VDS sodba Pdp 416/2006

Jedro

Po ZDR je prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka odpovedi možna le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ter v primeru podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1., 2. ali 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke št. 2/2005 - PREP z dne 13.9.2005, s katero je tožena stranka tožnici prepovedala opravljati delo in razveljavitev odločbe št. 2/2005 - odpoDS z dne 17.9.2005, s katero je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja (I/1. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo in ji izplačati :

- za obdobje od 14.9.2005 do 20.9.2005, ko je bila doma zaradi prepovedi opravljanja dejavnosti, ki ji jo je izrekla tožena stranka razliko v plači, ki znaša 31.955,60 SIT bruto in od tega zneska poravnati davke in prispevke, ki se plačujejo od plač, neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska plače od 7.10.2005 dalje do plačila pa izplačati tožeči stranki,

- za obdobje od 21.9.2005 do 30.9.2005 (8 delovnih dni) bruto plačo v znesku 101.920,00 SIT in od tega zneska poravnati davke in prispevke, ki se plačujejo od plač, neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska plače od 7.10.2005 dalje do plačila pa izplačati tožeči stranki,

- za obdobje od 7.1.2006 do 31.1.2006 v bruto znesku 242.063,60 SIT in od tega zneska poravnati davke in prispevke, ki se plačujejo od plač, neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska plače od 7.10.2005 dalje do plačila pa izplačati tožeči stranki,

- za obdobje od 1.2.2006 dalje v znesku 293.023,00 SIT bruto in od tega zneska poravnati davke in prispevke, ki se plačujejo od plač, neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega neto zneska plače od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila pa izplačati tožeči stranki,

- odškodnino za 25,4 dni neizrabljenega letnega dopusta v višini 323.596,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2006 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I/2. točka izreka).

Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Menila je, da tožnica ni imela možnosti za enakovredno obravnavanje v sodnem sporu, saj je sodišče že takoj po neuspešnem poravnalnem naroku v smislu tako imenovanega odprtega sojenja nakazalo, da je za odločitev bistvena pisna odobritev dopusta, kar je istočasno pomenilo, da tožnica nima možnosti za uspeh v postopku, saj v tem primeru ni imela v rokah pisnega dokumenta. Tožnica sicer načelno nima nič proti odprtemu sojenju, vendar je takšen način smiseln le v primeru, če gre za nesporno dejansko stanje in so problem le pravna vprašanja. Prav tako je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz razlogov, ker sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica kljub sedanjim dolgoletnim izkušnjam nikoli ni imela nobenih težav v zvezi z delom in delovno disciplino, nikoli ni bila v disciplinskem ali drugem podobnem postopku in je delo vedno opravljala vestno. To je potrdil celo direktor tožene stranke. Glavni razlog za ukrepanje zoper tožnico je bila glavna sestra S.R., za katero je tožnica takoj ugotovila, da je bolj "špičasta". Sodišče je tudi zelo nekritično ocenilo odločitev tožene stranke v zvezi s prepovedjo opravljanja dela. Tožnica celo opozarja na judikat opr. št. VDS Pdp 1612/2004, s katerim je pritožbeno sodišče izrecno navedlo, da se lahko poda prepoved opravljanja dela samo, če ima dejanje znake kaznivega dejanja. Tožničina prisotnost na delu ne bi omogočala normalnega dela v zavodu. Tožnica se tudi ne strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe v zvezi z iztekom 15 dnevnega subjektivnega roka iz 110. člena ZDR. Glavna sestra in direktor sta vedela za domnevne kršitve tožnice že najmanj od 1.9.2005. Ker je sodišče že od vsega začetka vedelo, kakšna bo njegova odločitev v tej zadevi, je temu primerno izvajalo tudi dokazni postopek pomanjkljivo, tako da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ugotoviti je, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče dr. N.A. in K.Š., ki sta bili pomembni za pravilno odločitev sodišča v tej zadevi. Nedvomno tožnica ni imela podpisanega obrazca za odobritev študijskega dopusta, vsi ostali argumenti pa so bili na strani tožnice. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da je šele 24.8.2005 izvedela od profesorice, da bo izpit opravljala en dan kasneje, kot je bilo predvideno. Predhodno tudi višje medicinske sestre niso nikoli opravljale popoldanskega dela v zvezi s preiskavami krvnega sladkorja. Prav tako bi lahko tožena stranka tožnico obvestila, da je odobritev njenega študijskega dopusta sporna. Naloga sodišča v podobnih primerih je, da delavca zaščiti pred samovoljo delodajalca, posebej v primerih, kjer gre za očitno montiran proces oziroma že v naprej pripravljen teren, da se tožnico odstrani z dela. Tožnica je priglasila tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 s sprem. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni ugovor kršitve 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločilo tako, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, prav tako pa sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih pomembnih za odločitev.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 13.9.2005 izdala pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor za dne 16.9.2005, ter odločbo o prepovedi opravljanja dela od 14.9.2005 dalje. Tožnica je podala zagovor in tožena stranka ji je nato 17.9.2005 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odst. 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti hujše krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga in s tem upoštevala določila 2. odst. 110. člena ZDR. Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko tedaj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do razgovora delavca, ki je predviden po določilu 2. odst. 83. člena ZDR. Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pričel teči od dneva, ko je tožnica podala svoj zagovor, saj se je tožena stranka lahko šele takrat seznanila z vsemi razlogi in okoliščinami, ki bi utegnile sicer vplivati na sprejem odločitve o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Konkretno se je tožena stranka na zagovoru seznanila z vsemi razlogi in okoliščinami, ki bi utegnili sicer vplivati na sprejem odločitve o izredni odpovedi. Zagovor je torej zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Tožena stranka je skladno z določili 1. odst. 110. člena ZDR tudi ugotovila, da med strankama ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnica je sodila v vrh organizacijskega tima tožene stranke, direktor tožene stranke pa je tudi pojasnil, da je tožena stranka z ravnanjem tožnice, ki je samovoljno koristila letni dopust v času od 25.8.2005 do 31.8.2005 zgubila zaupanje, saj bi morala biti kot članica vodilnega tima vzgled tudi vsem ostalim zaposlenim delavcem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnice, da le-ta ni bila enakovredno obravnavana v sodnem postopku, ker naj bi se sodišče že v okviru odprtega sojenja opredelilo, da je za odločitev bistvena pisna odobritev dopusta, ki pa je tožnica nedvomno ni imela. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek in zaslišalo priče S.R. in J.P.M. ter tožnico kot tudi direktorja tožene stranke in pri tem ugotavljalo, kakšen je bil postopek v zvezi z odobravanjem letnih dopustov. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da se je sodišče že v naprej odločilo, kakšna bo njegova odločitev, kot to sicer v pritožbi zatrjuje tožnica. Sodišče je v dokaznem postopku ugotavljalo, kakšen je bil postopek za odobravanje letnih dopustov in pri tem ugotovilo, da je normalen postopek v zvezi z odobravanjem letnih dopustov tak, da delavec izpolni obrazec, ki ga odobri pristojni delavec tožene stranke. Navedeno je po oceni pritožbenega sodišče pomembno tudi zato, da se odpravijo eventuelni dvomi in tudi v korist samih zaposlenih delavcev.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločalo v delu, ko je ugotovilo, da je tožena stranka zakonito tožnici prepovedala opravljati delo. Pritožba se ob navedenem zmotno sklicuje na judikat Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1612/2004 iz katerega izhaja, da je prepoved opravljanja dela mogoča le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki ima znake kaznivega dejanja, česar pa v konkretnem primeru ni bilo. Ob navedenem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je šlo v zadevi Pdp 1612/2004 z dne 20.10.2005 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kjer ZDR v 6. odst. 88. člena določa, da je prepoved opravljanja mogoča v primeru, ko gre za krivdni razlog, ki ima vse znake kaznivega dejanja. V konkretni zadevi pa je šlo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določilih 2. alineje 1. odst. 111. člena ZDR, s tem, da 2. odst. 111. člena ZDR jasno in nedvoumno določa, da v primeru iz 1., 2. in 3. alineje lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. Tako za zakonitost opravljanja prepovedi dela ni potrebno, da gre za kršitev z znaki kaznivega dejanja, kot to zmotno meni tožnica v pritožbi sklicujoč se na judikat pritožbenega sodišča.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče dr. N.A. in K.Š., saj njuni izpovedbi ne bi mogli prispevati k rešitvi spora v tožničino korist. Sodišče je pri svojem odločanju vezano tudi na načelo procesne ekonomije, kot to določa 11. člen ZPP in izvaja le tiste dokaze, ki so za ugotovitev odločilnih dejstev potrebni. Tako je neupošteven pritožbeni ugovor, da višje medicinske sestre pred mesecem avgustom 2005 niso opravljale popoldanskega dela in je bil ta mesec izjema zaradi preiskav krvnega sladkorja. Dejstvo je, da bi tožnica morala opravljati delo po planu in razporedu dela in ni v njeni pristojnosti, da bi odločala, da popoldanskega dela ne bo opravljala oziroma, da bo koristila dopust brez predhodne odobritve pristojnih vodilnih delavcev tožene stranke. Dolžnost tožene stranke tudi ni bila, da bi tožnico kakorkoli obveščala, da je odobritev njenega študijskega dopusta sporna, dejstvo je, da tožnica ni imela odobren dopust in njena dolžnost je bila, da si v skladu z ustaljenimi postopki pri toženi stranki priskrbi odobritev dopusta od pooblaščene vodje - glavne sestre oz. direktorja. Tako se pritožbeno sodišče ne strinja, da je šlo v konkretnem primeru za šikaniranje tožnice in samovoljo delodajalca, ko se je delodajalec poskušal tožnice znebiti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1831/2004
• VDS sodba Pdp 1598/2004
• VDS sodba Pdp 587/2006