<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 830/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PDP.830.2005
Evidenčna številka:VDS03773
Datum odločbe:07.09.2006
Področje:delovno pravo
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpovedni razlog

Jedro

Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, ker je bil poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi fiktiven. Pravi razlog za odpoved je bil spor med pravdnima strankama zaradi povzročene prometne nesreče in škode, ki je s tem v zvezi nastala delodajalcu. Taka odpoved pogodbe o zaposlitvi je neveljavna, četudi bi jo tožena stranka podala s soglasjem delavca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom v I. točki izreka ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, zaradi česar jo je razveljavilo ter naložilo toženi stranki, da tožnici vpiše delovno dobo za čas od 22.11.2004 do vključno 31.1.2005 v delovno knjižico ter ji za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja, izplača plačo v neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, od bruto zneskov plače pa odvede predpisane davke in prispevke. Poleg tega je toženi stranki naložilo obračun sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2005 v višini 9.791,67 SIT v bruto znesku, od tega zneska je dolžna odvesti davke in prispevke, v neto znesku pa ga izplačati toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23.2.2005. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na izplačilo regresa za prehrano (112.584,00 SIT), dela plače za nadurno delo (670.481,00 SIT) ter dodatka za delovno dobo (144.001,28 SIT). Z II. točko izreka je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2004, ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da zavrne tožničin tožbeni zahtevek v celoti, podredno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da iz izvedenih dokazov sicer izhaja, da je nameravala tožnici odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, vendar se je ta dogovorila s pooblaščencem tožene stranke B.S., da se ji izda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je le tako pridobila pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožnica sama je predlagala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je kasneje ne bi smela izpodbijati pred sodiščem, ker je s tem zlorabila svoje pravice. Sodišče prve stopnje bi moralo ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera šteti, da sta se stranki dogovorili za sporazumno prenehanje delovnega razmerja ter da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi prikrila dejanski sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je tožena stranka tožnici očitala obogatitveni namen, saj je kljub dejstvu, da je za sporno obdobje prejela denarno nadomestilo za čas brezposelnosti s strani Zavoda za zaposlovanje, v tem postopku uveljavljala izplačila plač. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da sta pravdni stranki s sporazumom z dne 21.10.2004 uredili vse medsebojne sporne pravice in obveznosti, s čimer se je tožnica med drugim odpovedala tudi plači za obdobje po izteku odpovednega roka in delu regresa za letni dopust. Glede pravdnih stroškov pa je navedla, da bi moralo sodišče prve stopnje drugače ovrednotiti uspeh pravdnih strank v postopku ter priznati toženi stranki stroške postopka najmanj v delu, kjer se nanašajo na vtoževane denarne zahtevke, ki niso bili v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da sta izpodbijana sodba in sklep materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe in sklepa, prav tako nima pomislekov v pravilnost same dokazne ocene. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 30.3.2004 sklenili pogodbo o zaposliti za čas od 1.4.2004 do 1.4.2005 (priloga A2), da je tožnica dne 13.10.2004 prejela obvestilo o možni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (priloga A6) ter da ji je tožena stranka dne 21.10.2004 izdala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ("Sklep o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnih razlogov" - priloga A5). Dne 23.10.2004 sta nato pravdni stranki podpisali sporazum, datiran sicer z dne 21.10.2004 (priloga B2), s katerim sta se sporazumeli o poplačilu medsebojnih obveznosti tako, da je tožnica dne 21.10.2004 začela koristiti preostali letni dopust in viške ur, poleg tega pa je prejela gotovino v znesku 77.800,00 SIT, plačo za mesec oktober ter za čas odpovednega roka in sorazmerni del regresa, vsem preostalim zahtevkom do tožene stranke pa se je odpovedala. Glede navedenega sporazuma je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da čeprav se v preambuli sklicuje na 79. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR), ne predstavlja sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi, ampak je njegov namen ureditev obstoječih pravic in obveznosti med pravdnima strankama. Tako je pravilno štelo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21.10.2004, pri podaji katere pa tožena stranka ni spoštovala zakonskih zahtev, niti ni izkazala, da je imela za odpoved pogodbe o zaposlitvi resen in utemeljen razlog, kot ga določa 1. alineja 1. odstavka 88. člena ZDR v povezavi z 2. odstavkom 81. člena in 1. odstavkom 82. člena istega zakona. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil torej fiktiven, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, navedla pa je tudi sama tožena stranka v pritožbi, kajti pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bil spor med pravdnima strankama zaradi povzročene prometne nesreče in škode, nastale za toženo stranko. Tožnica ima pravico izpodbijati nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru, če jo je tožena stranka podala z njenim soglasjem (ki pa v spornem primeru ni bilo izkazano). Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo v izpodbijani sodbi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 21.10.2004 nezakonita.

