VDS sodba Pdp 493/2005

Jedro

Če delavec v odpovedani pogodbi o zaposlitvi nima natančno določenega kraja opravljanja dela ampak je določeno, da se delo opravlja v poslovnih enotah delodajalca (prodajalnah), ugoditev reintegracijskemu zahtevku ne pomeni, da je ustrezen zgolj tisti poziv na delo, ki delavcu omogoči nadaljevanje dela na tisti lokaciji, na kateri je delo opravljal pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zato je ustrezen poziv , da tožnica nastopi delo v drugi prodajalni kot pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je tak poziv skladen z krajem opravljanja dela, kot je opredeljen v pogodbi o zaposlitvi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.6.2004 kot nezakonita razveljavi, v posledici takšne odločitve pa je bil zavrnjen tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Sodišče je prav tako zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna toženi (pravilno : tožeči) stranki obračunati bruto plačo v višini 145.279,10 SIT za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, ji odvesti davke in prispevke na bruto plačo ter ji izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu do plačila, za tekoči mesec. Nadalje je bil zavrnjen tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki predpravdne stroške v višini 80.784,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2004 do plačila. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da sodba ni sestavljena v skladu z ZPP, saj dejstva, ki so očitno v korist tožeče stranke, šteje v njeno škodo, npr. tožeča stranka zadnja štiri leta sploh ni bila na svojem delovnem mestu, sodišče pa ugotovi, da je neopravičeno izostala z dela; da je bila tožeča stranka v zmoti in je zato naklepoma storila kršitev; da za tožečo stranko velja pogodba o zaposlitvi iz leta 1996, vendar je kršila Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02); da je tožeča stranka zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na Ptuju v letu 2000 po pravnomočni sodbi upravičena do vrnitve na delo, delodajalec pa je tako sodbo izvršil na podlagi dejstev iz leta 2004 (poziv na delo zaradi potreb dela v Mariboru in ker na Ptuju ni bilo potreb po dodatni zaposlitvi). Pritožba nadalje očita bistvene kršitve postopka, saj sodba nima razlogov o naslednjih tožbenih oz. pravdnih navedbah : da odpoved nima razlogov o pisnem zagovoru; da je tožena stranka tožečo stranko prerazporedila in je sploh ni vrnila nazaj na delo; da se je tožena stranka pritožila zoper sodbo o prenehanju delovnega razmerja in zahtevala vrnitev na delo pred pravnomočnostjo, kar kaže na njeno nagajivost; da je sodišče proti volji pooblaščenca tožeče stranke slednjo vprašalo, "ali si je prebrala sodbo opr. št. Pd 6/00 in ali je vedela za nov ZDR"; da gre za diskriminacijo. Po oceni pritožbe je obrazložitev nejasna, saj gre za nekritični povzetek irelevantnih izpovedb pristranskih prič, ki ne upajo pričati proti toženi stranki, saj so pri njej zaposlene, sodba pa tudi nima navedbe, da so te priče več kot desetkrat brez povoda ponavljale besedi : "kadrovske potrebe". Pritožba uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka ni mogla izvršiti pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo na podlagi tožbe iz leta 2000 zaradi kadrovskih potreb iz leta 2004 na drugem delovnem mestu in drugem kraju. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožeča stranka sploh ni bila reintegrirana na delo po pravnomočni sodbi. Prav tako ni razčistilo odpovedane pogodbe o zaposlitvi glede 2. člena (pogodba ima napačen datum sklepa, pravilni je 14 namesto 15), v sklepu pa je natančno določena trgovina (PE PC B.), kjer tožeča stranka opravlja delo. