10.2004, za katere mu tožena stranka očita neupravičen izostanek z dela, ni zagotavljala pravice do premestitve na delovno mesto, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi, to je na delovno mesto pomožni skladiščnik, kot je odločeno z odločbo ZPIZ z dne 9.10.1992. Ker tožena stranka tožniku ni zagotovila delovnega mesta, primernega njegovi preostali delovni zmožnosti, tožnik sploh ni imel možnosti, da bi opravljal svoje delo in zato tudi ni mogel biti neupravičeno odsoten z dela. Tožena stranka ni spoštovala svoje obveznosti zagotavljanje ustreznega dela po 41. členu Zakona o delovnih razmerjih. Tožnik je bil od nezakonite razporeditve dalje, to je od leta 2000, ves čas v bolniškem staležu, zato nezakonito postopanje tožene stranke ni imelo posledic vse do vključno 26.9.2004, ko ga je lečeči zdravnik dal iz bolniškega staleža. Tožnik tudi po mnenju invalidske komisije ZPIZ dotedanjega dela ni bil sposoben opravljati, o drugem ustreznem delu pa tožena stranka še ni odločila, niti še ni bila invalidska odločba dokončna in bi moral biti do dokončnosti odločitve v t.i. administrativnem bolniškem staležu. Zmotno in nepomembno za odločitev v tej zadevi je stališče prvostopnega sodišča, da naj bi bil tožnik od 27.9.2004, kot to izhaja iz odločbe imenovanega zdravnika, zmožen za delo in da odločba ZPIZ z dne 9.9.2004 v zvezi s pravico do premestitve na drugo delovno mesto v spornem času še ni bila dokončna, kot tudi, da tožnik za odsotnost od 27.9.2004 dalje naj ne bi imel dovoljenja, da lahko koristi letni dopust. Dejstvo je, da tožena stranka s tem, ko je tožniku že vse od 23.11.2000 dalje in tudi v spornem obdobju ni zagotavljala pravice do premestitve na njemu ustrezno delovno mesto (pomožni skladiščnik), grobo kršila 41. člen Zakona o delovnih razmerjih ter tudi 1. odstavek 22. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu in člena 91 in 101 Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kar izhaja tudi iz odločbe Inšpektorata za delo, OE Trbovlje z dne 15.2.2005. Tožena stranka v spornem obdobju ni razpolagala z mnenjem invalidske komisije, da je tožnik sposoben za opravljanje dela PK zidar za zidanje in ometavanje in je bil v svojstvu čakalca, da mu tožena stranka zagotovi opravljanje drugega ustreznega dela pomožni skladiščnik. Invalidska komisija ZPIZ je dne 23.6.2004 ugotovila, da tožnik od tega dne dalje ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je PK zidar za zidanje in ometavanje, na to odločbo se je tožena stranka pritožila iz razloga, ker je smatrala, da tožnik ni sposoben opravljati niti lažjih del in da v sistemizaciji ni primernega lažjega fizičnega dela, na katerega bi ga lahko razporedila. Zato je zaključek sodišča, da je v času od vključno 27.9.2004 dalje neupravičeno izostal z dela naravnost absurden in nesprejemljiv. Kljub dejstvu, da je zdravniška komisija tožniku 26.9.2004 zaključila bolniški stalež, je namreč več kot očitno, da tožena stranka s 27.9.2004 glede na svojo organizacijo tožniku ni bila sposobna ponuditi ustreznega dela. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, ali je tožnik s tem, ko naj bi izostal z dela naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je bistveno, temveč zgolj citira določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih. Predlaga, da pritožbeno sodišče odredi, da se zadeva obravnava pred drugim senatom, ker je sodišče s stališčem, da vsega bremena v zvezi z zdravljenjem tožnika delodajalec ni dolžan nositi, pokazalo pristranost pri odločanju.

Tožena stranka je podla odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da s tožnikom ni imela možnosti dogovora o delu in delovnem mestu, ki bi ga le-ta opravljal po vrniti na delo po dolgotrajnem bolniškem staležu, ker je tožnik po nekaj minutnem razgovoru samovoljno odšel iz pisarne direktorja. Tožnik ni imel odobrenega bolniškega staleža in tudi ne letnega dopusta, zato je bil dolžan priti na delo, saj sta invalidska in zdravstvena komisija ugotovili da je zmožen za opravljanje dela s polnim delovnim časom Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno kršitev pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Pravilno opozarja pritožba, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče presojati zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), ne da bi sodišče najprej ugotovilo, ali je bil tožnik zmožen za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, katera mu je bila odpovedana iz krivdnih razlogov. Za razrešitev tega vprašanja pa bi sodišče moralo upoštevati odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na katere se je skliceval tožnik v tem sodnem postopku in tudi upoštevati določbe Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur. l. RS, št. 87/2002), ki določa obveznost delodajalca, da delavca po daljši prekinitvi dela pred ponovnim nastopom dela pošlje na zdravstveni pregled. Po določbi 5. člena mora delodajalec delavca poslati na predhodni preventivni zdravstveni pregled v primeru prenehanja opravljanja določenega dela na določenem delovnem mestu za več kot 12 mesecev. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil tožnik v bolniškem staležu več let, in sicer od 5.2.2001 dalje neprekinjeno do 23.9.2004, ko mu je bil zaključen bolniški stalež. Na podlagi odločbe ZPIZ je bil z 9.10.1992 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Z odločbo ZPIZ z dne 9.9.2004 pa mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ta odločba ni postala dokončna zaradi pritožbe tožene stranke.

Glede na navedeno je vsekakor preuranjen zaključek sodišča prve stopnje stopnje, da je tožnik kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.2003 za delovno mesto PK zidar za zidanje in ometavanje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je pravno pomembno le dejstvo, da odločba ZPIZ, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik ni sposoben za delo PK zidarja za zidanje in ometavanje še ni bila dokončna in da je zato bil dolžan delati po tej pogodbi o zaposlitvi. Bistveno vprašanje je namreč, ali je bil tožnik zmožen za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, katero naj bi kršil. Za razjasnitev tega vprašanja pa bi sodišče moralo upoštevati tudi odločbe ZPIZ in medicinsko dokumentacijo. Bistveno je namreč vprašanje, ali je bil tožnik dolžan delati po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.1.2003, po kateri, glede na to, da je bil vse od leta 2001 v bolniškem staležu, dejansko ni nikoli delal. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na določbe 4. člena Konvencije 158 Mednarodne organizacije dela o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, št. 4/84, mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe 15/92), da delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (sem sodi tudi neupravičena odsotnost z dela), ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Neupravičen izostanek z dela je tako lahko resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, vendar mora biti ta dokazan. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na stališče, potrjeno tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 245/2001, da je odsotnost z dela lahko resen razlog v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerega mu lahko preneha delovno razmerje, vendar le, če je delavec zakonito razporejen na določeno delovno mesto.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da odredi obravnavo pred spremenjenim senatom, ker ni ugotovilo zatrjevane pristranosti sodišča prve stopnje. Zmotno razumevanje materialnega prava namreč ni mogoče enačiti s pristranostjo.

Po 1. odstavku 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004) pritožbeno sodišče zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijane sodbe ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dokaznega postopka ni izvajalo v pravi smeri, ne gre za popravo manjših nepravilnosti v smislu določb 1. odstavka 30. člena ZDSS-1. Če bi pritožbeno sodišče samo ugotavljalo odločilna dejstva, ki pred sodiščem prve stopnje še niso bila ugotovljena, bi bila strankam odvzeta možnost pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 940/2005
• VDS sodba Pdp 1140/2005
• VDS sodba Pdp 1287/2005