VDS sklep Pdp 961/2005

Jedro

Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je potrebno ugotavljati tako obstoj kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki se delavcu očitajo v opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot tudi obstoj kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki se delavcu očitajo v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba in 2. točka izreka sklepa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (1. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep toženke št. 1/2. - 1986/3/04 APK z dne 24.6.2004 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (1. točka izreka sodbe) ter da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 29.11.2004 in je trajalo do 6.2.2005 ter ponovno od 1.8.2005 dalje in mu še traja, zato ga mora toženka pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 29.11.2004 do 6.2.2005 in od 1.8.2005 dalje in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila in plačati za tožnika vse davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo (2. točka izreka sodbe). Nadalje je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da se postopek zaradi umika tožbe za zahtevek za vpis delovne dobe za obdobje od 7.2.2005 do 31.7.2005 ustavi (1. točka izreka sklepa) ter da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

Tožnik je zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in nadomesti z novo ter naloži toženki plačilo dodatnih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je pisno opozorilo predpostavka za kasnejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, zato bi moralo sodišče ugotoviti tudi, ali je tožnik res kršil pogodbena določila, kar se mu očita v pisnem opozorilu. Poleg tega je bilo opozorilo dano precej časa pred kršitvijo, zaradi katere je bila nato odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR) instituta pripravljenosti na domu ne pozna. Urejen je le v 116. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS št. 69/94 in naslednji, v nadaljevanju KPDŽP), ki pa delavcu nalaga več obveznosti kot zakon, zato v tem delu ne more veljati. Opozarja še, da se pripravljenost na domu uredi s posebnim navodilom, ki se sprejme v soglasju s sindikati. Konkretna pripravljenost na domu pa je bila protizakonito odrejena, saj jo je odredil nadrejeni delavec. Pripravljenost na domu bi bila možna le, če bi bil tožniku pred vpoklicem zagotovljen dnevni počitek med dvema izmenama najmanj 12 ur, kar je v skladu z 155. členom ZDR in 71. členom Zakona o varnosti v železniškem prometu (Ur. l. RS št. 85/2000 in naslednji, v nadaljevanju ZVZP), česar pa v konkretnem primeru ni bilo. V konkretnem primeru ni razlogov za odpoved, saj je tožnik prvič odklonil pripravljenost na domu.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen ZPP.

Utemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s tem, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti tudi, ali je tožnik res storil kršitve, ki se mu očitajo v pisnem opozorilu z dne 1.4.2004, kar je tožnik predlagal že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 31.3.2005. Omenjeno opozorilo z dne 1.4.2004 je toženka tožniku podala, ker naj bi dne 24., 26. in 27.2.2004 neupravičeno zavrnil opravljanje nadurnega dela, ki mu je bilo odrejeno zaradi odpravljanja posledic sneženja, ter je zato v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZDR tožnika opozorila na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja za pritožbenimi navedbami, da je predmetno pisno opozorilo predpostavka za kasnejšo odpoved, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali je tožnik dne 24.,26. in 27.2.2004 res odklonil opravljanje odrejenih nadur. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga namreč ni mišljena v primeru enkratne kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč v primeru ponovitve kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (3. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR v zvezi z 1. odstavkom 83. člena ZDR), zato je potrebno v dokaznem postopku ugotoviti tako obstoj kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki se delavcu očitajo v opozorilu pred odpovedjo, kot tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki se delavcu očitajo v sami odpovedi in ki glede na dikcijo 1. odstavka 83. člena ZDR predstavljajo ponovljeno kršitev. Zgolj ugotovljena kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tako še ne pomeni utemeljenosti odpovedi, saj je za to potrebno ugotoviti še obstoj kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz opozorila pred odpovedjo. Brez tega bi bilo namreč delavcu odvzeto pravno varstvo zoper očitane kršitve iz opozorila pred odpovedjo in bi to na drugi strani pomenilo samovoljo delodajalca, da podaja delavcem opozorila pred odpovedjo brez utemeljenih razlogov, kar bi lahko nato vodilo k odpovedim pogodb o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zgolj v primerih enkratnih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Niso pa utemeljene pritožbene navedbe, da je bilo opozorilo pred odpovedjo z dne 1.4.2004 dano precej časa pred kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja, ki je bila dne 12.5.2004, saj ZDR nikjer ne določa koliko časa po podanem opozorilu pred odpovedjo je delodajalec dolžan podati odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da KPDŽP, ki v 116. členu ureja institut pripravljenosti na domu, za tožnika ne velja, ker naj bi urejala več obveznosti kot ZDR. ZDR namreč v 31. členu določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, ter da mora v primerih določenih z zakonom in kolektivno pogodbo opravljati tudi drugo delo. Delovna obveznost pripravljenost na domu, ki je določena v KPDŽP, je tako zavezovala tožnika.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da toženka ni predložila navodila, ki bi urejalo pripravljenost na domu in ki naj bi bilo sprejeto v soglasju s sindikati, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da KPDŽP takšnega navodila ne predpisuje, toženka pa tudi ni navedla pravne podlage, ki bi to njeno navedbo utemeljevala.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da iz zaslišanja priče P.izhaja, da so pri toženki spoštovali v 155. členu ZDR in 71. členu ZVZP predpisan minimalni 12 urni počitek med dvema zaporednima delovnima dnevoma, zato so pritožbene navedbe o nespoštovanju omenjenih zakonskih določil neutemeljene. Priča P. je namreč izpovedala, da delavec opravi 8 urno delo ter se razporedi na pripravljenost in če je nato iz pripravljenosti na delo vpoklican v intervencijo, dela največ 4 ure, skupaj torej 12 ur.

Pritožbena navedba, da je tožnik prvič odklonil pripravljenost na domu, zaradi česar mu ne bi smela biti odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni relevantna, saj ZDR ne predpisuje, da morata biti kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja iz opozorila pred odpovedjo (ki mora biti, kot že povedano, tudi dokazana) in iz same odpovedi istovrstni.

Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti še ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali je bila izpodbijana odpoved podana pravočasno. ZDR namreč v 5. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Omenjeni rok iz 5. odstavka 88. člena ima značaj prekluzivnega roka, kar pomeni da mora nanj paziti sodišče po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 109/2006). Iz spisovnih podatkov pa ni razvidno, kdaj je začel teči subjektivni 30 dnevni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma kdaj se je toženka seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Po 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da jih z obravnavo pred pritožbenim sodiščem ni mogoče popraviti. Namen citirane določbe ZDSS-1 je namreč zlasti v tem, da se postopki pred sodiščem po nepotrebnem ne podaljšujejo. To pomeni, da je citirano določbo smotrno uporabiti, če je za pravilno odločitev treba ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov oziroma sanirati tiste procesne napake, ki ne obremenjujejo celotnega postopka. Za "popravo nepravilnosti" v smislu 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ne da bi bilo potrebno obravnavo v celoti ponoviti. Ne gre pa več za "popravo nepravilnosti", če bi bilo treba za pravilno odločitev izvesti oziroma ponoviti vse ali ključne dokaze. To bi pomenilo prelaganje sojenja s sodišč prve stopnje na sodišča druge stopnje, kar pa vsekakor ni bil namen 30. člena ZDSS-1. V spornem primeru sodišče prve stopnje, kot že povedano, ni izvedlo dokazov v zvezi z kršitvami, ki se tožniku očitajo v pisnem opozorilu z dne 1.4.2004, prav tako pa ni izvedlo dokazov v zvezi s tem, kdaj je pričel teči subjektivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma ali je bila odpoved sploh podana pravočasno. Zato bi moralo pritožbeno sodišče navedene dokaze izvesti, oceniti, odločiti in obrazložiti razloge o odločilnih dejstvih, kar pa bi preseglo okvire "poprave".

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP s predmetnim sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik res storil kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki se mu očitajo v opozorilu z dne 1.4.2004, kar je pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter kdaj je se je toženka seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma ali je odpoved pravočasna.

Tožnik pa se pritožuje tudi zoper sklep sodišča prve stopnje, vendar pa svoje pritožbe v tem delu ni utemeljil. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom ZPP) ugotovilo, da je pritožba zoper 1. točko izreka sklepa, v kateri je prvostopenjsko sodišče zaradi umika tožbe za zahtevek za vpis delovne dobe za obdobje od 7.2.2005 do 31.7.2005 postopek v tem delu ustavilo, neutemeljena. Tožnik je namreč na naroku za glavno obravnavo dne 19.5.2005 umaknil tožbo v delu, ki se je nanašala na zahtevo za vpis delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 7.2.2005 do 31.7.2005, toženka pa se je z omenjenim umikom tožbe strinjala. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno, v skladu s 3. odstavkom 188. člena ZPP, glede omenjenega delnega umika tožbe izdalo sklep o ustavitvi postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper 1. točko izreka sklepa v skladu s 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je posledično temu v skladu s 3. točko 365. člena ZPP ugodilo pritožbi zoper 2. točko izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, in je izpodbijani sklep v 2. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo v novo odločanje.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje, je v skladu s 3. odstavkom 165. člena odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 938/2005
• VDS sodba Pdp 128/2005
• VDS sodba Pdp 952/2005