VDS sklep Pdp 1429/2005

Jedro

Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni potrebno, da se delovno mesto ukine, oziroma da se glede tega spremeni akt o sistemizaciji. Prav tako ni potrebno, da potreba po opravljanju dela na takšnem delovnem mestu trajno preneha. Če se kasneje potreba po opravljanju dela na takšnem delovnem mestu ponovno pojavi, lahko delodajalec zaposli nove delavce, pa to ne predstavlja razloga za nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prenehanje potreb po opravljanju dela je torej potrebno presojati le glede na čas, ko je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4.8.2004 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 4.8.2004, ampak je trajalo do 31.12.2004 (prvi odstavek 2. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in delovni sposobnosti ter mu za čas od 4.8.2004 do 31.12.2004 vpiše delovno dobo v delovno knjižico in mu za ta čas plača pripadajoče nadomestilo plače kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zapadlih zneskov do plačila, vse zmanjšano za nadomestila, ki jih je v tem času prejemal na Zavodu RS za zaposlovanje (drugi odstavek 2. točke izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (tretji odstavek 2. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 234.300,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2005 dalje (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je šele po izdaji izpodbijane sodbe zvedela za novo dejstvo, to je, da je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje neresnično navajal podatke o svoji zaposlitvi v času po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožena stranka je 20.10.2005 pri Regijskem uradu zdravstvenega zavarovanja v Gradcu prišla do podatka, da se je tožnik že 2.8.2004 zaposlil pri C.B. v Gradcu v Avstriji in da je od takrat dalje prijavljen v obvezno zavarovanje pri avstrijskem nosilcu zavarovanja. Navedeno pomeni, da ne drži tožnikova trditev, da je zaposlen šele od 1.1.2005. Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje za nova dejstva ni vedela in tudi ni mogla vedeti, saj je upravičeno pričakovala, da tožnik govori resnico in da v času, ko je prejemal nadomestilo na Zavodu RS za zaposlovanje, ni bil nikjer zaposlen. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče opravi poizvedbe pri Regijskem uradu zdravstvenega zavarovanja v Gradcu o tem, od kdaj je tožnik prijavljen v zavarovanje oziroma o datumu njegove zaposlitve v Avstriji, o čemer naj opravi tudi poizvedbe pri tožnikovem sedanjem delodajalcu, to je C.B. - G.G. AG, Center Graz, Burgring 16, A-8010 Graz. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do bistva odpovednega razloga, to je, da tožena stranka beleži izreden upad prometa v letu 2003 v primerjavi s preteklimi leti in da v prvi polovici leta 2004 izvajane aktivnosti za izboljšanje položaja niso prinesle pričakovanih rezultatov. Tožena stranka je dokazala, da je promet v letu 2003 izredno upadel in tudi to, da je v letu 2004 izvajala poskuse povečanja prometa, ki niso prinesli rezultatov, o čemer sta skladno izpovedala oba člana uprave. Zmotni naj bi bili tudi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z reorganizacijo dela pri toženi stranki. V sistemizaciji je sicer res še vedno delovno mesto associate in tudi delovno mesto analitika, vendar je pri tem ključnega pomena dejstvo, da je tožena stranka že ob spremembi sistemizacije sprejela odločitev, da delovnega mesta associate do nadaljnjega ne bo zasedla, česar se je nato tudi držala. Tožena stranka na dolgi rok še planira zaposlitve na delovnem mestu associate. Tožena stranka je prikazala, da se dela, ki jih lahko opravlja le associate, v kolikor bi bila sploh potrebna, do nadaljnjega opravljalo iz povezane družbe v Zagrebu, obseg dela pa ne opravičuje zaposlitve. Ukinitev delovnega mesta je logična le takrat, kadar se dela trajno drugače razdelijo oziroma trajno niso več potrebna. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri delovnih mestih analitika in samostojnega sodelavca, to je svetovalca, zgolj za način nagrajevanja. Tožena stranka v nadaljevanju to podrobno prikazuje, v čem naj bi bile razlike med obema delovnima mestoma. Za tožnika bi pomenilo degradacijo, če bi mu ponudili delovno mesto analitika, še bolj važno pa je, da po reorganizaciji tožena stranka tudi analitikov ni več potrebovala. Delo študenta brez izkušenj ne more biti podobno delu tožnika samostojnega svetovalca z več leti delovnih izkušenj pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje naj bi iz konteksta izvzelo izpovedbo za toženo stranko zaslišane D.C. glede tega, da naj bi bila študenta G.Ž. in M.G. v delovno razmerje sprejeta zaradi njenega nadomeščanja v času porodniškega dopusta. D.C. je namreč izpovedala tudi, da je zaposlovanje za določen čas toženi stranki omogočalo fleksibilno organiziranje projektnega dela. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ponudila dokaza o tem, da sta bila G.Ž. in M.G. za določen čas zaposlena zaradi nalog na nekem določenem projektu. Tožena stranka je namreč že v vlogi z dne 26.4.2005 navedla, da se je v letu 2005 poslovanje izboljšalo, saj sta bila realizirana dva projekta in pridobljena dva nova. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka upoštevala le tista dejstva, ki so bila tedaj znana. Takrat ni bilo mogoče upravičeno pričakovati, da se bo položaj tožene stranke tako izboljšal, da bodo v letu 2005 možne nove zaposlitve. Tožena stranka bi imela pravico tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru, če bi s tem le za krajše obdobje prihranila pri stroških za plače. Tožena stranka tudi ne bi zaposlovala, če se določena sredstva ne bi sprostila zaradi odhoda D.C. na porodniško. Pogodba o zaposlitvi tožniku ni bila odpovedana samo na podlagi presoje absolutnih številk o poslovanju, pač pa na podlagi širšega spektra ekonomskih in poslovnih razlogov ter konkretne situacije, to je odpovedi edine obstoječe pogodbe o svetovanju. Sodišče mora utemeljenost poslovnega razloga presojati glede na čas, ko je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno opira na podatke o prihodku za leto 2003. To leto je bilo glede na dobiček najslabše, saj je bila ustvarjena izguba iz poslovanja. Navedeno dejstvo je razvidno iz izpovedbe D.C. in S.P., kakor tudi iz listinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je neustrezno ocenilo izpovedbo priče K.D., ker je tudi sama vložila tožbo zoper toženo stranko. Zaradi tožnikovega ravnanja v tem sporu so odnosi med tožnikom in toženo stranko tako načeti, da bi tožnikova vrnitev na delovno mesto onemogočala normalno opravljanje poslov tožene stranke. V kolikor bi sodišče vendarle štelo, da pri toženi stranki ni bilo odpovednih razlogov, naj ugotovi le nezakonitost odpovedi, reintegracije pa ne dosodi, saj ta ni mogoča. Novi ZDR nima več posebnih določb o začasnem zmanjšanju potreb po opravljanju določenega dela, zato tudi ni mogoče trditi, da ni resen tisti poslovni razlog, pri katerem ni mogoče z gotovostjo trditi, da je prenehanje potrebe po delu trajno. Tožena stranka je dokazala izgubo pri poslovanju in tudi to, da je bilo racionalno reagirati z zmanjšanjem števila zaposlenih. Izpodbijana sodba nedopustno posega v predvidljivost pravnih razmer med delavci in delodajalci. V kolikor bo izpodbijana sodba obveljala, to pomeni, da se delodajalec ne more zanašati, da lahko ob zanj negativnih poslovnih pojavih situacijo rešuje z zmanjšanjem števila zaposlenih. Pomeni tudi, da mora delodajalec odvečnega delavca obdržati na delu do nadaljnjega, če obstaja hipotetična možnost za izboljšanje položaja. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je poleg razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, potrebno poudariti, da tožena stranka redne odpovedi sploh ni utemeljila. Tožena stranka tožniku ni omogočila izkoristiti njegovega rednega dopusta za leto 2004, kar prav tako dokazuje, da je bil obseg dela pri toženi stranki tudi v letu 2004 tak, da je izkazoval polno zasedenost tožnika. To dokazuje tudi okoliščina, da sta tožnikovo delo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljala dva delavca, zaposlena preko študentskega servisa, kasneje pa oba zaposlena s polnim delovnim časom in v rednem delovnem razmerju. Tožena stranka sama navaja, da pri njej še vedno obstajata tako delovno mesto associate kot tudi delovno mesto analitika, česar prvostopenjsko sodišče niti ni upoštevalo pri svoji odločitvi, kar pa prav tako pomeni, da delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, pri toženi stranki še vedno obstaja in da tudi zato odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena. Tožena stranka je bila dolžna v skladu s tretjim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) delovno mesto analitika najprej ponuditi tožniku in bi mu odpoved lahko podala šele potem, če bi tožnik to delovno mesto odklonil. Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov v zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da se je tožnik zaposlil drugje. Predloženi dokazi izkazujejo le to, da je tožnik še v času, ko je bil zaposlen pri toženi stranki, iskal zaposlitev. Večina teh dokazov tudi ni prevedenih, zanje pa je tožena stranka vedela že v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj v pritožbi sama navaja, da je že od vsega začetka sumila, da tožnik išče novo zaposlitev. Za nova dejstva in nove podatke tudi ne gre glede na to, da je tožena stranka tožniku podala izjavo, da bo elektronsko pošto tožnika, ki se ne nanaša na poslovanje tožene stranke, nemudoma uničila, tožniku pa je družba S. d.o.o. 4.8.2004 izdala potrdilo, da naj bi bili ti podatki odstranjeni in uničeni. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka se sicer pritožuje zoper celotno izpodbijano sodbo, vendar je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da izpodbija samo ugodilni del, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela ne more imeti pravnega interesa.

V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka je izkazala, da brez svoje krivde ni mogla že prej navesti, da je tožnik že od 2.8.2004 zaposlen pri C.B. v Gradcu, zato je te pritožbene navedbe potrebno obravnavati kot dopustno novoto, kar posledično velja tudi za dokazni predlog za poizvedbe pri tej banki in Regijskem uradu za zdravstveno zavarovanje v Gradcu. Obenem navedeno pomeni, da je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odločilnega dejstva, to je, od kdaj je tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu. V kolikor se pokaže, da je tožnik pri drugem delodajalcu zaposlen že od 2.8.2004, je reintegracijski del tožbenega zahtevka neutemeljen, celo v primeru, če ostane v veljavi odločitev o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V takšnem primeru pa bi bil seveda lahko vsaj delno utemeljen reparacijski del tožbenega zahtevka, v kolikor bi tožnik pri novem delodajalcu prejemal nižjo plačo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno tudi glede dejstev, ki so odločilna za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da resnosti poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogoče presojati zgolj na podlagi predloženih in prikazanih absolutnih številk o poslovanju, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni podalo dokazne ocene listin o finančnem poslovanju, ki jih je v spis sicer vložil tožnik (drugi odstavek na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). V skladu s 1. alineo prvega odstavka 88. člena ZDR med poslovne razloge, zaradi katerih preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, spadajo tudi ekonomski razlogi. Obstoj ekonomskih razlogov se lahko dokazuje ravno s finančnimi podatki oziroma podatki o finančnem uspehu delodajalca. Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot razlog zanjo navedla izreden upad prometa v letu 2003 v primerjavi s preteklimi leti in dejstvo, da aktivnosti za izboljšanje položaja, ki so se izvajale v prvi polovici leta 2004, niso prinesle pričakovanega rezultata. Resnost takšnega razloga pa je možno presojati tudi skozi podatke o finančnem poslovanju, vendar se je sodišče prve stopnje takšni presoji izognilo s citiranim napačnim stališčem, da absolutne številke o poslovanju ne morejo biti osnova za presojo resnosti poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem je tudi neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tudi iz izpovedbe člana uprave tožene stranke S.P. o tem, da se je prihodek iz dejavnosti od leta 2001 do 2003 zmanjšal, da pa stroški plač predstavljajo približno dve tretjini prihodkov, ne izhaja, da bi bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resen in utemeljen. V kolikor se prihodki zmanjšujejo, odhodki pa ostajajo isti, potem je to prav gotovo lahko resen ekonomski razlog, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Okoliščina, da tožena stranka sistemizacije ni spremenila tako, da bi ukinila delovno mesto associate, ne dokazuje tega, da ni podan ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ima prav, ko opozarja, da za zakonitost odpovedi pogodbe ni potrebno, da bi potreba po opravljanju določenega dela trajno prenehala in da se delovno mesto tudi ukine. V kolikor se okoliščine spremenijo, delodajalec lahko ponovno zasede delovno mesto, za katerega je pred časom sicer ugotovil, da je prenehala potreba po opravljanju dela na tem delovnem mestu.