Glede pritožbenih očitkov tožene stranke, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi pravzaprav predstavlja sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, pa je pritožbeno sodišče upoštevalo določilo 2. odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01; v nadaljevanju OZ), po katerem v primeru, ko navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Tako sicer odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga morda res prekriva sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in sta se pravdni stranki strinjali s takim načinom prenehanja delovnega razmerja, vendar bi morali skleniti svoj dogovor v pisni obliki (1. odstavka 79. člena ZDR), ker je v nasprotnem primeru po določilu 2. odstavka istega člena, ničen. Dne 23.10.2004 sta sicer podpisali sporazum, vendar v njem ni govora o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, predvsem pa iz njega ne izhaja prava volja tožnice, da ji delovno razmerje pri toženi stranki preneha. Tako ga ni moč šteti za sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi v smislu 79. člena ZDR, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, pritožbeni očitki tožene stranke pa ne držijo.

Prav tako neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da se je tožnica s podpisom sporazuma z dne 21.10.2004 odpovedala izplačilu plač za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje oziroma da se je glede tega svojega zahtevka s toženo stranko poravnala. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03-19 z dne 27.1.2005 namreč izhaja, da je potrebno v delovnem pravu posamezne obligacijsko-pravne institute, vključno z institutom odpovedi pravici, interpretirati in uporabljati skladno s smislom te pravne panoge (zaščita delavca kot šibkejše stranke) ter upoštevati zavezujoče delovnopravne norme, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Kadar je torej zakonodajalec predpisal določeno dolžnost delodajalca s samim zakonom, se delavec svoji pravici ne more odpovedati, saj bi bilo nasprotno ravnanje neskladno z namenom zakonsko določenih pravic in obveznosti. Za presojo konkretnega primera je po mnenju pritožbenega sodišča bistveno, da ima delavec (tožnica), po določilu 2. odstavka 136. člena ZDR pravico do nadomestila plače, kadar je odsoten z dela iz razlogov na strani delodajalca (za kar gre v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi) - gre torej za zakonsko določeno obveznost delodajalca. Tožnica se kot delavka plačilu nadomestila za čas po prenehanju delovnega razmerja tako ni mogla odpovedati oziroma se glede nje ni mogla poravnati. Glede pritožbene navedbe tožene stranke, da so v sporazum z dne 23.10.2004 zajeti vsi zahtevki tožnice, s katerimi je razpolagala, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da navedeni zahtevki izvirajo iz časa pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in se tako razlikujejo od nadomestila plače za vtoževano obdobje.

Očitani obogatitveni namen tožnice oziroma pritožbena navedba, da je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prejemala denarno nadomestilo s strani Zavoda za zaposlovanje pa predstavlja pritožbeno novoto. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v postopku odločanja o pravnem sredstvu je po določilu 1. odstavka 337. člena ZPP izključeno, razen v primeru, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave - tega pa tožena stranka niti ne zatrjuje. Navedenih dejstev zato pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

Nadalje je pritožbeno sodišče skladno s pritožbenimi očitki tožene stranke presodilo še odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka. V presojani zadevi je namreč tožnica uspela v celoti z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, propadla pa je z denarnimi zahtevki, ki niso bili s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega ustrezno ocenilo uspeh pravdnih strank v postopku ter po določilu 2. odstavka 154. člena ZPP sklenilo, da krije vsaka stranka svoje stroške.

Ker tako niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške postopka, ki so ji v zvezi s tem nastali.

 


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODMyMg==