VDS sodba Pdp 940/2005

Jedro

Fizično obračunavanje s sodelavko, grožnje in dejstvo, da je delavec sodelavki pljunil v obraz, so tako hude kršitve pogodbenih obveznosti, da z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Delavec se ni odzval vabilu na zagovor, čeprav je bil pravočasno vabljen. Zaradi odhoda k zdravniku je svojo odsotnost opravičil 5 minut pred predvidenim zagovorom, vendar to ne pomeni, da mu delodajalec ni omogočil zagovora.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.5.2004 (I/1. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu za čas odpovednega roka izplačati vse plače in prikrajšanje pri plači v razliki med pripadajočo plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal in dejansko prejetimi plačami, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila (I/2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in mu le-to še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu (I/3. točka izreka) in tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo in razporeditev k opravljanju del in nalog, ki jih je tožnik opravljal pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma za razporeditev na druga dela, ki ustrezajo tožnikovi izobrazbi in znanju, ter za vpis delovne dobe in izplačila pripadajočih plač in dodatkov za delovno dobo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih plač do plačila ter plačila prispevkov pri pristojnem zavodu z odvodom ustreznih davkov (I/4. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (I/5. točka izreka). Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo po določilih 3. točke 1. odst. 338. člena ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Menil je, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bil tožniku omogočen zagovor v smislu 2. odst. 83. člena ZDR, saj ga je tožena stranka povabila na zagovor ob določeni uri in na določen kraj, čeprav se tožnik zagovora zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti. Z navedenim se tožnik nikakor ne more sprijazniti. Zaradi nastale situacije v podjetju je tožnik dnevno doživljal psihične strese, ki so se iz dneva v dan stopnjevali. Res je, da je prejel vabilo na zagovor za dne 5.1.2004 iz katerega je tudi razbral, kakšne so posledice, če se zagovora ne bo udeležil, vendar je bil omenjenega dne "popolnoma na tleh", tako da se je zatekel po pomoč v ambulanto lečeče zdravnice, ki mu je odredila bolniški stalež. Zaradi nastale situacije se zagovora pri toženki ob 13.30 uri ni mogel udeležiti, o razlogih pa je obvestil toženo stranko ob 13.25 uri telefonično in sicer tajnico D.D. in jo prosil, da se zagovor preloži. Tožena stranka je sicer tožniku omogočila zagovor, tožnik pa nanj ni mogel pristopiti iz zdravstvenih razlogov in je o razlogih toženo stranko tudi obvestil. Bolezen je posledična nesposobnost tožnika za zagovor in je torej zagotovo opravičljiv razlog za izostanek z dne 5.1.2004. Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala vse pritožbene navedbe tožnika in navajala, da je tožnik dne 5.1.2004 neupravičeno izostal z zagovora, prav tako pa je v pritožbi predložil nekatere listine, ki jih pred sodiščem prve stopnje ni priložil. Tožnik pravice do zagovora zavestno ni izkoristil, saj je eni od uslužbenk tožene stranke lakonično sporočil, da je v staležu bolnih, ne da bi zato predložil kakršenkoli dokaz. Četudi je morda kritičnega dne bil v bolniškem staležu, to še ne pomeni, da je bil nesposoben podati svoj zagovor. Tožnik je predhodno tudi vabilo na zagovor z neposredno vročitvijo odklonil in svoj domnevni bolniški stalež javil šele tik pred narokom za zagovor, zato je bilo neupravičeno pričakovati, da bo tožnik tudi ob morebitni prestavitvi naroka za zagovor to pravico izkoristil in ne bo le zavlačeval postopka tako dolgo, da bodo pri delodajalcu potekli roki, v katerih lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi. V kolikor se je tožnik po lastnih navedbah že dalj časa slabo počutil, bi lahko delodajalcu podal kadarkoli svoj zagovor pisno. Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s sprem. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka dne 5.1.2004 tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik naklepno huje kršil delovne obveznosti v prostorih tožene stranke s tem, ko je dne 16.2.2003 delavko L.K. z grožnjami, da jo bo fizično napadel, prisilil k podpisu izjave o odstopu predsednice sveta zavoda in ker je dne 17.12.2003 od iste delavke zahteval izročitev dokumentov, in ker mu jih le-ta ni izročila, ji je pljunil v obraz. Še po tem dogodku je z delavko poskušal na stopnicah fizično obračunati, vendar mu je to preprečila A.Č.. Z navedenim je tožnik storil kršitve iz 2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja), kar pa je imelo za posledico, da med strankama ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja, saj je imelo nasilno in žaljivo vedenje tožnika za posledico ogroženost in strah zaposlenih, kar je oviralo delovni proces in zato nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče. Zaradi navedenega ravnanja je tožena stranka tožniku tudi prepovedala opravljanje dela od dne 19.12.2003 do konca postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi s podanimi pritožbenimi ugovori pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik nesporno prejel vabilo na zagovor dne 20.12.2003 in sicer za dne 5.1.2004 ob 13.30 uri. Tožena stranka je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožniku omogočila zagovor, saj je tožnik potem, ko je končal obisk pri zdravniku, toženo stranko oziroma tajnico D.D. ob 13.25 uri le obvestil, da se ne bo udeležil zagovora, ker je ta dan v bolniškem staležu. Po določilih 2. odst. 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor. Gre za zakonsko obveznost katere kršitev ima lahko za posledico nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pa ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen poseben postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Gre za odpoved pogodbe, za katero sicer veljajo splošna načela o odpovedi (obligacijski) pogodb, in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca, kot praviloma šibkejše pogodbene stranke. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo in to z namenom in v obsegu, ki omogoča delavcu uspešno obrambo pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Tako samo dejstvo, da je bil tožnik dne 5.1.2004 pri zdravniku in v bolniškem staležu še ne pomeni, da se tožnik ne bi mogel udeležiti zagovora in tudi podati svoj zagovor v zvezi z očitanimi mu kršitvami. Tožena stranka je tožniku omogočila, da poda zagovor, če pa se tožnik ni udeležil zagovora iz razloga, ker je bil tega dne v bolniškem staležu, nosi posledice svojega ravnanja v celoti on sam in ne delodajalec. Tako tožena stranka tudi ni bila dolžna upoštevati tožnikovega predloga za preložitev zagovora, ki ga je ta po telefonu posredoval tajnici 5 minut pred predvidenim zagovorom. Zagovor je namreč le pravica delavca, ki pa jo ta lahko izkoristi ali ne, delodajalčeva obveznost je le, da mu zagovor omogoči.

Ob navedenem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožnik v pritožbenem postopku predložil določene dokaze, ki jih sicer pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj 337. člen ZPP določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP. Tožnik pa navedenega niti ni zatrjeval niti dokazoval. Ker je šlo za pritožbeno novoto, pritožbeno sodišče predloženih dokazov v pritožbi ni upoštevalo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 1. odst. 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1140/2005
• VDS sodba Pdp 1287/2005
• VDS sodba Pdp 1209/2005