Preuranjen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da kasnejša zaposlitev študentov M.G. in G.Ž. dokazuje, da v resnici ni prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je pri toženi stranki opravljal tožnik. Ne le, da je do teh zaposlitev prišlo kasneje, potrebe po opravljanju dela pa je potrebno presojati glede na razmere v času izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je tudi vprašljivo, ali sta ta dva študenta v resnici opravljala delo, ki ga je prej opravljal tožnik. Zmotno je tožnikovo stališče, da ti zaposlitvi vplivata na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno delavca zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V skladu s četrtim odstavkom 88. člena ZDR ta obveznost ne velja za manjše delodajalce, mednje pa spada tudi tožena stranka.

Prvi odstavek 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/04, 10/04) določa, da pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti s ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Namen takšne ureditve je pospešitev postopka, vendar v konkretnem primeru ni mogoče trditi, da je dopolnjeni dokazni postopek bolj smotrno izvesti na pritožbenem sodišču, saj je očitno, da zadeve ne bo možno rešiti na enem naroku za glavno obravnavo. Najprej je namreč treba sprejeti dokazni sklep v zvezi s poizvedbami glede tožnikove zaposlitve v času, za katerega zahteva reintegracijo k toženi stranki. Poizvedbe o tožnikovi zaposlitvi bo potrebno opraviti v tujini, za kar se prav tako potrebuje daljši čas. Vse navedeno kaže na to, da pomanjkljivosti v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja ni mogoče v celoti odpraviti na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP ob upoštevanju določb 30. člena ZDSS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo v pritožbi predlagane dokaze glede tožnikove zaposlitve v času, na katerega se nanašata reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek, dokazno pa bo ocenilo tudi tiste dokaze, ki se nanašajo na ekonomske razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katere je v razlogih izrecno navedlo, da glede njih dokazne ocene ne podaja.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1050/2006
• VDS Sklep Pdp 1778/94
• VDS sodba Pdp 690/2004