VDS sodba Pdp 579/2005

Jedro

S pozivom vodjem organizacijskih enot, ali imajo potrebo in finančno pokritje po delu delavca z izobrazbo in izkušnjami, kot jih ima tožnik, je tožena stranka zadostila zahtevi, ki jo glede preverjanja možnosti za ohranitev delavčeve zaposlitve določa 3. odstavek 88. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi :

"Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi :

"1. Ugotovi se, da je odločba tožene stranke z dne 5.5.2004 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po poteku odpovednega roka po navedeni odločbi.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo strokovnega sodelavca v organizacijski enoti Odsek za reaktorsko fiziko v 8 dneh po pravnomočnosti sodne odločbe, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter poravnati vse prispevke in davke iz delovnega razmerja, v 15 dneh pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške in stroške zastopanja, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh pod izvršbo."

Stranki sami krijeta svoje stroške postopka."

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5.5.2004 nezakonita in se razveljavi ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po poteku odpovednega roka, temveč mu še vedno traja (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo strokovnega sodelavca v organizacijski enoti Odseka za reaktorsko fiziko (2. točka izreka) in mu izplača plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. v mesecu za pretekli mesec ter mu poravna vse prispevke in davke iz delovnega razmerja (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 214.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe (4. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 26/2002, 2/2004). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje dokazno oceno o tem, da ni obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved, oprlo na izpovedbo priče M.S.B.. Izvedbo dokaza z zaslišanjem te priče je predlagala tožena stranka, pri čemer je natančno navedla, katera dejstva naj se z njeno izpovedbo dokazujejo, zato bi sodišče prve stopnje njeno zaslišanje lahko uporabilo le za dokazovanje teh dejstev. Z dokaznim predlogom za zaslišanje priče še ni podan tudi predlog, da naj se s pričo dokazuje vse, kar se v postopku zatrjuje, še manj pa to, česar v postopku sploh ni zatrjevala nobena od strank. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedbo priče M.S.B. o financiranju iz sredstev tožene stranke, čeprav tožena stranka (še manj tožnica) zaslišanja te priče ni predlagala za dokazovanje teh dejstev. Razen tega je priča na zaslišanju sama povedala, da ni strokovnjak za financiranje. V tej zadevi sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo preiskovalnega načela iz 34. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004, 10/2004), zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP. Ta kršitev je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, saj sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo vseh listinskih dokazov, s katerimi je tožena stranka dokazovala svoje navedbe o manjših sredstvih, saj se je zadovoljilo z izpovedbo navedene priče. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je poslovni razlog obstajal ali ne, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je pri tem očitno štelo, da je poslovni razlog obstajal, saj se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil resen in utemeljen. Tožena stranka je obstoj poslovnega razloga dokazala, saj je dokazala, da ni prejela sredstev za delo, ki ga je opravljal tožnik. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da se pri toženi stranki oblikujejo programske skupine in da tožena stranka ni prejela sredstev za delo programske skupine "interakcija sevanja in plazme s snovjo", v kateri je delal tožnik. Iz takšnih ugotovitev je možen le logičen sklep, da niso bila zagotovljena sredstva za delo, kakršnega je do tedaj opravljal tožnik. Sodišče prve stopnje neutemeljeno sklepa, da če je tožena stranka lahko priskrbela sredstva za 740 zaposlenih, bi jih lahko tudi za tožnika. Tožena stranka pridobljena proračunska sredstva lahko uporabi le za namen, za katerega jih je pridobila. Tudi, če bi tožena stranka imela sredstva za še enega delavca, ni bila dolžna za tožnika ustvariti novega delovnega mesta ali zagotoviti opravljanje dela, ki ga sicer ni potrebovala. Zaradi navedenega tožena stranka niti ni dokazovala, da je imela kot celotna pravna oseba manj sredstev kot prej, zato je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je takšen dokaz pogoj za dokazovanje resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga. Dejstvo, da bi tožena stranka morda imela sredstva za plačo tožnika, nikakor ne more biti razlog za nezakonitost odpovedi, saj bi bila v takšnem primeru odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga teoretično nemogoča, dokler bi bil delodajalec solventen. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zmotno napolnilo pravni standard resnega in utemeljenega razloga. Ukinitev sredstev, iz katerih se v celoti financira delo tožnika, predstavlja resen in utemeljen razlog za prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je bila izpolnjena obveznost tožene stranke iz 3. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne bi smela šteti, da za tožnika ni dela v 11 organizacijskih centrih, ki niso dali odgovora na poizvedbe o možnosti njegove zaposlitve. Iz dopisa tožene stranke vodjem organizacijskih enot je jasno razvidno, da je tožena stranka vodje pozvala, da jo obvestijo o možnosti zaposlitve tožnika, jim za odgovor določila rok ter navedla, da bo štela, da takšne možnosti ni, če odgovora do izteka roka ne bo prejela. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika pri vseh svojih organizacijskih enotah in da za njegovo zaposlitev ni bilo možnosti v nobeni od teh enot. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je pooblaščenka tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 26.10.2004 predlagala zaslišanje treh prič (med njimi tudi priče M.S.B.), ki bi znale izpovedati glede financiranja projekta, na katerem je delal tožnik, oz. (glede financiranja) tožene stranke nasploh. Zato ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa ZDSS-1 sodišču daje možnost, da izvaja dokaze, ki jih ni predlagala nobena od strank. Razen tega zatrjevana kršitev nikakor ne bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, saj bi sodišče prve stopnje lahko ponovno odprlo glavno obravnavo in ponovno zaslišalo že zaslišane priče tudi o dejstvih, ki jih nobena od strank ni predlagala, v kolikor bi naknadno ugotovilo, da je potrebno pred odločitvijo razjasniti relevantna dejstva. Težko je verjeti zatrjevanju tožene stranke, da tožnika kot strokovnega sodelavca, z vrsto let delovnih izkušenj na različnih projektih, ni bilo mogoče zaposliti na nobenem drugem projektu. Tožnik se ob tem sprašuje, kako tožena stranka zagotavlja delo na različnih projektih vsem drugim strokovnim sodelavcem, zaposlenim za nedoločen čas, ki imajo primerljivo izobrazbo kot tožnik in hkrati manj delovnih izkušenj, kadar tožena stranka za naslednje obdobje ne dobi sredstev za projekt, na katerem so delali delavci. Dejstvo, da je pri tako obširnem izpadu sredstev za dosedanje projekte postalo odvečno le delo tožnika in da le njega ni bilo mogoče zaposliti na drugih projektih, vzbuja dvom o nujnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, če že ne sum o kakšnih drugih nagibih. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V skladu s 353. čl. ZPP je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ne bi bila podana, niti v primeru, če bi sodišče prve stopnje pričo M.S.B. v resnici zasliševalo o zadevah, ki niso bile zajete v dokaznem predlogu za njeno zaslišanje. Vendar pa v konkretnem primeru tožena stranka protispisno zatrjuje, da je zaslišanje priče M.S.B. predlagala le glede vprašanja, ali je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, ali je tožena stranka prejela ustne odgovore na zaprosila glede možnosti zaposlitve tožnika in ali je tožena stranka preverila možnosti za zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu v vseh odsekih tožene stranke. Na naroku za glavno obravnavo 26.10.2004 je pooblaščenka tožene stranke namreč navedla, da je s tega dne vloženo vlogo predlagala zaslišanje treh prič (ena od njih je bila tudi M.S.B.), ki bi znale izpovedati glede financiranja projekta, na katerem je delal tožnik oziroma tožene stranke nasploh. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje z zasliševanjem priče o finančnem položaju tožene stranke sledilo njenemu dokaznemu predlogu.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožena stranka izpolnila obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Izpodbijana sodba namreč glede tega ima razloge, res pa je, da ti razlogi temeljijo na zmotnem tolmačenju citirane določbe ZDR.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnega dejstva, to je, ali so bila ukinjena sredstva za delo programske skupine "Interakcija sevanja in plazme s snovjo", v kateri je delal tožnik. Vendar pa je sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ukinitev teh sredstev ni resen in utemeljen ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s 1. alineo prvega odstavka 88. člena ZDR je resen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca. Ukinitev sredstev za delo programske skupine je prav gotovo ekonomski razlog, zaradi katerega lahko preneha potreba po opravljanju določenega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka od Ministrstva za šolstvo, znanost in šport za naslednje petletno obdobje od leta 2004 do 2009 za delo programske skupine "Interakcija sevanja in plazme s snovjo" ni dobila sredstev in da v okviru prijav na javni razpis istega ministrstva za sofinanciranje temeljnih in aplikativnih raziskovalnih projektov v letu 2004 za delo tožnika ni bila odobrena niti ena ura. Takšna ugotovitev pomeni, da je bil podan ekonomski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je pri toženi stranki opravljal tožnik. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala izkazati, da so v spornem obdobju celotna sredstva, ki jih je prejela iz različnih virov, bila manjša od tistih, ki jih je prejela pred izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Za obstoj resnega ekonomskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju določenega dela zadošča, da je tožena stranka izkazala, da ni več prejemala namenskih sredstev, iz katerih se je v celoti financirala tožnikova plača.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita tudi zaradi tega, ker tožena stranka ne bi smela šteti, da za tožnika ni dela v ostalih 11 centrih, ki niso odgovorili na dopis tožene stranke, s katerim jih je ta pozvala, da ji sporočijo, ali v njihovi enoti obstaja potreba in finančno pokritje po delu sodelavca z izobrazbo in izkušnjami, kot jih ima tožnik. Direktor tožene stranke je vodje organizacijskih enot pozval, da mu navedeno sporočijo najkasneje do 21.4.2004, v zadnjem odstavku tega dopisa pa je tudi izrecno navedeno, da bo direktor tožene stranke štel, da v organizacijski enoti ni navedenih možnosti za razrešitev, če mu do izteka roka ne bodo posredovali nobenega odgovora.

S takšnim dopisom je tožena stranka v celoti zadostila zahtevi, ki jo glede preverjanja možnosti za zaposlitev določa tretji odstavek 88. člena ZDR. Ta namreč določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka je z navedenim dopisom te možnosti preverila. Glede na zadnji odstavek v dopisu je upravičeno štela, da te možnosti ni tudi pri tistih organizacijskih enotah, ki na dopis niso odgovorile.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je glede odločilnih dejstev sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, glede stroškov postopka pa je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen glede na načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, saj z zahtevkom ni uspel. Tožena stranka pa do povrnitve stroškov postopka ni upravičena glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 1/2004, 10/2004). Ta namreč določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožniku takšne zlorabe ni možno očitati, zato mora tožena stranka sama kriti svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo sicer uspela, vendar glede na citirano določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa tudi ni upravičen tožnik, saj je drugostopenjsko sodišče pritožbo ugodilo, kar pomeni, da tožnik v pritožbenem postopku ni bil uspešen.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 644/2005
• VSRS Sodba VIII Ips 51/2017
• VDS sodba Pdp 860/2006