VDS sodba Pdp 952/2005

Jedro

ZDR glede vročanja izrecno napotuje na pravila ZPP le v 87. členu (vročanje odpovedi), v 177. členu (vročanje pisne obdolžitve v disciplinskem postopku), v 180. členu (vročanje sklepa o disciplinski odgovornosti) ter v 2. odst. 83. člena (vabilo na zagovor v postopku odpovedi iz razloga nesposobnosti, krivdnega razloga in izredne odpovedi). Glede opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve (1. odst. 83. člen ZDR) tega ne določa. Zato lahko delodajalec dokazuje vročitev tega opozorila tudi na drug način.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 29.9.2004 ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na odgovarjajoče delovno mesto, ji od 29.9.2004 vzpostaviti delovno mesto z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih ima tožeča stranka pri toženi stranki neposredno pred dnem 29.9.2004, ji še naprej obračunavati in izplačevati plače za vsak mesec posebej od 29.9.2004 dalje, od izplačanih plač odvajati pripadajoče prispevke in akontacijo davka, vse z zakonitimi (pravilno : zakonskimi) zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 29.9.2004 dalje in ji priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka preko svojega pooblaščenca, pa tudi na podlagi lastne pritožbe. Pooblaščenec vlaga pritožbo iz vseh razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da krivdni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso obstajali, izpodbijana sodba pa je izdana na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, na kateri pravni in dejanski podlagi je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje prav tako ni ugotovilo, ali je tožeča stranka sploh kršila svoje pogodbene obveznosti, pri čemer tožeča stranka navaja, da je vedno izpolnila vse svoje obveznosti iz naslova dela. Tožena stranka ni navedla razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki v smislu 3. alinee 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi zato, ker v izpodbijani sodbi ni upoštevan 2. odst. 88. člena ZDR, v skladu s katerim lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V obravnavani zadevi ni podan resen in utemeljen odpovedni razlog, ampak je tožeči stranki pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razlogov, ki po svoji vsebini lahko predstavljajo zgolj elemente disciplinske odgovornosti delavca. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni konkretizirano, katerih delovnih obveznosti tožeča stranka ni izpolnjevala. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi samo navedlo razloge za redno odpoved in sicer 1) samovoljno koriščenje letnega dopusta, 2) neupravičeno zapuščanje dela med delovnim časom in 3) samovoljnost tožeče stranke. V tem delu so zaključki izpodbijane sodbe povsem protispisni ter v neskladju s tem, kar je tožena stranka očitala tožeči stranki in zaradi česar ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka (ni upoštevalo navedb iz dopisa z dne 23.9.2004, niti dokaza z zaslišanjem tožeče stranke), za kar pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Prav tako ni obrazloženo, zakaj ni bil zaslišan direktor tožene stranke. Tožeči stranki ni bilo vročeno opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2004, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve 1. odst. 83. člena ZDR nezakonita. Tožena stranka ni predložila nobenega dokazila o tej vročitvi. Pri zatrjevani vročitvi ni bila prisotna nobena priča, N.K. pa je naknadno napisala in podpisala vročilnico. Sicer pa N.K. pri toženi stranki ni pooblaščena za vročanje pisanj delavcem. Tožena stranka bi lahko tožeči stranki poslala opozorilo priporočeno po pošti. Sodišče prve stopnje je glede vročanja pisanj delavcu zmotno uporabilo materialno pravo (ZDR in ZPP). N.K. ni niti poštar, niti vročevalec v smislu zakonskih določb, zato ne more nastopiti fikcija opravljene vročitve. Izpodbijane sodbe ni mogoče izdati zgolj na pričevanju N.K., ki je kot predpostavljena tožečo stranko šikanirala in prikrojila dejansko stanje tako, da je bila tožeči stranki odpovedana pogodba o zaposlitvi. Izpodbijana sodba ima takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče vsebinsko preizkusiti, kar je kršitev pravil postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Zaključki in razlogi izpodbijane sodbe so protispisni. Tožena stranka je tožeči stranki v avgustu 2004 obračunala dopust, kar pomeni, da je bila tožeča stranka zakonito na dopustu. N.K. trdi, da tožena stranka ni bila zakonito na dopustu in na tej izjavi priče, ki je v nasprotju z listinskimi dokazi oz. izjavami tožene stranke, temelji izpodbijana sodba. Prav tako ni nobenih dokazov, da bi bila tožeča stranka samovoljna, saj je kontaktirala z vsemi delavci v kolektivu. Za očitke, ki jih je zoper tožečo stranko podala N.K., bi morala tožena stranka zoper tožečo stranko uvesti bodisi disciplinski postopek, bodisi ji izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi (npr. zaradi neupravičenega izostanka z dela več kot pet delovnih dni), nikakor pa ni bilo mogoče pogodbe o zaposlitvi odpovedati iz krivdnih razlogov. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi tožeča stranka sama se pritožuje iz vseh razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Navaja, da opozorila z dne 9.1.2004 ni prejela. Dopust za prvi teden lanskega leta (mišljen je januar 2004) je bil dogovorjen in pravilno knjižen pri obračunu plač, saj je za mesec januar 2004 poknjiženih 40 ur dopusta. Dopust od 9.8.2004 do 20.8.2004 ter dne 24.8.2004 je bil dogovorjen. Za prvo obdobje je bil izpolnjen dokument "prošnja za dopust". Za dan 24.8.2004 pa je tožeča stranka poklicala N. (mišljeno : N.K.) dan prej od doma in ji ga je le-ta odobrila. O samovoljnem koriščenju dopusta ni nobenih dokazov. Kar se tiče siceršnje samovoljnosti tožeča stranka navaja, da je bila komunikacija z N. in sodelavci dobra, o samovoljnosti pa ni dokazov. Ni res, da tožeča stranka ni govorila z N.. Npr. meseca aprila jo je N. poklicala v svojo pisarno, da so se skupaj z referentko za nabavo v firmi P. (S.J.) dogovorili, kako bodo prilagodili programe za zunanjo trgovino. Tožeča stranka je S.Š. januarja pomagala delati program za hrvaške virmane pri obračunu plač. V juniju so imeli pri N. razgovor na temo izvozni ceniki. N. je trdila, da je tožeča stranka nekatere uporabnike pošiljala k njej, češ da naj ona reši določen problem, kar pa ni res. N. bi morala konkretno povedati, kdo je bil to in ga privesti na sodišče kot pričo. Tožeča stranka je dobila podpisane bianco dovolilnice pri S.Š., ki je nadomeščala N.. Morebitno krajo podpisanih dovolilnic je potrebno dokazati s policijskim zapisnikom. Zaradi narave dela tožeče stranke (intervencij po celotnem sistemu tožene stranke) se je večkrat zgodilo, da je tožeča stranka morala skočiti ven tudi, ko je bila daleč od svoje pisarne in ni pri sebi imela niti kartice, niti podpisane dovolilnice. Tedaj je telefonirala N., jo obvestila o nameravanem izhodu, vratarju pa naročila, da naj jo zapiše. Naslednji dan se je ta dogodek poknjižil v računalnik, čas prebit zunaj firme se je odštel od fonda ur za tisti dan in vse je bilo v redu. Ti izhodi so bili vedno privatni izhodi. Tožeča stranka ni bila nikoli opozorjena, da je takšno ravnanje napačno. Sicer pa je bila praksa, da so v času malice delavci "skočili" ven iz firme po krajših opravkih in se sploh niso registrirali, kar je pripravljena potrditi tudi priča tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, na njegovi podlagi pa tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, prav tako pa niso podane bistvene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbena navedba, da je N.K., ki je bila tožeči stranki nadrejena, slednjo šikanirala ter prikrojila dejansko stanje tako, da je bila tožeči stranki odpovedana pogodba o zaposlitvi, je podana zgolj pavšalno in je ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče zato na tem mestu v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, glede posameznih pritožbenih navedb pa podaja naslednja pojasnila.

