VDS sodba Pdp 1194/2005

Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (delavca) brez predhodnega pisnega opomina delodajalca na izpolnitev obveznosti in pisnega obvestila inšpektorja za delo skladno s 1. odstavkom 112. člena ZDR se šteje za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je potrebno upoštevati odpovedni rok, v katerem bi delavec moral opravljati delo pri delodajalcu. Ker je v času po podaji odpovedi s strani delavca le-ta neupravičeno izostal z dela, mu je delodajalec zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.3.2005 in na plačilo stroškov predpravdnega postopka v višini 40.392,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18.3.2005. Poleg tega je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred sodišče prve stopnje ter priglasil stroške za zastopanje.

V pritožbi je tožnik navedel, da izpodbijana sodba nima razlogov o tožbenih navedbah. Sodišče prve stopnje namreč ni presojalo okoliščin, na podlagi katerih je tožnik predhodno izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in zoper toženo stranko podal kazensko ovadbo. Poleg tega ni upoštevalo, da se ima kot delavec pravico zagovarjati, niti se ni opredelilo do njegovega pisnega zagovora. Tožena stranka mu je namreč izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, da bi tako utemeljila svojo odškodninsko tožbo, poleg tega je tožnik ni bil dolžan opozarjati na izpolnjevanje obveznosti, saj ga je ta žalila, zmerjala in mu grozila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Najprej je potrebno poudariti, da ni podana absolutna kršitev določb postopka v primeru, če se sodišče prve stopnje ne opredeli do vseh navedb strank. V spornem primeru je po presoji pritožbenega sodišča ugotovilo vsa odločilna dejstva in zanje navedlo razloge, tako da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

Po določbi 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Razlogi za izredno odpoved so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR, pri čemer lahko delodajalec delavcu po določilu 2. alineje citirane določbe izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, za kar je šlo v konkretnem primeru.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je tožena stranka dne 18.3.2005 tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR (priloga A2). Tožnik bi se moral dne 7.3.2005 javiti na delo, pa tega ni storil, niti svojega izostanka ni opravičil, neopravičeno odsoten pa je bil vse do dne 18.3.2005. Tožena stranke je dne 8.3.2005 sicer prejela listino z naslovom "izredna odpoved delovnega razmerja" z dne 4.7.2005 (priloga A7), vendar ni šlo za izredno, temveč za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, saj tožnik pri podaji ni upošteval zakonskih določb glede predhodnega pisnega opomina delodajalca na izpolnitev obveznosti in o navajanih kršitvah ni obvestil inšpektorja za delo (1. odstavek 112. člena ZDR). Pri redni odpovedi pa mora delavec po določilu 91. člena ZDR upoštevati zakonsko ali pogodbeno določen odpovedni rok, tekom katerega pogodba o zaposlitvi še vedno ustvarja pravice in obveznosti za obe pogodbeni stranki. Delavec mora tako do izteka odpovednega roka opravljati delo pri delodajalcu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (31. člen ZDR). Okoliščine, da tožnik na delo ni več prihajal in da se ni odzival na klice tožene stranke, kažejo tudi na to, da z delovnim razmerjem ni bilo moč nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Poleg tega mora delodajalec v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR delavcu omogočiti zagovor, pri čemer mora postopati v smislu določb 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR. Z namenom, da se delavec lahko zagovarja, mu mora predhodno vročiti pisno obdolžitev ter mu omogočiti čas za pripravo obrambe. Tožena stranka je tožniku dne 9.3.2005 posredovala obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (priloga A4) skupaj z vabilom na zagovor (priloga A6). Tožnik se zagovora ni udeležil, je pa poslal svoj pisni odgovor (priloga A5), v katerem se je skliceval predvsem na domnevne žalitve in neprimeren odnos tožene stranke, svojih izostankov pa ni z ničemer opravičil. Tožena stranka mu je zato utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na njeno razveljavitev.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka na plačilo stroškov predpravdnega postopka v višini 40.392,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18.3.2005 dalje, saj za utemeljenost le-tega ni pravne podlage, tožnik pa z zagovorom niti ni bil uspešen. Do povračila stroškov zagovora ima namreč delavec pravico le, če uspe s svojim zahtevkom v glavni stvari.

Ob zaključku preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče še dodaja, da sicer držijo pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni presojalo po vsebini, in da se ni opredelilo do zatrjevanih žalitev tožene stranke, vendar to za odločitev v tem sporu ni bistveno. Le-to bi bilo potrebno presojati v primeru, če bi tožnik s tožbo zahteval ugotovitev zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako pa je le izpodbijal izredno odpoved tožene stranke in njegova odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila predmet obravnave.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo po določilu 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi z 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 164/2004
• VDS sklep Pdp 1112/2005
• VDS sodba Pdp 1044/2004