VDS sklep Pdp 330/2005

Jedro

Četudi je tožnica sprejela ponujeno pogodbo o zaposlitvi, ki ji je bila vročena skupaj z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je rok za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel teči z dnem vročitve odpovedi in ne šele z iztekom odpovednega roka.

Če je delavec v času, ko začne teči odpovedni rok, začasno odsoten z dela zaradi bolezni, mu po 3. odstavku 116. člena ZDR delovno razmerje preneha z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Delavec mora v primeru kršitve te pravice pred vložitvijo tožbe zahtevati od delodajalca odpravo kršitve (1. in 2. odstavek 204. člena ZDR), sicer se tožba zaradi neizpolnjene procesne predpostavke zavrže.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnico plačati prispevke za zdravstveno zavarovanje ter prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas od 1.1.2002 do 16.6.2004, v roku 8-ih dni pod izvršbo. V delu zahtevka za ugotovitev, da tožeči stranki ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto snažilka in da ni pričel teči odpovedni rok na podlagi odpovedi in ponudbe z dne 15.12.2003, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v skladu z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 15.12.2003 ponuditi v podpis ustrezno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto snažilka, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.12.2003, s katero se tožnici odpoveduje pogodba o zaposlitvi z dne 3.5.1993, nezakonita in se razveljavi, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 16.6.2004 in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, da je dolžna tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od 16.6.2004 vpisati delovno dobo, jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo izplačati plače v višini, kot če bi delala z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zapadlih zneskov do 18. v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila, je tožbo zavrglo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 90.020,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2004 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje (1. točka sklepa) se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodi in zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj odloči o stroških postopka na prvi in drugi stopnji.

Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je del tožbenega zahtevka prepozen in da v delu zahtevka niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, napačna.

Drugi odstavek 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002) določa, da se mora delavec o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi izjasniti v roku 30-ih dni od prejema pisne ponudbe. Tožnici z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dana pogodba z vsemi bistvenimi sestavinami, zato ni bilo mogoče šteti, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana v skladu z ZDR/02. Rok 30-ih dni je rok za ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, zato veljajo določila 26. člena Obligacijskega zakonika o tem, do kdaj ponudba veže ponudnika. Navaja, da v konkretnem primeru ponudba sploh ni bila dana, saj ji je bil vročen le nepopoln osnutek pogodbe. Tožnica ni nasprotovala sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi, želela je samo, da se ji v podpis predloži ustrezna pogodba o zaposlitvi, kot to izhaja iz dopisa njenih pooblaščencev z dne 5.1.2004. Tožena stranka je na dopis odgovorila, kljub temu pa tožnici ni vročila nove pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka tožnici ni predložila nove pogodbe o zaposlitvi, ji odpovedni rok ni mogel začeti teči 16.1.2004 (glede na odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.12.2003). Tožnica v roku 30-ih dni ni vložila tožbe glede utemeljenosti odpovednega roka. Dne 13.4.2004 je poslala pisno zahtevo na izpolnitev obveznosti potem, ko je v času bolniškega staleža ugotovila, da ji odpovedni rok začne teči od 16.1.2004 dalje. Ker je ponudbo sprejela, ni imela interesa, da v roku 30-ih dni od prejema redne odpovedi in ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi vloži tožbo glede utemeljenosti odpovednega roka.

Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožbo v delu zahtevka v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja potrebno zavreči, ker tožnica predhodno ni zahtevala odpravo kršitev pravic pri toženi stranki. Uporaba 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR/02 je izjema. Tožnica ni bila dolžna zahtevati odpravo kršitev pravic pri toženi stranki. Tožena stranka je vedela, da je tožnica v bolniškem staležu, dne 16.7.2004 pa jo je odjavila iz zdravstvenega zavarovanja za nazaj (od 16.6.2004). Dne 18.6.2004, ko jo tožena stranka še ni odjavila iz zdravstvenega zavarovanja, je prejela odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da je nezmožna za delo od 18.6.2004 do 31.8.2004. Ob dejstvu, da je tožena stranka vedela, da je tožnica v bolniškem staležu in v kolikor bi sodišče ugotovilo, da je odpoved zakonita, tožnici ne bi moglo prenehati delovno razmerje 16.6.2004, ker bi tožena stranka morala upoštevati določbo 3. odstavka 116. člena ZDR/02 in bi ji delovno razmerje lahko prenehalo šele 16.12.2004. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da stališče tožnice ni pravilno. V konkretni zadevi ni odločilno pravno vprašanje kdaj začne teči odpovedni rok, temveč kdaj začne teči rok za vložitev tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. ZDR/02 v 3. odstavku 204. člena določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30-ih dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic pred pristojnim sodiščem. Odpoved pogodbe o zaposlitvi se je štela za vročeno 16.12.2003, istočasno ji je bila ponujena v podpis tudi pogodba o zaposlitvi. Tako se je 30-dnevni materialni prekluzivni rok za vložitev tožbe iztekel 15.1.2004. Tožnica je tožbo vložila štiri mesece kasneje. V primeru, da se delavec s ponudbo ne strinja, mora tožiti zoper odpoved. To bi morala tožnica storiti tudi v primeru, ki ga zatrjuje, da ponujena pogodba o zaposlitvi ni bila sposobna za sprejem. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in pri tem na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje postopkovnih kršitev ni storilo, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica predlagala, da sodišče ugotovi, da ji ni pričel teči odpovedni rok na podlagi odpovedi in ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi z dne 15.12.2003, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.12.2003 nezakonita ter da ji delovno razmerje ni prenehalo 16.6.2004.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da je tožnica tožbo na ugotovitev, da ji odpovedni rok na podlagi odpovedi in ponudbe nove pogodbe ni pričel teči 15.12.2003 in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vložila prepozno, glede tožbe v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja pa je ugotovilo, da tožnica ni postopala po določbah 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR/02, zato je tožbo tudi v tem delu zavrglo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja :

Predmet tožbenega zahtevka je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 15.12.2003, vročene 16.12.2003, kakor tudi datum prenehanja delovnega razmerja.

Po določbi 90. člena ZDR/02 se mora delavec v primeru, kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudbi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi izjasniti v roku 30-ih dni od prejema pisne ponudbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica načeloma strinjala s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, smatrala pa je, da pogodba nima bistvenih sestavin, tako da bi se lahko sklenila. Zato je želela, da se ji v podpis predloži ustrezna pogodba o zaposlitvi. Kljub dopisu njenega pooblaščenca toženi stranki in zagotovilom, da ji bo predložena v podpis ustrezna pogodba, do navedenega ni prišlo. Tožnica v roku, določenem v 90. členu ZDR/02, ni podpisala nove pogodbe ter tudi ni v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR/02 uveljavljala sodnega varstva. Sodno varstvo je zahtevala šele s tožbo z dne 18.5.2004 oziroma 11.8.2004. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica sprejela ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, zato tudi ni vložila tožbe glede utemeljenosti odpovednega roka v roku 30-ih dni. V konkretnem primeru ni bistveno, kdaj začne teči odpovedni rok, temveč kdaj začne teči rok za vložitev tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta rok začne teči s prvim naslednjim dnem po vročitvi odpovedi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe, določen v 3. odstavku 204. člena ZDR/02. Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje, da tožnica ni imela interesa, da v roku 30-ih dni od prejema redne odpovedi in ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi vloži tožbo, ker je dejansko sprejela ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Glede na dejstvo, da ponudba nove pogodbe o zaposlitvi ni vsebovala bistvenih sestavin, je razlogovanje pritožbe, da je tožnica dejansko sprejela ponudbo, napačna. Tožnica se je le strinjala, da se zaposli pri drugem delodajalcu. Ker se tožnica ni strinjala s ponujeno pogodbo o zaposlitvi (ne glede na to, kakšni so bili razlogi), bi morala v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR/02 zahtevati sodno varstvo. Ker je sodno varstvo uveljavljala šele 18.5.2004 oziroma 11.8.2004, je zamudila prekluzivni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR/02, zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zahtevka utemeljeno zavrglo kot prepozno. V skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP sodišče tožbo zavrže kot prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Tak poseben predpis predstavlja tudi določba 3. odstavka 204. člena ZDR/02.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja pravilna. Tožnica je s tožbo z dne 11.8.2004 zahtevala, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.12.2003 nezakonita in da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 16.6.2004, ko jo je tožena stranka odjavila iz zdravstvenega zavarovanja. Tretji odstavek 116. člena ZDR/02 določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi bolezni, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Odpovedni rok začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi (93. člen ZDR/02). V primeru, da je delavec v času, ko začne teči odpovedni rok, začasno odsoten z dela zaradi bolezni, ima po 3. odstavku 116. člena ZDR/02 pravico do kasnejšega prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnico odjavila iz zdravstvenega zavarovanja pred potekom roka, določenega v 3. odstavku 116. člena ZDR/02. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da bi tožnica morala v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja zahtevati od tožene stranke, da odpravi kršitev oziroma, da izpolni svoje obveznosti (1. odstavek 204. člena ZDR/02). Šele če delodajalec v roku iz 2. odstavka 204. člena ZDR/02 obveznosti ne izpolni, lahko delavec v nadaljnjih 30-ih dneh zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ker ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je tožbo tudi v tem delu zahtevka zavrglo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 1. odstavka 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1025/2005
• VDS sodba Pdp 644/2005
• VDS sodba Pdp 579/2005