Pritožba neutemeljeno očita kršitev 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, vključno z razlogi o tem, zaradi kršitve katerih pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja je bila tožeči stranki odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zaključki izpodbijane sodbe tudi niso protispisni, kot to trdi pritožba, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter jo tudi utemeljilo v ustreznih določilih materialnega prava. Tako je pritožbeno sodišče lahko v celoti presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je sprejelo takšno odločitev.

Tožeči stranki, ki je bila zaposlena na delovnem mestu programer I, je bila dne 29.9.2004 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V 1. odst. 83. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposliti iz krivdnega razloga delavca pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Pritožba neutemeljeno navaja, da je predmetna odpoved nezakonita, ker naj bi tožeči stranki ne bilo vročeno opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2004 oz., ker naj bi tožena stranka kršila materialna pravila o vročanju (ZDR in ZPP). Glede načina vročanja ZDR izrecno napotuje na pravila ZPP le v 87. členu (vročanje odpovedi), v 177. členu (vročanje pisne obdolžitve v disciplinskem postopku), v 180. členu (vročanje sklepa o disciplinski odgovornosti) ter v 2. odst. 83. člena (vabilo na zagovor v postopku odpovedi iz razloga nesposobnosti, krivdnega razloga in izredne odpovedi). Za opozorilo iz 1. odst. 83. člena ZDR vročanje po ZPP izrecno ni zahtevano, zato delodajalec lahko dokazuje vročitev tega opozorila tudi na drug način, pritožba pa se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje, da bi ji tožena stranka opozorilo lahko poslala priporočeno po pošti oz. da N.K. ni vročevalec v smislu zakonskih določb. V obravnavani zadevi tako iz vročilnice z dne 12.1.2004 (priloga B3), ki jo je izpolnila ter podpisala N.K., kot tudi iz izjave te priče izhaja, da je 12.1.2004 ob 7.45 uri v svoji pisarni izročila tožeči stranki opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar tožeča stranka prejema ni hotela podpisati, pisanje pa je odnesla s seboj. Na podlagi listinske dokumentacije (vročilnica) ter izpovedbe priče N.K. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vročitev opozorila z dne 9.1.2004 tožeči stranki izkazana. Vročitev opozorila pa je potrebno šteti za izkazano tudi v primeru, če se jo presoja po določilih ZPP, po katerem sicer tožena stranka, kot je bilo že omenjeno, pri vročanju opozorila ni bila dolžna postopati. V skladu s 3. odst. 149. člena ZPP v primeru, če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnico in navede dan vročitve, pri čemer se šteje, da je vročitev s tem opravljena. Tudi upoštevaje citirano določilo ZPP je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bilo tožeči stranki predhodno pisno opozorilo iz 1. odst. 83. člena ZDR vročeno.

Tožeči stranki je bilo opozorilo iz 1. odst. 83. člena ZDR vročeno zaradi samovoljnega koriščenja letnega dopusta v času od 5.1.2004 do 9.1.2004. Tožeča stranka se je sicer sklicevala, da ji je bil dopust za ta čas odobren, kar naj bi med drugim izhajalo iz obračuna plače za mesec januar 2004, vendar pa te svoje trditve ni v ničemer podkrepila z dokazi. Sodišče prve stopnje zato tej navedbi tožeče stranke upravičeno ni sledilo, ampak je štelo, da ji je bilo opozorilo iz 1. odst. 83. člena ZDR izdano utemeljeno.

Na podlagi 3. alinee 1. odst. 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če ta krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj naj bi krivdni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh ne obstajali, vendar pa navedeni pritožbeni očitek, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni utemeljen. Prav tako pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni samo opredelilo odpovednih razlogov, kot to napačno navaja pritožba, ampak je zakonitost odpovedane pogodbe o zaposlitvi v celoti presojalo z vidika kršitev tistih pogodbenih obveznosti, ki so bile opredeljene v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, t.j. samovoljno koriščenje letnega dopusta v času od 9.8.2004 do 20.8.2004 ter dne 24.8.2004, neopravičeno zapuščanje dela med delovnim časom dne 2.3.2004, 31.3.3004, 5.7.2004, 7.7.2004, 20.7.2004, 9.9.2004 in 10.9.2004 ter samovoljno obnašanje pri delu.

