<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 396/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.396.2006
Evidenčna številka:VDS03769
Datum odločbe:20.10.2006
Področje:delovno pravo
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - pogoj - rok

Jedro

Dolžnost delodajalca po tretjem odstavku 88. čl. ZDR, da mora preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji, velja le glede možnosti zaposlitve pri tem delodajalcu, ne pa tudi pri drugih delodajalcih. Objava večjega števila prostih delovnih mest po podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne predstavlja kršitve navedene obveznosti delodajalca. Ker so bila prosta delovna mesta razpisana le za določen čas treh mesecev, tudi ne predstavljajo ustrezne zaposlitve, saj je kot ustrezno zaposlitev možno šteti le zaposlitev za nedoločen čas.

Začetka roka, v katerem mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti že od prvih znakov, ki kažejo na neuspešno poslovanje oziroma na to, da bi lahko delodajalec zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov delo organiziral drugače ali ga ukinil. Poslovni razlog, zaradi katerega se odpoveduje pogodba o zaposlitvi, nastane z odločitvijo delodajalca, da takšnih delovnih mest ne bo več ohranil oziroma, da bo opustil določeno dejavnost. Šele z dnem takšne odločitve pri delodajalcu v resnici preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev dne 11.3.2005 podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico z dnem prenehanja delovnega razmerja vrne na delo, na delovno mesto prodajalke, jo prijavi v socialno zavarovanje po osnovi IV. tarifnega razreda kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije in ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico od prenehanja delovnega razmerja dalje ter ji na TRR pooblaščenca povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji do plačila (prvi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da niso verjetne navedbe tožene stranke, da je kadrovsko prenormirana, saj je tožena stranka dobro organiziran gospodarski subjekt, ki planira in spremlja stanje in potrebe kadrov na celotnem območju severovzhodne Slovenije. Sicer pa je tožena stranka kljub temu, da naj bi imela preveč delavcev, konec leta 2004 za nedoločen čas zaposlila 24 delavcev, ki so bili sicer za določen čas zaposleni v poslovalnici v Murski Soboti, objavila pa je tudi potrebe po večjem številu delavcev, nazadnje na Ptuju za 30 komisionarjev. Tožena stranka je o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga tožnico obvestila februarja 2005, zato ni verjetno, da decembra 2004, ko je za nedoločen čas zaposlila 24 delavcev, ne bi vedela, da ima delavcev preveč. Tožena stranka je dala sodišču podatke le o tistih nadurah, ki jih je sama prikazala kot nadure, ni pa dala podatkov o drugih opravljenih in neplačanih urah in o urah za kompenzacijo. Ni res, da bi nadure, za katere je tožena stranka dala podatke, nastajale zgolj zaradi nenadnih bolezenskih odsotnosti zaradi nadomeščanja v času poletnih mesecev in zaradi povečanega obsega dela ob praznikih. Že preprost račun o številu delavcev pokaže, da ni res, da bi pri delu študentov šlo za nadomeščanje delavcev na dopustu. Kadrovskega prenormiranja pri toženi stranki ni bilo, v resnici je tožena stranka imela premajhno število zaposlenih, da bi na tem območju poslovala brez neevidentiranega nadurnega dela, kar izhaja tudi iz primera J.M., ki je delala v poslovni enoti tožene stranke v Rogašovcih. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi ukinitve prodajalne v Gornji Radgoni, ki jo je prevzela družba M. d.d., ki je lastnica tožene stranke in zato toženka (verjetno je mišljeno tožnica) ne ve, ali bi moralo iti za prevzem ali pa je šlo le za nakup nepremičnine. Tožnica se sprašuje, zakaj je tožena stranka ni prekvalificirala, ko je rabila živilske tehnike, mesarje in podobno, saj bi tožnica do junija 2005 lahko že opravila prekvalifikacijo. Tožena stranka je kot organiziran in urejen subjekt brez dvoma vedela že konec leta 2004, da ima preveč zaposlenih, vendar v kolikor bi bilo to res, v časopisih ne bi razpisovala potreb po delu. Tožena stranka ni trdila, da ima toliko več zaposlenih, da lahko z njimi nadomešča dopuste v Pomurju za čez 300 delavcev, niti ni trdila, da je za določen čas zaposlovala, da bi lahko vsi delavci izrabili letne dopuste. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je bil podan resen in utemeljen poslovni razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi in da tožnica med postopkom temu razlogu niti ni oporekala. Poslovalnica SM Gornja Radgona je poslovala negativno in ker ukrep zmanjšanja števila zaposlenih ni dal ustreznih rezultatov, se je uprava po opravljenih analizah odločila, da poslovalnico zapre, delavcem pa odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka se je z dokončnim obstojem poslovnega razloga, ki je terjal zaprtje organizacijske enote, seznanila 14.2.2005, ko je uprava sprejela dokončno odločitev, da se prodajalna zapre. Razloge za kadrovsko prenormiranost sta pojasnili priči J.M. in S.G.. Delavci poslovalnice H. v Murski Soboti, ki jim je tožena stranka v letu 2004 ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, so bili pri toženi stranki že dlje časa zaposleni za določen čas in bi se njihove pogodbe o zaposlitvi že po samem zakonu transformirale v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Razen tega je tožena stranka v tistem času (konec leta 2004) še vedno pričakovala, da bodo njeni poslovni ukrepi v poslovalnici SM Gornja Radgona dali pozitivne rezultate. Razpisi, ki jih je v dnevnem časopisu objavil Poslovni sistem M. d.d., nimajo nobene zveze s kadrovskimi potrebami tožene stranke. Tožena stranka ni bila dolžan preverjati, ali je mogoče njene presežne delavce zaposliti pri drugi pravni osebi. Izračuni tožnice o tem, koliko delavcev bi tožena stranka morala imeti zaposlenih zaradi koriščenja letnih dopustov, bolniške odsotnosti in izrednih dogodkov, so po mnenju tožene stranke povsem laični in ne zdržijo kritične presoje. Podobno velja tudi glede nadur. Odločitev o tem, ali bo tožena stranka plačevala nadure, ali pa bo zaposlila dodatne delavce, je njena poslovna odločitev. Tožena stranka je število nadur dokazala z ustreznimi listinskimi dokazi, prvostopenjsko sodišče pa se je do teh dokazov opredelilo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razmerja in ko je zato zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

Nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne dokazuje dejstvo, da je tožena stranka konec leta 2004 24-im delavcem v poslovalnici v Murski Soboti, ki so bili zaposleni za določen čas, ponudila zaposlitev za nedoločen čas. V tistem času tožena stranka še ni bila seznanjena z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se je to zgodilo šele 14.2.2005, ko je bil sprejet sklep o ukinitvi organizacijske enote SM Gornja Radgona, v kateri je bila zaposlena tudi tožnica. Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi za redno odpoved oziroma, kdaj je nastal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sicer dejansko vprašanje in ga je potrebno ugotavljati za vsak primer posebej. Vendar pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, začetka roka, v katerem mora delodajalec podati takšno odpoved, ni mogoče šteti že od prvih znakov, ki kažejo na neuspešno poslovanje oziroma, ki kažejo na to, da bi delodajalec zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov delo lahko organiziral drugače, ali pa ga celo ukinil. V kolikor se delodajalec odloči, da delavce še obdrži v delovnem razmerju, čeprav ekonomski razlogi tega več ne opravičujejo, mu to ne more biti v škodo tako, da bi zato šteli, da je zamudil prekluzivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je odpoved podal šele potem, ko se je dokončno prepričal, da ne more pričakovati izboljšanja poslovanja. V takšnih primerih je vendarle potrebno šteti, da je poslovni razlog, zaradi katerega se odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, nastal z odločitvijo delodajalca, da takšnega delovnega razmerja ne bo več ohranil oziroma kot v konkretnem primeru, da bo opustil določeno dejavnost. Šele z dnem takšne odločitve pri delodajalcu v resnici preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pri tem sploh ni bistveno, ali delodajalec pogodbe o zaposlitvi že poprej ni odpovedal zaradi tega, ker je pričakoval, da se bodo razmere izboljšale, kakor se je zgodilo tudi v tem primeru, ali pa zaradi tega, ker je pričakoval, da bo delavcu lahko zagotovil drugo delo.