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo. Tožeča stranka je bila zadnjič na delu 7.10.1999, tožena stranka pa ji je kar dvakrat izrekla prenehanje delovnega razmerja. Tožeča stranka ni vtoževala reintegracije z nastopom dela v drugi trgovini in v drugem kraju. To ji ni bilo pravnomočno prisojeno, zato je sedaj prisiljena v sodno izvršbo pravnomočne sodbe. Ključno pravno vprašanje (predhodno vprašanje), ki ga je sodišče prve stopnje spregledalo je, da tožeča stranka po pravnomočni sodbi sploh ni nastopila dela (šteje lahko le fizična - dejanska vrnitev), zato ni mogla neopravičeno izostati z dela. Formalna vrnitev (priznanje delovne dobe) namreč ne zadošča. Tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za odpoved pogodbe, saj se ta že štiri leta ni izvrševala. Sodišče prve stopnje je ZDR uporabilo za nazaj. Nadalje je tudi neutemeljeno navedlo, da sklep z dne 14.7.1996 ni imel nobene pravne veljave več. Pritožba tudi navaja, da bi morali biti tožeči stranki stroški priznani v vsakem primeru, saj se je odločila za tožbo izključno zato, ker tožena stranka v odpovedi nima dokazne ocene o pisnem zagovoru in tožeča stranka ni vedela, ali ima prav. Tožena stranka je tako povzročila pravdo zaradi svojega molka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana sodba sestavljena v skladu z ZPP, izrek in obrazložitev pa sta tudi skladna z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki predstavlja zakonito podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno naziranje, da bi tožeča stranka morala biti reintegrirana v PE B. na Ptuju, je zmotno, saj je bilo njeno delovno mesto na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.7.1996 prodajalec I, ki se opravlja na lokacijah poslovnih enot tožene stranke. V zvezi s pozivom na delo ne gre za nagajivost tožene stranke, ampak za poslovno potrebo po zagotavljanju optimalnega števila delavcev v posamezni poslovni enoti. Prav tako ne gre za diskriminacijo, pri čemer ta očitek obenem predstavlja pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje ni nikoli napravilo zaključka, da je bila tožeča stranka v zmoti in naj bi zato naklepoma storila kršitev, ampak je zgolj navedlo, da se tožeča stranka moti ker meni, da bi jo morala tožena stranka najprej vrniti na delo v poslovalnico PC B. in jo šele nato razporediti na delo v drugo poslovalnico. Če pa pritožba slučajno kot razlog neopravičenega izostanka z dela uveljavlja razlog zmote, gre za pritožbeno novoto, ki ni dovoljena. Ne glede na sklenitev pogodbe o zaposlitvi v letu 1996, je tožeča stranka s svojim dejanjem v začetku leta 2004 lahko kršila le veljavni ZDR. Da je prvostopenjsko sodišče postavljalo vprašanja tožeči stranki proti volji njenega pooblaščenca, ne predstavlja kršitve postopka, saj sodišče mora ugotoviti vsa dejstva, ki so potrebna za presojo primera. Pritožba napačno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati pravni položaj ob prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke v letu 2000, saj to ni predmet tega spora. Tožena stranka ne more prisiliti tožeče stranke k fizični vrnitvi nazaj na delo, je pa glede izvršitve sodbe opr. št. Pd 6/00 storila vse, kar je bilo v njeni moči : tožeči stranki je priznala delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, izplačala zapadle plače ter jo pozvala nazaj na delo. Tožena stranka ni povzročila pravde zaradi molka, saj je odgovorila na zahtevo tožeče stranke za varstvo pravic ter izpeljala zakonsko predviden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa in v izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sprejema in soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb pa pojasnjuje naslednje.

