VDS sodba Pdp 1578/2005

Jedro

Če delavec delodajalca ni obvestil o tem, da mu je priznan bolniški stalež, to ne predstavlja hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi bilo mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu v 1., 2. in 3. točki izreka (razen v 4. alineji 3. točke izreka) spremeni tako, da se glasi :

"1. Sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8.12.2003 se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 2.12.2003 ni prenehalo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnika :

- sprejeti nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi;

- obračunati in izplačati nadomestne mesečne plače od dneva prenehanja delovnega razmerja do sprejema nazaj na delo v višini neto plače v znesku 94.328,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila plače;

- vpisati delovno razmerje v delovno knjižico in za tožnika odvesti ustrezne davke in prispevke pristojnim službam in zavodom za ves čas nezakonite odsotnosti z dela.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 345.565,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12.9.2005 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo."

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede zavrnitve zahtevka za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 15.10.1997 do 15.3.1998 v 4. alineji 3. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 49.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28.9.2006 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8.12.2003 (1. točka 1. odstavka izreka), na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 2.12.2003 (2. točka 1. odstavka izreka), na poziv nazaj na delo, izplačilo nadomestne mesečne plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo v višini 94.328,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska ter na vpis delovnega razmerja v delovno knjižico za ves čas nezakonite odsotnosti z dela (1., 2. in 3. alineja 3. točke 1. odstavka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas pripravništva in poskusnega dela od 15.10.1997 do 15.3.1998 (4. alineja 3. točke 1. odstavka izreka) ter odločilo, da tožena stranka krije svoje stroške postopka (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik, pritožbenemu sodišču predlagal, da sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti ter priglasil stroške za zastopanje. V pritožbi je navedel, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedbo priče A.S.. Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena šele dne 19.12.2003, pred tem pa je bil od dne 1.12.2003 dalje v bolniškem staležu. O tem je po telefonu obvestil A.S., kateremu so delavci v času odsotnosti direktorja javljali, da jih ne bo v službo, on pa je sporočilo prenesel naprej. Dejstvo, da je imel odobren bolniški stalež, izhaja iz potrdila osebne zdravnice ter iz delovne knjižice. Potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, ki ga je izdal Zdravstveni dom A.D., predstavlja javno listino, kar pomeni, da štejejo v njem navedena dejstva za resnična. Sicer pa je tudi samo prenehanje delovnega razmerja v času opravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni v nasprotju z zakonom.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno stroškovno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglasila stroške postopka. V odgovoru na pritožbo je navedla, da za odločitev v tem sporu ni bistveno, kdaj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena. Odločitev sodišča prve stopnje ima namreč podlago v vsebini ravnanj tožnika, ki je dne 3.12.2003 samovoljno prekinil z delom ter s tem pokazal, da nima več interesa za nadaljnjo zaposlitev. A.S. mu je povedal, da mora o morebitnem bolniškem staležu obvestiti direktorja. Pred odhodom iz podjetja tožnik svoje bolezni niti ni omenjal, pri svoji zdravnici pa se je zglasil šele dne 3.12.2003, čeprav mu naj bi ta odobrila bolniški stalež že od dne 1.12.2003 dalje. Nadalje je priča R.T. izpovedal, da je bil tožnik v mesecu decembru zdrav, kar nasprotuje vsebini potrdila o upravičeni odsotnosti z dela zaradi bolezni.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na podlagi listinskih dokazov napačno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljena dejstva zmotno uporabilo materialno pravo razen v delu odločitve glede vpisa delovne dobe za čas pripravništva in poskusnega dela.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami v izpodbijani sodbi, razen glede datuma vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožnik sklep o odpovedi nesporno prejel dne 8.12.2003, pri tem pa je zmotno presodilo listino pod prilogo A1 - iz predložene vročilnice je namreč razvidno, da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel dne 19.12.2003 in so njegove pritožbene navedbe v tej smeri utemeljene. Sicer pa za odločitev v presojani zadevi niti ni bistveno, kdaj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena, saj je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev v izpodbijani sodbi in ugotovilo njeno nezakonitost iz razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Po določbi 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Razlogi za izredno odpoved so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR. Obstoj odpovednega razloga mora delodajalec dokazati in predstavlja bistven pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe (2. odstavek 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca - Ur. l. RS, št. 4/84).

