VDS sodba Pdp 1301/2005

Jedro

Neprištevnost kot posledica duševnih motenj izključuje krivdo. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita, če je dokazana neprištevnost delavca v času storitve kršitev pogodbenih obveznosti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2004 nezakonita (1. točka izreka), zaradi česar je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo na ustrezno delovno mesto, ga prijaviti v zavarovanja, mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, za isto obdobje obračunati bruto plače v višini kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 2.9.2003, ki bi jih tožnik prejemal, če bi delal, plačati predpisane prispevke in davke ter izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (2. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka oziroma zastopanja v višini 181.500,00 SIT (3. točka izreka) in stroške za sodno izvedenko v višini 118.800,00 SIT (4. točka izreka), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21.6.2005 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje oziroma podredno, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je v pritožbi navedla, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila seznanjena z zdravstvenim stanjem tožnika, saj je bila odločba o priznanju III. kategorije invalidnosti izdana šele dne 14.1.2005. Tožnik pred tem nikoli ni govoril o svojem slabem zdravstvenem stanju niti ni koristil bolniškega staleža, tako da se tožena stranka ni mogla zavedati njegovih zdravstvenih težav in zaradi tega podana odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2004 ne more biti nezakonita. Nadalje je tožena stranka navedla, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja, saj se izsledki sodne izvedenke nanašajo na preteklo obdobje, poleg tega pa sodišče niti ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo preostale dokazne predloge. S tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da mora tožnika pozvati nazaj na delo na ustrezno delovno mesto, pa je prekoračilo tožbeni zahtevek.

Dne 29.2.2006 je tožena stranka vložila še dopolnitev pritožbe, s katero je navedla, da po sedanji praksi sodišč delavec pred dokončnostjo odločbe pristojnega zavoda o ugotovljeni invalidnosti ne uživa posebnega pravnega varstva pred invalidnostjo, četudi mu je ta priznana za čas pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami iz izpodbijane sodbe in nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč popolno ugotovilo dejansko stanje v konkretnem primeru in sicer za čas, ko je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da dejstva niso bila pravilno ugotovljena, ker je stalna sodna izvedenka A.V., dr. med., svoje mnenje podala za preteklo obdobje, saj današnje stanje stvari za odločitev v tem sporu ni bistveno.

V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (priloga A4), v odpovedi pa je navedla, da je bilo pri kontroli dela na dan 4.12.2003 ugotovljenih več kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po določilu 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi samo v primeru, če za to obstaja utemeljen razlog; pri čemer so razlogi za redno odpoved taksativno našteti v 1. odstavku 88. člena ZDR. Po 3. alineji citiranega člena predstavljajo kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno presojalo glede na vprašanje, ali je bil tožnik kriv za očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V ta namen je pridobilo izvid in mnenje stalne sodne izvedenke za področje medicine, nevrologije in psihiatrije A.V., dr. med., iz katerega izhaja, da je tožnik v zadnjih letih zaradi organske možganske bolezni psihoorgansko tako propadel, da ni bil več sposoben brez težav opravljati svojega dela. Od meseca oktobra 2003, torej v času, ko mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, za svoje delo ni bil več sposoben. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v njegovem primeru ni bil podan resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi po 4. členu Konvencije št. 158 Mednarodne organizacije dela o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. RS, št. 4/84, mednarodne pogodbe; Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe 15/92), delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe in je tako potrebno primarno ugotoviti, ali je delavec delo po pogodbi o zaposlitvi sploh zmožen opravljati. V nasprotnem primeru namreč ni mogoče govoriti o tem, da je krivdno kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

Pod pojmom krivda razumemo osebno sposobnost posameznika, da spozna nedopustnost svojega ravnanja in po tem spoznavanju uravnava svoje obnašanje. Sestavljata jo dva elementa : razumski (zavestni), to je poznavanje dejstev, in volja, da ta dejstva nastanejo. Razne oblike krivde se razlikujejo po intenzivnosti teh dveh elementov, pri čemer v civilnem pravu poznamo namen in malomarnost. Kriv je torej lahko le tisti, kdor se je nedopustnosti očitanega dejanja zavedal, ali pa se tega ni zavedal, pa bi se glede na svoje sposobnosti moral in mogel zavedati. V tem pogledu je prištevnost pogoj za oblikovanje krivde, tega pa ni moč pripisati nekomu, ki ni sposoben pravilno zaznavati sveta okoli sebe oziroma imeti samega sebe v oblasti. V konkretnem primeru so tožnikova ravnanja, ki objektivno gledano predstavljajo kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, rezultat njegove bolezni oziroma nepravilnega zavedanja dejstev, kar pomeni, da je njegova krivda za navedena ravnanja izključena.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je v izpodbijani sodbi odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pravilna in zakonita ter da je sodišče prve stopnje ugotovljena dejstva dovolj izčrpno obrazložilo, da je sodbo moč preizkusiti. Pravno pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka kot delodajalec glede na odločilo 1. odstavka 82. člena ZDR ni dokazala, da je bil v konkretnem primeru podan očitani krivdni razlog.

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2004, je pravilno odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na ustrezno delovno mesto, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter obračunati bruto zneske mesečnega nadomestila plače, plačati predpisane davke in prispevke, neto zneske mesečnih nadomestil plače pa izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec. S tem, ko je toženi stranki z izpodbijano sodbo naloženo, da mora tožnika pozvati nazaj na delo na ustrezno delovno mesto, ni bil prekoračen tožbeni zahtevek, kot to zmotno zatrjuje pritožba. V tožbi z dne 11.2.2004 je namreč tožnik poleg zahtevka na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in plačilo nadomestil plač zahteval tudi reintegracijo v delovno razmerje, že iz samega pojma reintegracije pa izhaja, da ima delavec, če je njegovemu zahtevku ugodeno, pravico do vrnitve na ustrezno delovno mesto.

Ob preizkusu po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče še ugotovilo, da se je tožena stranka s kršitvami tožnika seznanila dne 4.12.2004, ko je bila opravljena notranja kontrola njegovega dela, pogodbo o zaposlitvi pa mu je odpovedala šele dne 9.1.2004, torej po poteku tridesetdnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR, in je tako izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz tega razloga.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke po določilu 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Navedb v dopolnitvi pritožbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je tožena stranka navedeno dopolnitev vložila prepozno, torej po izteku petnajstdnevnega pritožbenega roka iz 1. odstavka 333. člena ZPP. Rok teče od vročitve prepisa sodbe stranki, ki je bila v konkretnem primeru opravljena dne 12.9.2005, kar pomeni, da se je rok za pritožbo na strani tožene stranke iztekel dne 27.9.2005. Dopolnitev pritožbe, ki je bila oddana priporočeno na pošto dne 29.9.2006 je tako prepozna in je pritožbeno sodišče ni presojalo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1523/2005
• VDS sodba Pdp 587/2006
• VDS sodba Pdp 43/2006