Tožena stranka je bila dolžna na podlagi pravnomočne sodne odločbe Delovnega sodišča v Mariboru, oddelek na Ptuju (opr. št. Pd 6/00), ki ji je bila vročena dne 4.3.2004, med drugim tudi reintegrirati tožečo stranko nazaj v delovno razmerje. Skladno z 2. točko izreka citirane sodbe jo je morala razporediti na delovno mesto prodajalec I. Tožena stranka jo je 9.4.2004 prijavila v socialno zavarovanje, ker pa se tožeča stranka ni odzivala pozivom na delo (sprva je bila napotena na delo v poslovalnico v Ormožu., nato pa v Mariboru) in svojega izostanka z dela ni opravičila, ji je tožena stranka dne 2.6.2004 na podlagi 2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi naklepne hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o tožbenih oz. pravdnih navedbah ter da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč vsa dejstva in dokaze, ki so bili potrebni za sprejem odločitve, ugotovilo popolno in pravilno, ter na njihovi podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Tudi obrazložitev sprejete odločitve ni nejasna, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

Pritožbeno sodišče se na podlagi 1. odst. 360. člena ZPP v nadaljevanju opredeljuje zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev. V obravnavani zadevi je tako ključno vprašanje, ali bi morala tožena stranka pravnomočno sodno odločbo opr. št. Pd 6/00 v delu, ki se nanaša na reintegracijo izvršiti tako, da bi tožečo stranko razporedila na delovno mesto prodajalec I v enoto PC B., v kateri je tožeča stranka pred prenehanjem delovnega razmerja opravljala svoje delo. Iz spisa je razvidno, da tožeča stranka šteje kot pravilno izvršitev pravnomočno prisojene reintegracije le razporeditev na delovno mesto v to enoto. V pogodbi o zaposlitvi z dne 15.7.1996, ki je s časovnega vidika zadnji akt, s katerim sta stranki uredili medsebojno delovno razmerje, so kot kraj opravljanja dela določeni poslovni prostori prihodkovnih centrov v toženi stranki oz. v njenih enotah. Ker je tožeči stranki delovno razmerje, katerega (ne)zakonitost prenehanja je bila predmet spora opr. št. Pd 6/00, lahko prenehalo le pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15.7.1996, je morala tožena stranka tudi reintegracijo izvesti upoštevaje določila navedene pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je pred prenehanjem delovnega razmerja v letu 2000 resda opravljala delo v enoti PC B., vendar pa jo je skladno s 3. členom pogodbe o zaposlitvi tožena stranka lahko razporedila v katerokoli svojo enoto. Pritožba zato neutemeljeno meni, da bi bilo tožečo stranko edino pravilno reintegrirati v PC B.. Tako poslovalnica v Ormožu, kjer je bilo tožeči stranki v okviru reintegracije sprva ponujeno delovno mesto prodajalca I, kot tudi poslovalnica v Mariboru, se štejeta za enoti tožene stranke, zato le-tej glede postopka reintegracije v obravnavani zadevi ni mogoče očitati kršitev.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev postopka, češ da je tožena stranka tožečo prerazporedila in je sploh ni vrnila nazaj na delovno mesto, s tem pa naj bi uporabila določila ZDR za nazaj. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče na tem mestu povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe v tem delu. V času, ko je tožena stranka prejela pravnomočno odločbo opr. št. Pd 6/00 in bila dolžna izvesti reintegracijo, so namreč že veljala določila novega ZDR, ki pa instituta razporeditve ne pozna več. Če bi imela tožeča stranka v pogodbi o zaposlitvi poimensko opredeljen kraj opravljanja dela (npr. če bi bila izrecno navedena poslovalnica B.), bi jo tožena stranka resda morala reintegrirati nazaj v to poslovalnico, iz enega v drug kraj pa bi jo lahko skladno z novim ZDR razporedila le na podlagi instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila v obravnavani zadevi tožena stranka dolžna vzpostaviti stanje po pogodbi o zaposlitvi z dne 15.7.1996, ki kot kraj zaposlitve določa katerokoli enoto tožene stranke, je bila zato napotitev tožeče stranke tako na delo v Ormož kot v Mabribor povsem v okviru določil pogodbe o zaposlitvi.

Kadar delavec v pogodbi o zaposlitvi nima natančno opredeljenega kraja, v katerem se opravlja delo, temveč je, kot v konkretnem primeru določeno, da se bo delo opravljalo v poslovnih prostorih prihodkovnih centrov oz. enotah tožene stranke (gre za različne prodajalne), potem ugoditev reintegracijskemu delu zahtevka ne pomeni, da je ustrezen zgolj tisti poziv nazaj na delo, ki bi delavcu omogočil, da delo opravlja na isti lokaciji, kot ga je pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Na podlagi pravnomočne sodne odločbe je bila tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, zato je ustrezen poziv, da tožnica delo nastopi v drugi prodajalni, kot pa je tista, v kateri je delala pred prenehanjem delovnega razmerja, saj je tak poziv še vedno v skladu z v pogodbi o zaposlitvi opredeljenim krajem opravljanja dela.

Pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, češ da je v 2. členu odpovedane pogodbe o zaposlitvi naveden napačen datum sklepa (pritožba navaja "14 namesto 15"), pri čemer naj bi bila v tem sklepu tudi natančno določena trgovina PE PC B., kjer je tožeča stranka opravljala svoje delo. Pritožbeni očitek je neutemeljen. V 2. členu pogodbe je citiran sklep o razporeditvi z dne 15.7.1996, na podlagi katerega je tožeča stranka razporejena na delovno mesto prodajalec I. Pritožbena navedba očitno meri na sklep z dne 14.7.1995, s katerim je bila tožeča stranka res razporejena v PC PE Breg, vendar na delovno mesto blagajnika in ne prodajalca, izpodbijana sodba pa tudi povsem pravilno ugotavlja, da ta sklep s sklenitvijo pogodbe z dne 15.7.1996 ni imel nobene veljave več.

Pritožbena navajanja o dejanski ter formalni vrnitvi na delo so zmotna, prav tako pa ocena, da tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za odpoved pogodbe, saj se ta že štiri leta ne izvršuje. S tem, ko je bilo v pravnomočni sodni odločbi opr. št. Pd 6/00 ugodeno reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku se namreč šteje, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki sploh ni prenehalo. Tožena stranka je temu ustrezno dne 9.4.2004 tožečo stranko prijavila v vsa socialna zavarovanja, ki so v 2. odst. 9. člena ZDR zahtevana za osebe v delovnem razmerju (priloga A 18), kot je izjavila pa je plačala tudi vse prispevke, javne dajatve in akontacije dohodnin. Obstoj delovnega razmerja med strankama je bil torej podan, čeprav se tožeča stranka kot navaja pritožba, "fizično" ni vrnila na delo. Tožena stranka je tožeči stranki zato lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z dokazno oceno iz izpodbijane sodbe, da je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz utemeljenega razloga (neopravičen izostanek z dela) ter na podlagi postopka, ki je bil izveden povsem skladno z določili ZDR.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve postopka, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do tega, da gre v obravnavani zadevi za diskriminacijo. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala niti dokazovala elementov diskriminacije, je pa ta očitek zgolj navrgla v pisnem zagovoru na obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 21.5.2004. Očitek diskriminacije, ki pa v sami pritožbi tudi ni podrobneje obrazložen, zato predstavlja novoto v postopku, glede katere je tožeča stranka prekludirana, saj za njeno upoštevanje ni izkazala obstoja pogojev iz 1. odst. 337. člena ZPP. Po citirani določbi sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavno oz. do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku. Pritožbeno sodišče tudi sicer ne more slediti navedbam o diskriminaciji, saj iz spisa ne izhaja, da bi bila tožeča stranka postavljena v neenakopraven položaj zaradi osebnih okoliščin iz 1. odst. 6. člena ZDR.

Pritožba zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi tožeči stranki povračilo tako predpravdnih kot pravdnih stroškov. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je v izpodbijani sodbi pravilno odločeno, da ni upravičena do povrnitve predpravdnih stroškov in stroškov sodnega postopka. Pritožba sicer očita, da je tožena stranka povzročila pravdo zaradi svojega molka, saj v odpovedi ni dokazne ocene o pisnem zagovoru, vendar je takšno navajanje nesprejemljivo. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebuje kratek povzetek pisnega zagovora tožeče stranke, tožena stranka pa je utemeljila odpoved s tehtnimi argumenti.

Ker na podlagi vsega navedenega s pritožbo zatrjevani razlogi niso podani, bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka zato, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi z 1. odst. 165. člena ZPP), tožena stranka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi v tej zadevi (1. odst. 155. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1541/2004
• VDS sodba Pdp 1316/2006
• VDS sklep Pdp 738/2001