VDS sklep Pdp 1010/2005

Jedro

Delodajalec ni prost svoje obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR, če delavec zavrne delodajalčevo ustno ponudbo za drugo delovno mesto. Tovrstna ponudba mora biti pisna, da je lahko pravno upoštevna.

Če je prišlo do prenosa dela tožene stranke na čistilni servis, so pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja prešle na delodajalca prevzemnika. Če čistilni servis tožnice ni želel prevzeti, to ni razlog za neupoštevanje 73. člena ZDR in tudi ne zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi po sklepu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2004 nezakonita in sklep razveljavi, da tožnici delovno razmerje po izteku nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi še traja, ter da gredo tožnici tudi vnaprej vse pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas. Zavrnilo je zahtevek, da mora tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo za isti čas prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ter ji izplačati plačo v višini kot je dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi in od posameznih mesečnih neto plač izplačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila, od pripadajočih mesečnih zneskov bruto plač pa plačati vse prispevke in davke. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je istega dne istočasno v dveh kuvertah prejela obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da je tožena stranka datum vročitve priredila glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002). Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnica zahtevala, da delodajalec obvesti sindikat, niti ni ugotavljalo, ali je bil sindikat obveščen ali ne. Tudi ni ugotovilo, ali je bilo tožnici ponujeno delo pranje in brisanje stekla. Tožena stranka je navedla, da je tožnica to ponujeno delo odklonila, tožnica pa je izpovedala, da ji to delo niti ni bilo ponujeno. Enako je izpovedal sindikalist, zaslišan kot priča, ki je izpovedal še to, da tožnici tudi katero drugo delo ni bilo ponujeno. Ne drži, da iz zdravniškega spričevala izhaja, da ni sposobna za brisanje stekla. O tem je izpovedala le priča T.. Tožena stranka ni vsebinsko preverila, ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugem ustreznem delovnem mestu. Tudi v odpovedi ni izkazala, da je to storila. Predlaga, da se pritožbi ugodi, da se na obravnavi pred sodiščem druge stopnje izvedeni dokazi ponovijo oz. da se dokazni postopek dopolni z izvedbo predlaganih dokazov.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi. Navaja, da podatki o vročitvah v oddajni knjigi držijo. Iz spisa ne izhaja, da bi tožnica zahtevala, da delodajalec obvesti sindikat, sicer pa je tožena stranka to sama storila in tudi predsednik sindikata je sodeloval na lastno iniciativo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje navedenih postopkovnih kršitev ni storilo, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da so bili pri toženi stranki podani poslovni razlogi, zaradi katerih je prišlo do prenehanja potrebe po opravljanju tožničinega dela na delovnem mestu čiščenje proizvodnje. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka preverila, ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugem delovnem mestu, vendar take možnosti pri toženi stranki ni bilo. V zvezi s tožničino trditvijo o hkratni vročitvi obvestila o nameravani odpovedi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pri kateri vztraja tudi v pritožbi) je vpogledalo oddajno knjigo (vpogledali sta jo tudi stranki, v spisu pa se ne nahaja), iz katere je razbralo, da je bilo navedeno obvestilo tožnici vročeno 16.8.2004, odpoved pa 19.8.2004. Pritožbeno sodišče zvezi s tem dodaja, da tudi v primeru, če bi držala tožničina trditev o hkratni vročitvi, takšna kršitev 3. odstavka 83. člena ZDR ne more imeti za posledico nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj po 1. odstavku 85. člena ZDR zadržanje učinkovanja odpovedi iz poslovnega razloga na predlog sindikata niti ni mogoče. Pri tem iz spisa tudi ne izhaja, da je tožnica zahtevala obvestitev sindikata, pač pa iz obvestila o nameravani odpovedi izhaja, da ga je tožena stranka poslala tudi sindikatu v vednost.