Delodajalec lahko po določilu 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR delavcu izredno odpove pogodbo, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Navedeno določilo ZDR je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, ker je štelo, da predstavlja okoliščina, da je tožnik dne 3.12.2003 zapustil delovno mesto, nato pa toženi stranki ni javil svoje odsotnosti zaradi bolezni, tako hudo kršitev, da opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je imel za čas od dne 1.12.2003 dalje odobren bolniški stalež, je namreč razvidno iz potrdila o upravičeni zadržanosti z dela (priloga A3), ki mu ga je dne 29.12.2003 izdala osebna zdravnica J.Č., dr. med. Omenjeno potrdilo izkazuje, da je bil tožnik v spornem obdobju upravičeno odsoten z dela, ker gre za javno listino, za katero velja po 1. odstavku 224. člena ZPP pravilo, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno ali določeno. Po 3. odstavku istega člena je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar v tem primeru nosi dokazno breme za izpodbijanje tista stranka, ki to zatrjuje. V konkretnem primeru bi bila zato tožena stranka tista, ki bi morala sprožiti postopek, v katerem bi izpodbijala verodostojnost zdravniškega potrdila, v kolikor je menila, da postopanje osebne zdravnice tožnika v zvezi z naknadno izstavljenim potrdilom, ni bil pravilen in v kolikor je dvomila v njegovo verodostojnost. Kot izhaja iz podatkov v spisu, pa tožena stranka tega ni storila in ne more na podlagi izpovedb zaslišanih prič sedaj oporekati dejstvom, ki so tam potrjena. Za delodajalca je namreč strokovno mnenje osebnega zdravnika obvezno. V tem obsegu je na vsebino potrdila o upravičeni zadržanosti z dela vezano tudi sodišče. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem izvajalo dodatne dokaze in zaslišalo delavce tožene stranke, ki so bili v stiku s tožnikom o tem, ali je bil v mesecu decembru 2003 videti bolan. Te priče namreč ne razpolagajo z ustreznim strokovnim znanjem in ne morejo presojati zdravstvenega stanja v konkretnem primeru. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi napačno presodilo dopis zdravnice J.Č. na list. št. 35, iz katerega je razvidno le, da se je tožnik v dneh 3.12, 8.12., 10.12., 16.12, 23.12 in 29.12 zglasil v njeni ambulanti.

Poleg neupravičene odsotnosti od dela je bilo tožniku očitano, da se je dne 3.12.2003 poslovil od sodelavcev in brez obrazložitve zapustil delo, nato pa se delodajalcu do 18.12.2003 ni javil. Iz navedenega torej izhaja, da toženi stranki ni pravočasno javil vzroka zadržanosti, oziroma da je ni obvestil o bolniškem staležu, ki ga je imel s strani osebnega zdravnika priznanega že od dne 1.12.2003 dalje. Za presojo tega dejstva je odločilno, da tožena stranka v pisni odpovedi ni ugotovila, da je tožnik s tem, ko ji ni sporočil, da ima priznan bolniški stalež, ravnal naklepno ali najmanj hudo malomarno. Navedeno opustitveno ravnanje sicer predstavlja kršitev delovnih obveznosti, vendar pa ne tako hudo tožnikovo malomarno ravnanje, ki bi utemeljevalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika iz odpovednega razloga po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so namreč za kršitve delavčevih pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki niso hujše narave, v ZDR predvidene drugačne sankcije : disciplinska odgovornost delavca (2. odstavek 174. člena ZDR), ter v primeru ponavljajočih se kršitev eventualno redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja 1. odstavka 88. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ugotovilo, da se v preambuli tožena stranka neustrezno sklicuje tudi na 5. alinejo 1. odstavka 111. člena ZDR. V citirani alineji je kot razlog za izredno odpoved delodajalca določena situacija, ko se delavec po suspenzu pogodbe o zaposlitvi neopravičeno ne vrne na delo v roku petih delovnih dni, v konkretnem primeru pa ni šlo za suspenz pogodbe, pač pa je tožnik zapustil delovno mesto in se nato delodajalcu ni več javil. Vendar samo sklicevanje na napačni razlog, ob dejstvu, da je v izreku sklepa podlaga za izredno odpoved opredeljena kot hujša kršitev delovnih obveznosti, na samo zakonitost postopanja tožene stranke ne vpliva. Prav tako se v sklepu tožniku očitata tudi razlog nesposobnosti (nedoseganje pričakovanih poslovnih rezultatov, postopanje in izmikanje delu, dodeljenega s strani predpostavljenega vodje) in krivdni razlog (uživanje alkoholnih pijač na delovnem mestu in izven njega in posledično izostajanje z dela). Navedena razloga bi eventualno opravičevala redno in ne izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, sicer pa tožena stranka niti ni dokazala, da sta v konkretnem primeru podana.

Poleg tega, da mora imeti delodajalec za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen razlog, mora skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR delavcu omogočiti zagovor, pri čemer mora postopati v smislu določb 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR. Zagovor ni potreben le v primeru, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da ga delavcu omogoči, oziroma če ga delavec izrečno odkloni ali se neupravičeno ne odzove vabilu. Da se delavec lahko zagovarja, mu mora jasno predočiti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti. V tej zvezi mu mora vročiti obdolžitev v pisni obliki ter določiti čas in kraj podaje zagovora. Poleg tega mora delodajalec na zahtevo delavca o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, ki lahko poda svoje mnenje v roku 8 dni (84. člen ZDR). Samo če ravna na predpisan način, se mu ne more očitati, da je nezakonito izvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Navedene zahteve sicer ne pomenijo formalnega "postopka" v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pač pa gre le za dodatne pogoje, ki so namenjeni varstvu delavca kot praviloma šibkejše stranke v postopku in jih je delodajalec dolžan upoštevati. V konkretnem primeru tako ni moč slediti zaključku sodišča prve stopnje, da so obstajale okoliščine, ko tožena stranka tožniku upravičeno ni nudila možnosti zagovora. Tožnikov nepojasnjen odhod z dela in kasnejši izostanki namreč ne predstavljajo okoliščin iz 2. odstavka 83. člena ZDR, ki bi delodajalca opravičevale k podaji izredne odpovedi, ne da delavcu pred tem vsaj predočil njegove kršitve v posebni obdolžitvi in ga povabil na zagovor. Šele če na takšno ravnanje ne bi bilo odziva, bi bilo mogoče govoriti o prekinjeni komunikaciji med pravdnima strankama.

Ob koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da je s tožena stranka s tem, ko je štela, da je tožniku delovno razmerje prenehalo s prvim dnem odsotnosti z dela, torej dne 2.12.2003, ter ga na ta dan tudi odjavila iz zdravstvenega ter pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ravnala v nasprotju z zakonom. Odpoved pogodbe o zaposlitvi začne namreč učinkovati šele z dnem, ko je delavcu vročena.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče po določilu 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je razveljavilo sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8.12.2003 ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje dne 2.12.2003 ni prenehalo. Poleg tega je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu delu tožbenega zahtevka. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, obstoječa pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama ni prenehala veljati in je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa mu mora vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati in izplačati pripadajočo plačo. Višina plače med pravdnima strankama ni bila sporna, sicer pa je, glede na delo, ki ga tožnik opravlja, skladna s tarifno prilogo k kolektivni pogodbi.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo in v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku, je po določilu 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ob upoštevanju prijavljenih in potrebnih stroškov (1. odstavek 155. člena ZPP) ter v času opravljanih storitev veljavne Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 67/03 in nadaljnji) je tožniku priznalo 300 odvetniških točk za popravo tožbe, 3 krat po 225 točk za tri pripravljalne vloge, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, 6 krat po 150 točk za nadaljnje naroke ter 400 točk urnine, ne pa tudi stroškov za pregled spisa in za končno poročilo stranki (120 točk). Skupaj z 2% materialnih stroškov in 20% DDV znašajo stroški za zastopanje tožnika na prvi stopnji, upoštevaje vrednost točke v času izdaje izpodbijane sodbe (110,00 SIT), 345.565,00 SIT. Navedeni znesek mu mora tožena stranka povrniti po načelu uspeha v pravdi skladno z določilom 1. odstavka 154. člena ZPP.

Ker v preostalem delu niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo delno zavrniti in v nespremenjenem delu (glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 15.10.1997 do 15.3.1998 v 4. alineji 3. točke zavrnilnega dela izreka) potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik namreč za svoje navedbe ni predložil nikakršnih dokazov, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar je njegov zahtevek v tem delu po pravilu o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP zavrnilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je upoštevalo le potrebne stroške in tožniku od prijavljenih 425 točk za sestavo pritožbe priznalo 375 točk (tar. št. 15/4 OT), kar predstavlja skupaj z 20% DDV znesek 49.500,00 SIT. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu mora tožena stranka ta znesek povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28.9.2006 do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama po določilu 1. odstavka 155. člena ZPP, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k razrešitvi tega spora, pa tudi po določilu 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04), po katerem v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje pravdne stroške ne glede na izid postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 691/2004
• VDS sodba Pdp 1305/2004
• VDS sodba Pdp 821/2004