VDS sodba Pdp 650/2005

Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zakonita, če je podana zaradi prve kršitve pogodbene obveznosti, brez predhodnega pisnega opozorila na izpolnjevanje dolžnosti in možnost odpovedi. Zakonita je le, če delavec po pisnem opozorilu ponovno krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost sklepa tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, da tožniku zaradi tega delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 4368 z dne 27.11.2003 ni prenehalo in mu še traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, mu vpisati delovno dobo od 8.8.2004 dalje v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje in mu iz naslova plače, zmanjšane za davke in prispevke, za čas od 8.8.2004 dalje, do nastopa dela po tej sodbi, izplačati neto plačo s pripadki, ki bi jo prejemal kot vodja gradbišča I v operativi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na vpis delovne dobe v delovno knjižico, prijavo v zavarovanje ter izplačilo neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse za čas od 8.6.2004 do 7.8.2004 je zavrnilo, prav tako tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obračun in izplačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakomesečnih zneskov plač, od 30. dne v tekočem mesecu, do 17. dne v mesecu, za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999, s sprem. - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni ter zavrne tožbeni zahtevek, oziroma razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo nastalih posledic tožnikovega krivdnega ravnanja, ki je bilo tudi po ugotovitvi sodišča v tem, da je ravnal malomarno pri predaji poslov U.S., pri tem pa ga ni obvestil, da je 8.3.2004 nastopil dopust tudi M.K.. S tem je povzročil motenje delovnega procesa, nastala je materialna škoda v višini preko 7.000.000 SIT, kar vse gre pripisati krivdnemu ravnanju tožnika in njegovi samovolji, ko je vztrajal, da ne bo upošteval navodila za popravo obračuna ur, ki ga je dobil s strani nadrejenega. S tem je po mnenju tožene stranke povzročil razdor v njegovi ekipi. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu, da je ugotovilo malomarno ravnanje tožnika, ugotovilo nezakonitost sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Nepravilno je uporabilo tudi materialno pravo, saj ni presojalo ustreznih zakonskih in podzakonskih predpisov, ki urejajo povrnitev stroškov v zvezi z delom. Napačno je ravnalo, ko je zavzelo stališče, da so ugotovljene nepravilnosti v zvezi z obračunom ur za delavca M. K. premalo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po stališču tožene stranke je namreč že ta ugotovljena nepravilnost dovolj za odpoved.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s sklepom brez datuma (priloga A/7). V sklepu je navedeno, da se daje odpoved v skladu s 1. alineo 2. odst. 88. in 90. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR). Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala, da je navedba 1. alinee 2. odst. 88. čl. ZDR pomotna in da je bila odpoved v resnici dana na podlagi 2. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR, to pomeni iz razloga nesposobnosti.

Po določbi 2. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR je nesposobnost delavca, kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oz. ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznost iz delovnega razmerja. Po tej zakonski določbi bo torej šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primerih, ko delavec zaradi pomanjkanja znanja, izkušenj in zmožnosti, ali zaradi neizpolnjevanja posebnih pogojev, določenih z zakonom, ni sposoben izvrševati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem razlogu ni mogoče govoriti o krivdnem ravnanju glede izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti.

Tožena stranka je tožniku očitala, da je v obračunu delovnih ur za svojo ekipo, ki se je vozila na delovno mesto v Jelšane, za mesec februar namerno obračunaval redne delovne ure za zaposlene po odsotnosti z doma in ne po dejanski prisotnosti na gradbišču. Pri takem obračunu je vztrajal tudi po tem, ko ga je nadrejeni opozoril, da tak obračun ni pravilen. Prepozno je poslal na naslov družbe zahtevek za novega šoferja, nadrejenega ni obvestil, da je skupinovodja M.K. od 8.3.2004 dalje na dopustu, zaradi česar ni bilo mogoče na ta dan organizirati odhoda delovne skupine v Jelšane.

Po določbi 86. čl. ZDR mora delodajalec v pisni odpovedi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Z utemeljitvijo se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Da je šlo za krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je razvidno že iz samega sklepa o odpovedi, kjer je tožena stranka navedla, da je tožnik ravnal v zvezi z obračunavanjem ur delavcem naklepno ali vsaj iz velike malomarnosti. Ne gre torej za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kot je uveljavljala tožena stranka v odgovoru na tožbo, ampak za krivdni razlog. Tožena stranka pa tudi sicer v pritožbi ne vztraja pri svojem stališču, da je bila tožniku odpovedana pogodba iz razloga nesposobnosti, izpodbija pa odločitev sodišča prve stopnje in uveljavlja, da je krivdni razlog za odpoved v celoti utemeljen, da je šlo za take kršitve tožnikovih delovnih obveznosti, da zaradi njih ni možno nadaljevanje delovnega razmerja (2. odst. 88. čl. ZDR).

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni upoštevala določbe 1. odst. 83. čl. ZDR. Po tej določbi mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi v primeru ponovitve kršitve. Redna odpoved iz krivdnega razloga torej ni možna, če gre za prvo kršitev pogodbene obveznosti, ampak šele potem, ko delavec po pisnem opozorilu ponovi kršitev enkrat ali večkrat. Tožena stranka pa v postopku ni navajala niti dokazovala, da je tožniku tako opozorilo dala, oziroma, da je tožnik kršitev, ki mu je bila očitana v dani odpovedi, ponovil po danem pisnem opozorilu.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v delu, ki ga izpodbija pritožba tožene stranke, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 99/2005
• VDS sklep Pdp 1874/2003
• VDS sodba Pdp 938/2005