Sodišče prve stopnje je torej na podlagi do sedaj izvedenega postopka pravilno zaključilo, da je tožena stranka izpolnila formalne zahteve, ki jih ZDR nalaga delodajalcu pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni pa ugotovilo vseh odločilnih dejstev, potrebnih za vsebinsko presojo, ali je podan odpovedni razlog, zatrjevan v odpovedi. Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da so bili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi resni in utemeljeni oz., da je tožena stranka dokazala, da je do prenehanja potrebe po opravljanju tožničinega dela prišlo zaradi zmanjšanja stroškov.

V odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2004 je navedeno, da tožnica ni več potrebna, ker bo tožena stranka prenesla izvajanje storitve čiščenja proizvodnih prostorov s 1.9.2004 na zunanjega izvajalca. V odpovedi je bilo izrecno navedeno, da je bila takšna poslovna odločitev tožene stranke sprejeta iz ekonomskih razlogov. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izpostavilo, da je v tej zadevi sporno, ali je dejansko prenehala potreba po tožničinem delu zaradi ekonomskih razlogov ter ali je ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugem ustreznem delovnem mestu. Vendar pa ni pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je zanjo ugodnejši čistilni servis, da je šlo za veliko razliko v ceni in za velik prihranek. V zvezi s tem je namreč zgolj povzelo pričevanje T.T., ni pa ugotavljalo konkretnih dejstev, ki bi kazala na takšen zaključek. Ni namreč ugotavljalo, koliko (če sploh) znaša prihranek tožene stranke, ker čiščenja ne opravlja več tožnica, ampak čistilni servis. Zato mora to ugotoviti v ponovljenem postopku. Pri tem naj upošteva, da je po pogodbi o zaposlitvi z dne 3.11.2003 (A3) znašala tožničina plača 79.457,00 SIT bruto, medtem ko iz pogodbe o izvajanju storitev z dne 1.9.2004, ki jo je tožena stranka sklenila s MF Č.S. d.o.o. (B2), izhaja, da znaša cena storitev na dan podpisa pogodbe 208.800,00 SIT na mesec. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti tudi, ali je bil obseg storitev čistilnega servisa enak obsegu tožničinih nalog. K pogodbi o izvajanju storitev je namreč priložen seznam storitev, ki uvodoma govori o čiščenju proizvodnih prostorov, v nadaljevanju pa je konkretizirano tudi čiščenje pisarn. Zato je potrebno razjasniti, ali gre za storitve čistilnega servisa v enakem, večjem ali ožjem obsegu kot jih je opravljala tožnica, ter tudi to dejstvo upoštevati pri ugotovitvi, ali je tožena stranka s tem, ko je čiščenje prenesla na čistilni servis zmanjšala stroške čiščenja. V primeru ugotovitve zmanjšanja stroškov, mora sodišče prve stopnje (upoštevajoč višino prihranka), presoditi še, ali je takšen odpovedni razlog utemeljen in resen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (2. odstavek 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pravilno uporabiti določbo 3. odstavka 88. člena ZDR, po kateri mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati oz. prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če ima torej delodajalec na razpolago za delavca ustrezno zaposlitev, pa mu je ne ponudi na način kot to določa 90. člen ZDR, je to razlog za nezakonitost odpovedi. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z navedeno obveznostjo tožene stranke sklicevalo na to, da iz zdravniškega spričevala izhaja, da tožnica ni sposobna za delo na delovnem mestu pranje in brisanje stekla. S takšno ugotovitvijo pritožbeno sodišče ne more soglašati. Listina z dne 9.8.2004 niti ni zdravniško spričevalo, ampak poročilo o pregledu 9.8.2004, v katerem je spec. psihiatrije v uvodu očitno na kratko povzel tožničin opis zadnjih dogodkov ("da je slabo, da se pogovarjajo, da bi vzeli čistilni servis, da je zdaj sama za 330 ljudi, če pa bi jo dali na brisanje, bi morda delala 3 mesece, potem pa bi jo odpustili, ker ne bi dosegala norme"), kar pa nikakor ne more predstavljati strokovnega mnenja v smislu ocene tožničine delovne zmožnosti. Tega dejstva tudi druge listine, izdane s strani Zdravilišča Rogaška (iz časa po podani odpovedi) ne dokazujejo. Sicer pa je sodišče prve stopnje glede delovnega mesta pranje in brisanje stekla ugotovilo še to, da je bilo tožnici to delovno mesto na razgovoru 20.8.2004 ponujeno, da pa ga je zavrnila. Pri tem je sledilo pričevanju T.T., čeprav sta tožnica in sindikalist, zaslišan kot priča, izpovedala, da ji to delovno mesto na navedenem razgovoru ni bilo ponujeno. Vendar pa to, ali je bila ponudba zavrnjena ali ne, niti ni bistveno. Tovrstna ponudba mora namreč biti pisna, da je lahko pravno upoštevna. Ni mogoč zaključek, da je delodajalec prost svoje obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR, ker delavec zavrne ustno ponudbo za drugo delovno mesto.

Že zgoraj je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da mora pri ugotavljanju eventualnega prihranka tožene stranke preveriti, ali je čistilni servis prevzel vse naloge, ki jih je pred tem opravljala tožnica. Nalaga pa mu še to, da preveri, ali ni šlo v spornem primeru za situacijo, ki bi ustrezala spremembi delodajalca v smislu 73. člena ZDR. Zato mora ugotoviti, ali je tožena stranka na čistilni servis prenesla celotno dejavnost čiščenja. V zvezi s tem mora razjasniti, ali je bila tožnica v sklepanju pogodbe s čistilnim servisom z dne 1.9.2004 edina čistilka oz. koliko čistilk je bilo zaposlenih pri toženi stranki, ter ali je bila katera prevzeta k čistilnemu servisu. Iz izpovedbe priče T.T. namreč izhaja, da je bilo do reorganizacije v novembru 2003 zaposlenih 5 čistilk (ter da je bila tožnica edina izmed petih čistilk, ki ni bila financirana iz proračuna), pri čemer pa ni jasno, koliko čistilk je bilo zaposlenih pri toženi stranki po reorganizaciji. Sindikalist, zaslišan kot priča, je namreč izpovedal, da sta bili pri toženi stranki zaposleni minimalno dve čistilki, tožnica pa je izpovedala, da sta do novembra 2003 opravljali čiščenje dve delavki, po reorganizaciji pa je le ona ostala zaposlena pri toženi stranki, sodelavka pa je prešla v šolski center, čeprav je še naprej skupaj s tožnico opravljala čiščenje v proizvodnih prostorih tožene stranke.

Sodišče prve stopnje mora torej preveriti, ali je prišlo do prenosa dela tožene stranke na navedeni čistilni servis, zaradi česar bi posledično pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja morale preiti na delodajalca prevzemnika. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da čistilni servis tožnice ni želel zaposliti, ne more vplivati na uporabo instituta spremembe delodajalca. Na obveznost ravnanja po 73. členu ZDR tudi ne vpliva, če tožnica ne bi želela preiti k čistilnemu servisu (slednje namreč navaja sodišče prve stopnje). Iz dosedanjega postopka izhaja, da tožnica k čistilnemu servisu očitno ni bila prevzeta in tako prehoda k temu delodajalcu tudi ni mogla odkloniti. Odprto pa ostaja vprašanje, ki vpliva tudi na presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali bi morala biti. Pri čemer pa to, da čistilni servis tožnice ni želel prevzeti, ne more imeti za posledico zakonitost odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, ki mora v ponovljenem postopku pravilno uporabiti obravnavane določbe ZDR, slediti napotilom pritožbenega sodišča, odgovoriti na izpostavljena pravna vprašanja ter ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Po 1. odstavku 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) pritožbeno sodišče zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijane sodbe ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Za popravo nepravilnosti na pritožbeni obravnavi je šteti zgolj dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil zveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa izvedbo vseh oz. ključnih dokazov. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dokaznega postopka ni izvajalo v pravi smeri, ne gre za manjšo nepravilnost oz. pomanjkljivost ugotovljenega dejanskega stanja. Če bi pritožbeno sodišče samo ugotavljalo odločilna dejstva - v drugi smeri kot sodišče prve stopnje, bi bila strankam odvzeta možnost pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 903/2006
• VDS sodba in sklep Pdp 236/2007
• VDS sodba Pdp 383/2008