Ob takšni ugotovitvi datuma, ko se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker bi tožena stranka tožnico lahko razporedila na eno od 24-ih mest v poslovnici H. v Murski Soboti, na katerih je konec leta 2004 za nedoločen čas zaposlila delavce, ki so v tej poslovalnici že daljši čas bili v delovnem razmerju za določen čas. Takšna dolžnost tožene stranke bi v smislu določbe 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) v resnici obstajala, če bi tožena stranka možnost ponudbe zaposlitve na teh mestih imela v času, ko se je seznanila z razlogi za redno odpoved, kar pa je bilo šele 14.2.2005, kakor je že razloženo zgoraj. V skladu s citiranim 3. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih mora delodajalec preveriti takrat, ko se seznani z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni nezakonita zaradi tega, ker je tožena stranka 14.7.2005 objavila 30 prostih delovnih mest komisionarjev. Takšna kasnejša objava ne more vplivati na obveznost delodajalca, da delavcu ponudi novo pogodbo o zaposlitvi, saj je do objave prostih mest prišlo potem, ko je tožena stranka tožnici že podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razen tega so bila delovna mesta komisionarjev v skladiščno distribucijskem centru na Ptuju razpisana le za določen čas treh mesecev, kot ustrezno zaposlitev v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pa je možno šteti samo zaposlitev za nedoločen čas. Tožena stranka tudi upravičeno opozarja, da delo komisionarja kot fizično težko, za tožnico sploh ne bi bilo primerno.

Zmotna je tudi domneva tožnice, da bi jo tožena stranka morala dokvalificirati za živilskega tehnika ali mesarja glede na objave družbe PS M. d.d., saj velja dolžnost ponuditi sklenitev nove pogodbe le za možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji pri istem delodajalcu, ne pa tudi pri drugem. Družbi PS M. d.d. in tožena stranka sta sicer povezani v koncern, vendar gre kljub temu za samostojni pravni osebi. Razen tega je bil poziv družbe PS M. d.d. o novih zaposlitvenih možnostih objavljen šele 21.6.2005, torej potem, ko je bila tožnici pogodba o zaposlitvi že odpovedana.

Nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav tako ne dokazuje izpovedba tožnice J.M. v zadevi opr. št. Pd 74/2005. Domnevna grožnja poslovodkinje prodajalne v Rogaševcih delavki J.M., da naj si ne drzne evidentirati nadur, ne dokazuje tega, da bi zaradi tega tožnico bilo možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji. V tem sporu ni bilo dokazano, da je bil obseg neplačanih in neevidentiranih nadur v resnici takšen, da bi omogočal zaposlitev delavcev, ki so prejeli odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Razen tega gre pri vprašanju, ali bo tožena stranka zaposlovala nove delavce ali pa delo opravljala z nadurnim delom, za vprašanje poslovne politike, v katero sodišče niti ne more posegati, kakor je pravilno navedeno že v izpodbijani sodbi.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti domnevam tožnice, da bi jo pod spremenjenimi pogoji bilo možno zaposliti zaradi tega, ker je tožena stranka tako velik subjekt, da že zaradi nadomeščanja zaradi dopustov odsotnih delavcev nima dovolj zaposlenih. Ne le, da ta trditev z ničemer ni dokazana, tudi sicer gre pri tem za vprašanje poslovne politike delodajalca.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v tej zadevi ni šlo za spremembo delodajalca v smislu določb 73. člena ZDR. Iz spisa ne izhaja, da je prišlo do pravnega prenosa dela tožene stranke na družbo Poslovni sistem M. d.d.. Res je sicer, da v prostorih, kjer je tožena stranka imela ukinjeno poslovalnico SM Gornja Radgona, sedaj družba PS M. d.d. opravlja trgovsko dejavnost diskonta H., vendar tega ni mogoče opredeliti kot prenos dela podjetja v smislu 73. člena ZDR. Tožena stranka je svojo dejavnost SM Gornja Radgona v celoti ukinila in na družbo PS M. d.d. te dejavnosti ni prenesla, temveč je družba PS M. d.d. v istih prostorih sama organizirala diskontno prodajo. Zgolj slučaj je, da gre v obeh primerih za trgovsko dejavnost. Da ne gre za prenos podjetja kaže tudi to, da je v SM Gornja Radgona bilo 12 zaposlenih, v diskontu pa samo 5.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, saj so ugotovljeni poslovni razlogi zanjo resni in utemeljeni. Tožena stranka pa je pred odpovedjo preverila, ali bi bilo tožnico možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. jo prekvalificirati za drugo delo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti in je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti kot za spor potrebnega stroška v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.

 


Zveza:

ZDR člen 88, 88/3, 88/5, 88, 88/3, 88/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODMxOA==