VDS sodba Pdp 581/2005

Jedro

V skladu s členi 88/3 ter 90 ZDR je potrebno v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe preveriti možnosti zaposlitve delavca pri delodajalcu, pri katerem je delavec zaposlen in ne pri drugem delodajalcu.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi :

"1. Ugotovi se, da je tožena stranka dne 21.10.2003 nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnice in se ta odpoved razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z dnem izteka odpovednega roka, pač pa še vedno traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici priznati vse pravice iz naslova delovnega razmerja od dne izteka odpovednega roka dalje do dne izdaje sodbe sodišča I. stopnje ter jo pozvati nazaj na ustrezno delo za nedoločen čas, v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati stroške tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo,

z a v r n e;

Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji".

Vsaka stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožena stranka dne 21.10.2003 nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnice in sicer iz poslovnega razloga; odpoved je razveljavilo, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z datumom izteka odpovednega roka, ampak ji še vedno traja, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od datuma izteka odpovednega roka dalje, do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in da je dolžna tožnico pozvati nazaj na ustrezno delo za nedoločen čas, v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo določbo 3. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002, v nadaljevanju : ZDR). Po tej zakonski določbi mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno delavca zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oz., ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz. prekvalificirati za drugo delo. Če takšna možnost obstaja, je delodajalec delavcu dolžan ponuditi drugo delo. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožena stranka te svoje obveznosti ni izpolnila. Pri tem se je sklicevalo na ugotovitev, da je bila tožnici sicer ponujena zaposlitev pri drugem delodajalcu, to je pri G. in nato še pri S.-u, vendar ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi nista bili dani za ustrezno delo in za nedoločen čas. Glede tretje možnosti, ki jo je tožena stranka ponudila tožnici, to je zaposlitev pri sami toženi stranki, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ponudba za zaposlitev dana le z dopisom, poleg tega je šlo za ponudbo zaposlitve za določen čas, kar pomeni, da prav tako ni bila dana ponudba za ustrezno delo. Navedeno stališče sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbe napačno, saj tožena stranka ni bila dolžna zagotavljati zaposlitve tožnici v drugih podjetjih. Če je to storila oz. poskušala, je izkazala s tem le korekten odnos do svojih zaposlenih in dober namen. Enako velja tudi glede ponudbe zaposlitve pri sami toženi stranki. Nobene od teh možnosti tožnica ni izkoristila. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje preseglo časovni okvir, v katerem je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna v smislu 3. odst. 88. čl. ZDR preverjati možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, do kvalifikacije oz. prekvalifikacije. Po izdaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posebej pa še po prenehanju delovnega razmerja, delodajalca veže le 102. čl. ZDR, ki določa prednostno pravico delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, delodajalec pa v roku enega leta zaposluje nove delavce.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku že iz razloga, ker tožena stranka tožnici ob odpovedi ni ponudila nikakršnega drugega dela, oz. tudi ni kako drugače izpolnila svojih obveznosti v smislu 3. odst. 88. čl. ZDR. Tožeča stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999 - 2/2004, v nadaljevanju : ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dne 21.10.2003 tožnici dala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Nadalje je ugotovilo, da je pri toženi stranki v letu 2003 in kasneje, zaradi težav v poslovanju bilo potrebno izvesti reorganizacijo in s tem v zvezi spremeniti sistemizacijo delovnih mest. Prišlo je do združevanja del na posameznih delovnih mestih, do zmanjševanja števila potrebnih delavcev, ukinjeno je bilo delovno mesto komercialnega referenta, na katerem je delala tožeča stranka. Zaradi tega je v spornem obdobju obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Po tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožena stranka izpolnila obveznost iz že omenjenega 3. odst. 88. čl. ZDR. V zvezi s tem je ugotovilo, da je tožena stranka sicer ponudila tožnici zaposlitev pri G. in pri S.-u ter nazadnje tudi pri sami toženi stranki, vendar so bile po stališču sodišča prve stopnje vse te ponudbe neustrezne.

Pritožbeno sodišče se v zvezi z obveznostjo delodajalca iz 3. odst. 88. čl. ZDR strinja s stališčem pritožbe. Delodajalčeva obveznost je po tej določbi ZDR v tem, da ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca, ki mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz., ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz. prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi je opredeljen v členu 90 ZDR. Vsekakor gre za preverjanje možnosti znotraj delodajalca, pri katerem je delavec zaposlen. Pritožbeno sodišče se zaradi tega strinja s pritožbo, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni bila dolžna ponuditi zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožena stranka je sicer ponudila tožnici tudi zaposlitev pri njej, na delovnem mestu "oblikovalec kovin", dne 6.10.2004 (priloga B/10), ki pa je tožnica ni sprejela, kar med strankama ni bilo sporno.

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz 3. odst. 88. čl., kar je dokazala s predloženimi listinami, ki se nanašajo na reorganizacijo in v zvezi s tem ukinitev delovnega mesta, na katerem je delala tožnica ter na prizadevanje tožene stranke, da tožnici najde drugo zaposlitev. Da pri toženi stranki ni obstajalo prosto delovno mesto, na katerem bi bilo možno zaposliti tožnico, je izpovedala tudi priča Z.G., katerega pričevanje je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijalo sodbo spremenilo v skladu s 4. tč. 358. čl. ZPP tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker ni utemeljen. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki na delovnem mestu "komercialni referent I", na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 44/2003, iz poslovnega razloga, je bila zakonita.

V skladu z 2. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče moralo ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje odločiti o stroških postopka v celoti. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, kar velja tudi za pritožbene stroške. Pri odločanju o stroških postopka je upoštevalo, da tožeča stranka v postopku ni uspela, zato krije sama svoje stroške postopka v skladu s 154. čl. ZPP. Tožena stranka kot delodajalec krije sama svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, v skladu s 5. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004, ZDSS-1), saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi tožnica z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljala procesne pravice. Po isti določbi ZDSS-1 krije tožena stranka tudi svoje stroške pritožbe. Glede stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih ni šteti za potrebne stroške v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 257/2006
• VDS sodba Pdp 1115/2004
• VDS sodba Pdp 1044/2004