Glede očitanega samovoljnega koriščenja letnega dopusta je tožeča stranka trdila, da je za odobritev izrabe dopusta izpolnila vlogo oz. glede dopusta za dne 4.8.2004 en dan prej okrog 22.00 ure po telefonu klicala N.K., vendar pa je slednja trditve tožeče stranke zanikala. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ne vidi razloga, zakaj bi N.K. prijavila neopravičeno koriščenje letnega dopusta, če bi bil le-ta tožeči stranki odobren. Pritožba sicer navaja, da je bilo tožeči stranki v obračunu osebnega dohodka za avgust 2004 evidentiranih kot redni dopust 40 ur (od 16.8.2004 do 20.8.2004), vendar pa je prvostopenjsko sodišče sledilo izpovedbi N.K. in pravilno ugotovilo, da to še ne dokazuje, da je bil tožeči stranki letni dopust od 16.8.2004 do 20.8.2004 dejansko tudi odobren. Napačen pa je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da ta del izpodbijane sodbe temelji le na izjavi priče N.K., ki naj bi bila v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Ne glede na to, da iz plačilne liste izhaja, da naj bi bil tožeči stranki čas od 16.8.2004 do 20.8.2004 obračunan kot redni letni dopust, se namreč slednji očita neopravičeno koriščenje dopusta tudi v dneh od 9.8.2004 do 13.8.2004 ter dne 24.8.2004, glede katerih pa iz listinske dokumentacije ne izhaja, da bi bili obračunani kot redni letni dopust ali da bi bila tožeča stranka v navedenih dneh upravičeno odsotna z dela na kakšni drugi pravni podlagi. Iz izpisa dogodkov (priloga B7) izhaja nasprotno, in sicer se je tožeči stranki odsotnost z dela od 9.8.2004 do 13.8.2004 ter dne 24.8.2004 knjižila kot negativni saldo ur. Na podlagi vsega navedenega je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v obdobju od 9.8.2004 do 20.8.2004 in dne 24.8.2004 ni imela odobrenega koriščenja letnega dopusta, v posledici česar je kršila 31. člen ZDR, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu.

Tudi zaključek izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka v dneh 31.3.2004, 5.7.2004, 7.7.2004, 20.7.2004, 9.9.2004 in 10.9.2004 med delovnim časom brez dovoljenja odgovorne osebe zapuščala delo, je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilen. Iz listine Registracija brez dovolilnice za izhod izhaja, da se je tožeča stranka v očitanih ji dneh ob odhodu iz podjetja sicer registrirala, vendar pa ni predložila dovolilnice za izhod. Na podlagi sklepa tožene stranke št. 9 z dne 26.2.2003 je delavcem dovoljen izhod iz tovarne le na podlagi dovolilnice, kar je potrdila tudi priča N.K., ki je obenem pojasnila, da tožeča stranka za izhode, glede katerih se ji očita kršitev pogodbenih obveznosti, ni imela njene dovolilnice. Prvostopenjsko sodišče zato pravilno ni sledilo zatrjevanju tožeče stranke, češ da ni vedela, da za izhode iz podjetja potrebuje dovolilnico. Pritožbene navedbe, da je priča tožeče stranke pripravljena potrditi, da je bila pri toženi stranki praksa, da so delavci skočili v času malice ven po krajših opravkih in ne da bi se registrirali, ni mogoče upoštevati. Poleg tega, da ime in priimek te priče v pritožbi sploh nista navedena, navedeni dokazni predlog predstavlja pritožbeno novoto, glede katere je tožeča stranka prekludirana. V skladu z 1. odst. 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti od prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če jih brez krivde ni mogel navesti na prvem naroku, česar pa pritožnik ni izkazal. Tudi vprašanje, ali je tožeča stranka imela bianco dovolilnice in na kakšen način jih je dobila, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, saj ji tožena stranka ni očitala kraje oz. zlorabe bianco dovolilnic, ampak le, da ob izhodu iz podjetja dovolilnic ni predložila.

Pritožba zavrača tudi očitano samovoljnost tožeče stranke ter navaja, da je ta komunicirala z vsemi delavci v kolektivu, prav tako pa se je udeleževala sestankov, ki jih je sklicala N.K. npr. v mesecu aprilu 2004 in juniju 2004. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je tožeči stranki dokazana samovoljnost pri delu, upravičeno oprlo na izpovedbo N.K., ki je kot njena nadrejena lahko podala verodostojno oceno o obnašanju tožeče stranke pri izvrševanju delovnih obveznosti. Upoštevaje izpovedbo te priče, češ da tožeča stranka z njo od 12.1.2004 dalje, ko ji je vročila pisno opozorilo, ni več komunicirala ter jo na sestankih, na katerih so se dogovarjali o delovnih obveznostih, ignorirala, je bila tožeči stranki povsem upravičeno očitana samovoljnost. Nenazadnje tudi neopravičeno koriščenje letnega dopusta in neopravičeno zapuščanje dela med delovnim časom kažeta na samovoljno obnašanje tožeče stranke v odnosu do tožene stranke kot delodajalca. Izpodbijana sodba pa prav tako pravilno ugotavlja, da tožeča stranka ne more sama ocenjevati, na kakšen način bo komunicirala z nadrejeno, kar se nanaša na predlog tožeče stranke tako v odgovoru na obvestilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 23.9.2004 kot v pripravljalni vlogi z dne 5.10.2004, češ da bi komunikacija lahko potekala v obliki elektronskih sporočil. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni spoštovala 32. člena ZDR, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožba zmotno očita, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo dokaze tožeče stranke, saj naj ne bi upoštevalo navedb iz odgovora tožeče stranke z dne 23.9.2004, ki ga je podala v zvezi z obvestilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku vpogledalo tudi v to dokazilo, do njegove vsebine ter do vsebine izjave tožeče stranke, ki je bila zaslišana, pa se je opredelilo v okviru presoje utemeljenosti odpovednega razloga. Tudi pritožbeni očitek, da ni obrazloženo, zakaj ni bil zaslišan direktor tožene stranke, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da po oceni prvostopenjskega sodišča, s katero se tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja, zaslišanje direktorja tožene stranke ne bi v ničemer doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja v obravnavani zadevi, saj je tožeča stranka pojasnila, da se z direktorjem marca 2004 nista pogovarjala o vprašanjih, ki bi bila predmet tega spora. Poudariti tudi velja, da mora sodišče upoštevaje načelo procesne ekonomije (11. člen ZPP) izvajati le tiste dokaze, ki so potrebni za rešitev zadeve.

V skladu z 2. odst. 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je odpovedni razlog resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Na podlagi vsega obrazloženega je prvostopenjsko sodišče napravilo pravilno dokazno oceno o obstoju očitanih kršitev pogodbenih pravic iz delovnega razmerja ter zaključilo, da je bil v obravnavani zadevi podan resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Glede na naravo kršitev pogodbenih obveznosti pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno presodilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožečo in toženo stranko ni mogoče, kar je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navajala tudi tožena stranka, ki je pojasnila, da je sicer skušala s tožečo stranko zadevo rešiti na miren način in jo večkrat opozorila, vendar pa zaradi njene nediscipline ter njenega odnosa do vodje in sodelavcev z njo ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

V primeru kršitev delovnih obveznosti lahko delodajalec zoper delavca uporabi tiste sankcije, kot so predvidene s pozitivnopravnimi predpisi. Pritožba zmotno navaja, da bi bilo mogoče zoper tožečo stranko zaradi očitanih kršitev uvesti kvečjemu disciplinski postopek ali pa ji pogodbo o zaposlitvi odpovedati izredno. Tožeči stranki je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, kar v skladu s 3. alineo 1. odst. 88. člena ZDR predstavlja povsem upravičen razlog za uporabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, seveda če so za odpoved izpolnjeni tudi vsi ostali predpisani pogoji iz ZDR. Resda so tožeči stranki očitane kršitve takšne narave, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče zoper tožečo stranko sprožiti tudi disciplinski postopek oz. ji v primeru izpolnjenih pogojev iz 111. člena ZDR podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je sodišče prve stopnje lahko presojalo le zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Na podlagi vsega navedenega je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da je bil odpovedni razlog resen in utemeljen ter da delovnega razmerja med tožečo in toženo stranko ni bilo več mogoče nadaljevati. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi tako niso utemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, pa tudi niso podane, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 938/2005
• VDS sklep Pdp 961/2005
• VDS sodba Pdp 128/2005