VDS sodba Pdp 938/2005

Jedro

Utemeljenost pisnega opozorila, podanega pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, se presoja v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kršitve, ki so predmet predhodnega pisnega opozorila, ne morejo biti razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 6.11.2003, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja in ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto, mu za ves čas nezakonitega prenehanja vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu izplačati zapadle plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja od prenehanja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila. Na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) je odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo utemeljenosti pisnega opozorila z dne 9.6.2003, od katerega je odvisna zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je opozorilo nezakonito, ni procesne predpostavke za redno odpoved. Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo, da je ravnal malomarno. Dan pred odhodom dijakov na izlet, kjer naj bi jih spremljal, se je pozanimal o uri odhoda in izvedel, da je ta "okrog osmih". Dan pred odhodom je bil službeno odsoten, obvestila na oglasni deski ni videl, izpovedi prič, kdaj je bilo izobešeno, pa so različne. Glede na datum razporeda je jasno, da je bilo izobešeno 7.10.2003, 8.10.2003 je bil tožnik odsoten, odhod pa je bil 9.10.2003. Tako ni mogel vedeti za uro odhoda. Na kraj odhoda je prišel ob uri, za katero je bil prepričan, da je prava, vendar je avtobus že odpeljal. Tožena stranka bi tožnika kot spremljevalca lahko določila za drug izlet. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do mnenja sindikata in ni zaslišalo sindikalnega zaupnika, nekritično je sledilo navedbam tožene stranke, ki je zakonitost odpovedi opravičevala predvsem z vidika kršitev, ki naj bi jih tožnik zagrešil pred sporno. Izrecno pa pritožba nasprotuje ugotovitvi, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati, saj ugotovitev temelji na tožnikovem ravnanju, ki ni bilo podlaga za odpoved. Možnost nadaljevanja delovnega razmerja je obstajala, saj le nekajminutna zamuda ni kršitev, zaradi katere bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno in citira določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) v zvezi s tem, iz katerih izhaja, da delavca iz krivdnega razloga ni mogoče redno odpustiti že ob prvi kršitvi, ampak ga je treba najprej opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in se mu lahko odpove pogodba o zaposlitvi le v primeru ponovnega kršenja delovne obveznosti. Poseben postopek dajanja opozoril ni predviden. Tožnik varstva v skladu s 1. odstavkom 204. člena ZDR ni uveljavljal, na zagovoru z dne 12.6.2003 pa je povedal, da se mu zdi način opozarjanja na kršitve korekten. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi z ugotovljeno malomarnostjo. Dejstvo je, da se tožnik ni pravočasno pozanimal o točni uri odhoda pri vodji športnega dne. Drugi kolegi so bili o tem obveščeni, čeprav je npr. D.Ž. dan pred odhodom bil na istem sejmu, kot tožnik, torej službeno odsoten, vendar se je o odhodu pozanimal in pravočasno prišel na zbirno mesto. Povedal je tudi, da je bilo obvestilo o odhodu izobešeno vsaj 2 dni pred odhodom. Kršitev je dovolj težka, da predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved. Nadaljevanje delovnega razmerja pa onemogoča dejstvo, da je obveznosti kršil tudi že pred tem in tega tožena stranka ni mogla spregledati. Zato odpovedi ni mogoče presojati le z vidika zamude na izlet, pomemben je tudi predhoden odnos med tožnikom in toženo stranko. Sicer pa je tudi zamuda dovolj resen razlog. Tožena stranka še poudarja, da ZDR več ne ločuje med hujšimi in lažjimi kršitvami delovnih obveznosti. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti in sicer glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb procesnega prava. Pritožba ne konkretizira, katere kršitve naj bi bile podane, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa je potrebno ugotoviti, da kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP ni bilo.

