VDS sodba Pdp 913/2005

Jedro

Če ne gre za odpoved večjemu številu delavcev, delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v izključni pristojnosti delodajalca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31.8.2004, ki jo je tožnici izdal toženkin prokurist T.B., da je toženka dolžna tožnico nemudoma pozvati k opravljanju del in nalog na delovno mesto prodajalec - blagajnik, z vsemi pravicami iz in na delu, ter ji obračunati in izplačati vse pripadajoče plače od dneva, ko ji bo zaključeno delovno razmerje dalje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za plačo predhodnega meseca, vse do plačila, poravnati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo in ji obdobje od dneva, ko ji bo zaključeno delovno razmerje, vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, ter ji povrniti vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Tožnica je zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženki naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov. Meni, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. V izpodbijani sodbi je navedeno, da je toženka v avgustu 2004 ponovno ugotovila, da ima preveč zaposlenih delavcev. Iz zapisnika z dne 17.3.2005 pa izhaja, da je priča N.K. povedala, da je s poslovnim načrtom ugotovila, da je 5 ljudi preveč zaposlenih, to je bilo sredi lanskega leta, meseca pa ni mogla točno povedati. Od kod sodišču zaključek, da je toženka v mesecu avgustu 2004 ugotavljala višek ljudi, tožnici ni znano. Izpodbijana sodba tudi navaja, da je toženka negativno poslovala že leta 2003, kar pa zatrjuje tudi tožnica. Toženka je tako zamudila tako subjektivni kot objektivni rok za odpoved, saj je le to podala šele v avgustu 2004. Meni tudi, da ji je bila ponudba nove zaposlitve v Mariboru podana nezakonito, saj toženka odpovedi ni razveljavila. Pogodba, ki ji je bila odpovedana, v 3. členu določa kot kraj zaposlitve drogerijo v Murski Soboti oziroma katerokoli poslovno enoto delodajalca. Toženka bi tako lahko napotila delavce na delo v Maribor že na podlagi "stare" pogodbe, zato ji je neutemeljeno ponujala v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnica ima ustrezno izobrazbo za delovno mesto prodajalec blagajnik, medtem ko je ostali zaposleni nimajo. Prvostopenjsko sodišče je tudi prezrlo tožničino izpoved, da je sama opravljala tisto delo, ki ga sedaj opravljajo študentje. Izpodbijana odpoved pa je nezakonita tudi zato, ker toženka tožnice v odpovedi ni poučila o tem, da lahko v postopku sodeluje sindikat. Če bi tožnica vedela, da lahko v postopku sodeluje sindikat, bi to zahtevala, vendar o tem ni bila poučena.

Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da predstavlja listina "razpredelnica s prikazom poslovanja toženke za prvih šest mesecev leta 2004" dokaz o negativnem finančnem poslovanju toženke kot razlogu za odpoved. Omenjeno razpredelnico je toženka lahko izdelala šele v juliju 2004. Sporni razlog odpovedi je bil tako ugotovljen julija 2004. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je toženka pri odpovedi spoštovala oba roka. Zaradi tožničine prostovoljne odločitve, da v skladu z zakonom ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ne sklene, toženke sedaj v tem postopku ne morejo zadeti nobene škodljive posledice. Pritožbene navedbe, da naj bi toženka na delovnih mestih prodajalec - blagajnik zaposlila delavce brez ustrezne izobrazbe, niso resnične. Navedeno izhaja iz kopij delovnih knjižic. Toženka študentov ni zaposlovala za tožničino delo na delovnem mestu prodajalec - blagajnik, pač pa pri razkladanju in pospravljanju blaga iz tovornjakov. K zaposlovanju študentov je bila toženka prisiljena zaradi začasno povečane potrebe po delu zaradi nepredvidenih okoliščin (bolniški dopusti), ki so pa prenehale. Tudi sicer je bila tožnica med 12.11.2004 in 10.1.2005 zaradi bolezni neprekinjeno na bolniškem dopustu, zaradi česar bi jo bilo v tem času objektivno nemogoče zaposliti za kakršnokoli delo. V Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR) ni nobene določbe, ki bi delodajalcu ob podajanju obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi nalagala, da mora delavca karkoli podučevati v zvezi z njegovimi sindikalnimi pravicami.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Niso utemeljene pritožbene navedbe o toženkini zamudi subjektivnega in objektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Res je, da med strankama ni sporno, da je toženka negativno poslovala že v letu 2003, vendar to še ne pomeni, da se je pri toženki že takrat pokazala potreba po odpuščanju delavcev. Iz izvedenih dokazov res izhaja, da so pri toženki dne 13.5.2004 delavcem in pa sindikatu poslali ponudbo o prenehanju delovnega razmerja tistim delavcem, ki to želijo, ter predvideli skupno število presežnih delavcev. Vendar pa so lahko pri toženki šele potem, ko so nekateri delavci sprejeli omenjeno ponudbo toženke in jim je tako prostovoljno prenehalo delovno razmerje, ponovno ugotavljali koliko delavcev je glede na negativno poslovanje toženke preveč. Zato nikakor ne držijo tožničine trditve, da 30 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče že od 13.5.2004. Kot to izhaja iz spisovnih podatkov, so pri toženki v juliju 2004 dobili rezultate poslovanja za prvih šest mesecev leta 2004 (priloga B 10), zato so šele takrat lahko začeli ugotavljati, koliko delavcev je še viška. Priča N.K. je na naroku dne 17.3.2005 izpovedala, da je sredi lanskega leta ugotovila, da je pet ljudi preveč zaposlenih. Nadalje je priča K. izpovedala, da so že po tej ugotovitvi štiri delavke postale noseče, iz česar izhaja, da so pri toženki šele tedaj ugotovili, katerim delavcem bodo odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Da so v času ugotavljanja presežnih delavcev postale štiri delavke noseče in da zato ni bilo več potrebe po odpovedi pogodbe o zaposlitvi za pet delavcev, ampak samo za enega, je izpovedala tudi priča M.G.. Toženka tako zaradi odsotnosti delavk zaradi porodniških dopustov ni podala toliko odpovedi pogodb o zaposlitvi, kolikor jih je sprva nameravala dati. Toženka je na naroku dne 11.1.2005 navedla, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi dana na osnovi stanja v avgustu 2004. Glede na vse navedeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da je toženka spoštovala roke za podajo odpovedi iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila ponudba nove pogodbe o zaposlitvi podana nezakonito zato, ker toženka prejšnje odpovedi ni razveljavila, oziroma neutemeljeno, ker bi toženka lahko tožnico že na podlagi stare pogodbe o zaposlitvi napotila na delo v Maribor, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to ni predmet sodne presoje v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnica je namreč s tožbo zahtevala presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.8.2004 in v zvezi s tem postavila še reintegracijski in reparacijski zahtevek. S tožbo tožnica tako ni zahtevala presoje zakonitosti ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10.11.2004, zato sodišče o tem ni odločalo.

Kot je to pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, toženka ni odpovedala pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev, zato gre pri tožnici za individualno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je potrebno presojati po 88. členu ZDR. Za take primere pa zakon ne določa, da bi delodajalec moral upoštevati posebne kriterije pri izbiri kateremu od delavcev na določenem delovnem mestu, na katerem je presežno število delavcev, bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodna praksa je zavzela stališče, da zadostuje, da delodajalec dokaže, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi in da je preveril, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo, kot je to določeno v 3. odstavku 88. člena ZDR. V primeru manjšega števila presežnih delavcev tako ni potrebno opraviti izbiro po določenih kategorijah vseh zaposlenih delavcev, kot to določata 97. in 100. člen ZDR. Primerjava z ostalimi prodajalci pri toženki tako ni bila potrebna. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je bila tako v izključni pristojnosti delodajalca - toženke. V zvezi z pritožbenimi navedbami, da ima v toženkini poslovni enoti v Murski Soboti le tožnica ustrezno izobrazbo za delovno mesto prodajalec blagajnik, medtem ko je ostali zaposleni naj ne bi imeli, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz listinskih dokazov - delovnih knjižic štirih v poslovni enoti v Murski Soboti zaposlenih delavk (C.P., B.H., A.K., S.F.) izhaja, da so vse štiri delavke po poklicu prodajalke, zato so predmetni pritožbeni ugovori neutemeljeni.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o neutemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi zaposlovanja študentov, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz listinskih dokazov (priloga B 19) izhaja, da je en študent delal v mesecu oktobru, dva v mesecu novembru in štirje v mesecu decembru, ko se pri toženki zaradi bližajočega se Novega leta poveča promet. Študentje so torej delali že dva meseca zatem, ko je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, in sicer so opravljali dela razkladanja in pospravljanja blaga ter pakiranja in zavijanja daril, torej druga dela kot tožnica, ki je bila pri toženki zaposlena na delovnem mestu prodajalec - blagajnik. Poleg tega pa iz listinskih dokazov izhaja, da sta bila v mesecu decembru 2004 v toženkini poslovalnici v Murski Soboti dva delavca, poleg tožnice, cel mesec v bolniškem staležu, kar je bil dodaten razlog, da je toženka zaposlila študente. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tako ni neutemeljena zaradi omenjenega zaposlovanja študentov.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da toženka ni bila dolžna o odpovedi pogodbe o zaposlitvi obveščati sindikata, saj tožnica tega ni zahtevala. Določba 1. odstavka 84. člena ZDR jasno določa, da mora delodajalec o odpovedi obvestiti sindikat, katerega član je delavec, le če delavec tako zahteva. Iz spisovnih podatkov pa izhaja, da tožnica tega ni zahtevala, pa tudi tožnica v pritožbi navaja, da ni zahtevala sodelovanja sindikata, ker za to možnost pač naj ne bi vedela. ZDR namreč nikjer ne določa, da mora delodajalec delavca v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi opozoriti na možnost obvestitve sindikata, kot že povedano, pa ZDR določa dolžnost delodajalca obvestiti sindikat v primeru, da delavec tako zahteva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 6/2006
• VDS sodba Pdp 1573/2005
• VDS sodba in sklep Pdp 1419/2005