VDS sodba Pdp 1192/2005

Jedro

Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni dokazan, ker je delodajalec pred vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku na novo zaposlil dva delavca, ki opravljata enako delo, kot ga je opravljal tožnik.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot je navedena v 2. točki sklepa o ukinitvi delovnega mesta z dne 19.3.2004 in sklep tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23.4.2004 neveljavna ter zaposlitev tožeče stranke pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.1995 ni prenehala z dne 14.6.2004, ampak je trajala do 9.9.2004. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vpisati v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo od 14.6.2004 do 9.9.2004, izplačati neizplačane plače od 14.6.2004 do 9.9.2004, po odvodu davkov in prispevkov v neto znesku 352.102,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz 3. točke izreka sodbe ter plačati regres za letni dopust za leto 2004, po odvodu davkov in prispevkov v neto znesku 114.418,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 31.8.2004 dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v višini 194.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe prve stopnje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, posebej iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kakor tudi na priznane stroške tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbe ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je resnični razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (sodno uveljavljanje pravic tožnika) moč razbrati iz datumskega poteka dogodkov. Tožena stranka naj bi po mnenju sodišča prve stopnje uporabila vse možnosti, da tožnik ne bi opravljal dela pri njej. Opisani motiv je nelogičen oziroma nerazumljiv, saj tožena stranka ni imela interesa, da tožnik ne bi zanjo opravljal dela, kljub temu, da mu je morala ves čas plačevati plačo (za čas dopusta in bolniškega staleža). Obrazložitev je glede te točke vprašljiva in nejasna. Navaja, da je pomanjkljiva tudi obrazložitev dokaznega sklepa sodišča prve stopnje. Po obrazložitvi sodišča je bil tožnik odsoten zaradi ravnanja tožene stranke, ob vpogledu odsotnosti tožnika pa se pokaže, da je bil večinoma odsoten zaradi bolezni oziroma bolniškega staleža za nego otroka ter koriščenje dopusta po lastni želji. Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala utemeljenosti in resnosti razlogov za odpoved delovnega razmerja temelji na nepravilni ugotovitvi, da pri toženi stranki ni prišlo do zmanjšanja obsega dela in s tem do prenehanja potrebe po delu tožnika. Sodišče je nekritično sledilo le izpovedi tožnika, katera dela naj bi opravljal on in drugi zaposleni. Do izpovedi bivšega direktorja se ni opredelilo. Sodišče ni obrazložilo, katera dela je opravljal tožnik, kdo sedaj ta dela opravlja. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroškov postopka. Iz obrazložitve ni razvidno, katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo in zakaj ter koliko znašajo posamezni stroški. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita. Ugotovilo je, da tožena stranka ni predložila dokumentacije z opisi del in nalog za posamezna delovna mesta. Ker je tožena stranka ukinila delovno mesto tožnika, za katerega ni izkazano, da v sistemizaciji s svojim opisom del in nalog tudi obstaja, ni dokazala, da je šlo dejansko za ukinitev delovnega mesta tožnika. Tožnik je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi 23.4.2004 (delovno mesto je bilo ukinjeno 19.3.2004), 1.3.2004 pa je tožena stranka zaposlila dva delavca, ki sta opravljala večinoma ista dela kot tožnik. Zaključilo je, da tožena stranka ni izkazala utemeljenosti in resnosti razlogov za odpoved, zato je zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja :

Po določbi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002) lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Gre za primer, ko zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz delavčeve pogodbe o zaposlitvi (1. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR/02). V takšnem primeru pride do individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katere ni potrebno upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj se odpoveduje pogodba samo tistemu delavcu, glede katere se ugotovi, da je postalo delo, ki ga opravlja, nepotrebno. Obstoj takšnega odpovednega razloga mora dokazati delodajalec, saj je po določbi 1. odstavka 82. člena ZDR/02 o tem dokazno breme na njemu.

Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto elektrikar - energetik. Tožena stranka je dne 19.3.2004 delovno mesto ukinila, dne 23.4.2004 pa je tožniku izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila ukinitev delovnega mesta, ker je prenehala potreba po opravljanju dela tožniku iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi spremenjene in ekonomsko ugodnejše organizacije dela. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je podan, če preneha potreba po opravljanju del, določenih v pogodbi o zaposlitvi, zato sam obstoj sistemizacije delovnih mest ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot obrazlaga sodišče prve stopnje. Bistveno je, da je tožena stranka 1.3.2004 na novo zaposlila dva delavca in da glede na dejavnost in obseg poslovanja delo ni ozko specializirano, temveč da vsi zaposleni opravljajo večinoma isto delo, tako kot je to izpovedal tožnik. Ker tožena stranka obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR/02 ni dokazala, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje se je sicer postavilo na stališče, da je pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi postopanje tožnika pred odpovedjo, ko je zahteval od tožene stranke s tožbo plačilo regresa za letni dopust. Pritožba uveljavlja, da je takšna obrazložitev sodišča prve stopnje vprašljiva, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ne glede na motive, ki so vodili toženo stranko, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, bistveno, da ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Neutemeljena je tudi pritožba glede odločitve o stroških postopka. Ob preizkusu ali je sodišče prve stopnje stroške postopka pravilno odmerilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/2003). Sodišče prve stopnje je od priglašenih stroškov postopka priznalo 300 točk za sestavo tožbe, 700 točk za pristope na glavno obravnavo in urnino 2-krat 225 točk za sestavo dveh pripravljalnih vlog ter 25 točk za materialne stroške, skupaj 1475 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (110,00 SIT) in 20 % DDV znaša 194.700,00 SIT.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 891/2005
• VDS sodba Pdp 644/2005
• VDS sodba Pdp 579/2005