Tudi dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Tožena stranka je dne 9.10.2003 organizirala ekskurzijo dijakov na Slivnico. Tožnik je bil določen za spremljevalca. Tekoča dnevna in tedenska obvestila se izobešajo na oglasni deski v zbornici. Tudi razpored odhodov na ekskurzije za dan 9.10.2003 je bil izobešen na oglasni deski. Natančnega datuma sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ugotovilo pa je, da je bil razpored izobešen pravočasno, saj je D.Ž., ki je bil sicer dan prej ravno tako, kot tožnik, službeno odsoten, za uro odhoda izvedel preko oglasne deske pravočasno. Odhod dijakov na Slivnico je bil predviden ob 7.15 uri. Ob tej uri tožnika ni bilo na zbirno mesto, zato je bil normativ (16 dijakov na enega spremljevalca) porušen. Dijake brez spremljevalca je bilo treba razporediti ostalim učiteljem, s čimer je bil prekoračen navedeni normativ. Zato je tožena stranka po tem, ko je tožnika že nekajkrat opozorila na izpolnjevanje obveznosti, dne 16.10.2003 pisno obdolžila za storjeno kršitev, nakar je tožnik dne 21.10.2003 podal pisni, 3.11.2003 pa še ustni zagovor. Dne 6.11.2003 je sledila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Prišlo je do zaključka, da je razlog za redno odpoved iz krivdnega razloga resen in utemeljen, nadaljevanje delovnega razmerja pa zaradi skrhanih medsebojnih odnosov (tožnik je bil na izpolnjevanje delovnih obveznosti predhodno že večkrat opozorjen) ni bilo več možno.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je utemeljena v primeru, če delavec ne izpolnjuje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (3. alineja 1. odstavka 88. člena ZDR) in če je ta razlog resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (2. odstavek 88. člena ZDR). Pritožba prikazuje kršitev delovne obveznosti, ki jo je tožnik storil dne 9.10.2003 (datum je nesporen, čeprav je v odpovedi pomotoma zapisan 13.10.2003) le kot lažjo, zaradi katere bi bilo delovno razmerje mogoče nadaljevati. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je razlog resen in utemeljen in da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Pri tem je krivdni razlog pravilno presojalo ne le z vidika storjene kršitve same - zamujenega prihoda na zbirno mesto, od koder so dijaki odšli na ekskurzijo - ampak tudi okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena in tožnikovega siceršnjega odnosa do dela oz. storjene kršitve. Vse to je povzročilo skrhanje odnosov med strankama in očitnih medsebojnih nesoglasij med tožnikom in ravnateljem. Že zamuda sama ni tako obrobna, kot jo je skušal prikazati tožnik, saj je tožena stranka na njegovo prisotnost računala in v skladu s tem tudi načrtovala izvedbo ekskurzije. Pri tem je treba upoštevati, da ne gre zgolj za organizacijo "izleta", ampak za del šolskega programa, za katerega veljajo posebni normativi in predpisi. Tožnik je bil pred spornim dogodkom večkrat opozorjen na novosti, ki veljajo v šolstvu in na predpise, ki se jih je treba držati. To očitno ni zaleglo, saj tožnik iz malomarnosti ni prišel pravočasno na zbirno mesto. Dijaki so zato odšli na ekskurzijo z enim spremljevalcem manj. Pravočasen prihod na zbirno mesto je bila zahteva in upravičeno pričakovanje tožene stranke, zato je bila tožnikova obveznost, da tej zahtevi sledi. Ker je svojo obveznost kršil, je podan odpovedni razlog iz 3. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede pisnega opozorila pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo pisno opozorilo podano v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZDR. Tožnik je bil pisno opozorjen na izpolnjevanje svojih obveznosti dne 12.6.2003, o čemer se je imel možnost izjasniti in se tudi je pisno izjasnil z dopisom z dne 16.6.2003 in nazadnje tudi ustno na zagovoru v zvezi s kršitvijo obveznosti, ki je predmet tega postopka. V opozorilu je navedeno, katere delovne obveznosti mora tožnik izpolnjevati oz. katerih ni izpolnil. Sodišče prve stopnje je opozorilo, iz katerega izhaja, da tožnik svojih obveznosti ni izpolnjeval v skladu s pričakovanji delodajalca, staršev in dijakov in ne v skladu z navodili delodajalca ter predpisi o preverjanju znanja, pravilno upoštevalo kot izpolnjeni pogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg pisnega opozorila je tožnik prejel več ustnih opozoril, o katerih so narejeni uradni zaznamki. ZDR za izdajo opozorila ne predpisuje nobenih posebnih pogojev; utemeljeno predhodno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti je le pogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Posebno varstvo pravic v zvezi s pisnim opozorilom ni predvideno; utemeljenost opozorila se presoja v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je glede na tožnikovo nasprotovanje opozorilu tudi tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi podala obrazložitev utemeljenosti opozorila. Zato v tem primeru tudi ni mogoče govoriti o "zastaranju" kršitev, ki so predmet opozorila. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi z opozorilom v tožbi uveljavljal le zastaranje, pri čemer je treba poudariti, da očitki, ki so bili predmet opozorila, niso bili razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak le pogoj. Do vključno prvega naroka za glavno obravnavo tožnik v zvezi z morebitno neutemeljenostjo opozorila oz. neresničnostjo posameznega očitka, ki je v njem zajet, ni podal nobenega dokaznega predloga, navedel je le, da "te kršitve niso bile storjene, niti tožniku dokazane". Kaj konkretno naj bi izpovedale predlagane priče, od katerih je sodišče prve stopnje zaslišalo večino, razen tega, da bi predstavile organizacijo dela pri toženi stranki, tožnik ni povedal. Zato je sodišče prve stopnje po tem, ko je zaslišalo večino prič o organizaciji dela pri toženi stranki, utemeljeno sklenilo, da so ostali predlagani dokazi nepotrebni.

Minimalne zahteve, ki jih ZDR predpisuje za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga so poleg obstoja razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (kršenje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) predhodno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, pisna obdolžitev, omogočanje zagovora in obvestilo sindikatu, če delavec tako zahteva. Vse te zahteve je tožena stranka izpolnila. Očitek, da je tožena stranka odpoved utemeljila predvsem z očitki, ki so bili predmet pisnega opozorila ne drži. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je le odgovorila na tožnikove ugovore v zvezi s pisnim opozorilom.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se izpodbija sodba in ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 961/2005
• VDS sodba Pdp 128/2005
• VDS sodba Pdp 952/2005