VDS sodba Pdp 644/2005

Jedro

Določbe 102. člena ZDR (prednostna pravica do zaposlitve) ni mogoče uporabiti v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ampak le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Na to kaže že sama umestitev navedenega člena med določbe ZDR, ki se nanašajo na t.i. kolektivne odpuste.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi :

"1. Sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1.3.2004, ki se nanaša na tožečo stranko, se razveljavi;

2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeči stranki ni prenehalo in še vedno traja;

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, priznati in plačati vse pravice iz dela,

v celoti zavrne;

Vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka."

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki, iz poslovnega razloga, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 3.4.2004, ampak ji še vedno traja, zato jo je dolžna tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, razen za obdobje od 1.7.2004 do 25.8.2004, priznati in izplačati vse pravice iz dela, v roku 8 dni, pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999, s sprem., v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje ugotovitve, da tožena stranka ni uspela dokazati obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Izpodbijane sodbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je v postopku pojasnila vse okoliščine, ki so jo privedle do odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, v postopku je predložila potrebne dokaze. Promet v točilnici in jedilnici, kjer je delo opravljala tožnica, je namreč močno padel, kar je bil objektivno utemeljen razlog za odpoved. Pri tem je bilo tožnici ponujeno drugo ustrezno delo, ki pa ga je odklonila. Tožena stranka je tudi pojasnila, zakaj je v mesecu avgustu 2004 sklenila pogodbo o zaposlitvi z novo delavko. Razlog za novo zaposlitev je bil v tem, da je tožena stranka prejela s strani Zavoda za zaposlovanje RS denar, namenjen za usposabljanje na novo zaposlene delavke. Poleg tega je tožena stranka v mesecu septembru 2004 pričakovala povečan obseg dela, saj je v mesecu maju 2004 oddala ponudbo na javni razpis za izbiro ponudnika za izvedbo študentske prehrane v šolskem letu 2004/2005. Ponudba je bila sprejeta s sklepom Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 5.7.2004, torej po že dani odpovedi tožnici. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati zakonitost dane odpovedi pogodbe o zaposlitvi v obdobju do dane odpovedi, nikakor pa ne kasneje. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo 102. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR). Ta določba se namreč lahko uporablja le v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. V obravnavanem sporu ta določba torej ni uporabna, saj je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je pri toženi stranki zaposlenih skupno le 10 delavcev.

Tožena stranka v pritožbi ni navedla, v katerem delu izpodbija navedeno sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi tega je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v tistem delu, v katerem tožena stranka v sporu ni zmagala (1. odst. 350. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje in izplačilo vseh pravic iz dela, za čas od 1.7.2004 do 25.8.2004 (del 2. odst. tč. 2 izreka sodbe), zato je tožena stranka v tem delu v sporu uspela.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (4. tč. 358. čl. ZPP).

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 1.3.2004 (priloga A/2), hkrati je bila tožnici dana ponudba za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu "pomočnik kuharja" (priloga A/4). Ker tožnica ponujene zaposlitve na drugem delovnem mestu ni sprejela, ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 3.4.2004.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tako v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot v postopku pred sodiščem obrazložila, da je zaradi zmanjšanja prometa v zvezi s prodajo hrane in pijače v jedilnici in točilnici tožene stranke, prenehala potreba po opravljanju dela tožnice na delovnem mestu natakarice-točajke. V tem delu je upoštevalo, da je tožena stranka izkazala poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR. Po tej določbi namreč lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če preneha potreba po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in sicer zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po določbi 2. odst. 88. čl. ZDR morajo biti navedeni razlogi resni in utemeljeni, onemogočati morajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka spregledala določbo 102. čl. ZDR, o prednostni pravici do zaposlitve. Po tej določbi imajo namreč delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, prednostno pravico do zaposlitve, če izpolnjujejo pogoje za opravljanje dela v primeru, če delodajalec v roku enega leta zaposluje nove delavce. Glede na to, da je tožena stranka po približno štirih mesecih od dane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice zaposlila novo delavko na delovno mesto, na katerem je prej delala tožnica, je sodišče prve stopnje presodilo, da razlogi za odpoved tožnici niso bili resni in utemeljeni, zaradi česar je bila odpoved nezakonita. Pritožbeno sodišče se v tem delu strinja s pritožbo tožene stranke, da določbe čl. 102 ZDR ni mogoče uporabiti v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, iz poslovnih razlogov. Na to kaže že sama umestitev navedenega člena med določbe ZDR, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da pomeni dejstvo, da je tožena stranka zaposlila na istem delovnem mestu, za katerega je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, novo delavko, okoliščino, ki kaže na to, da očitno v tem času niso obstajali resni in utemeljeni poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Pri tem ni upoštevalo razlogov, ki jih je tožena stranka uveljavljala v dokaznem postopku in zaradi katerih je bila zaposlena nova delavka. To je bila prijava v maju 2004 na javni razpis na organiziranje študentske prehrane. Zaradi uspeha na tem razpisu se je tožena stranka odločila, da na delovnem mestu natakarice - točajke ponovno zaposli eno delavko.

Zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se presoja po času in po okoliščinah, ki so obstajale do trenutka, ko je odpoved podana. V tem smislu je tožena stranka dokazala, da je konec leta 2003 in začetku leta 2004 upadla prodaja pripravljene hrane in pijače v jedilnici in točilnici ter da je zaradi tega prenehala potreba po delu tožnice kot natakarice - točajke. To izhaja tako iz izpisa prometa (priloga B/2), kot iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče S.M.. Zmanjšanje prometa oz. prodaje hrane in pijače je gotovo resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice, ki je delala kot natakarica - točajka. Tožena stranka pa je v skladu s 3. odst. 88. čl. ZDR ugotovila, da obstaja potreba po delu na delovnem mestu "pomočnik kuharja", zato je tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, v smislu določb 90. čl. ZDR. Ponudbe tožnica ni sprejela.

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki dana iz poslovnega razloga dne 1.3.2004 zakonita. Zaradi tega je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo v skladu s 4. tč. 358. čl. ZPP, tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker ni utemeljen.

V skladu z 2. odst. 165. čl. ZPP je moralo pritožbeno sodišče ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje odločiti o stroških postopka v celoti. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Pri tem je upoštevalo, da tožeča stranka v postopku ni uspela, zato krije sama svoje stroške v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka kot delodajalec krije sama svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, v skladu s 5. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1), saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi tožnica z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljala procesne pravice. Po isti določbi ZDSS-1 krije tožena stranka tudi svoje stroške pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 579/2005
• VSRS Sodba VIII Ips 51/2017
• VDS sodba Pdp 860/2006