VDS sodba Pdp 552/2005

Jedro

Nezakonito je, če delodajalec delavcu zato, ker je ta spremenil stalno prebivališče, poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu ponudi novo zaposlitev bližje prebivališču, kot razlog za odpoved pa navede racionalizacijo delovnega procesa z zniževanjem prevoznih stroškov, ki jih je dolžan povrniti delavcu. Razlogi za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga so lahko tudi v zniževanju stroškov, vendar se s tem ne sme posegati v določbo 130. člena ZDR, s katerim je delavcu zagotovljeno povračilo prevoznih stroškov. V veljavni zakonodaji pravica do povračila potnih stroškov ni omejena niti ni določena tista oddaljenost delavca od kraja dela, pri kateri delodajalcu zaradi previsokih stroškov prevoza teh ne bi bilo potrebno povrniti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8.9.2004, prav tako pa je razveljavilo novo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ter odločilo, da se vzpostavi prvotno stanje po pogodbi o zaposlitvi za delovišče I. Brnik. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 13.260,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske odločbe dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka. Po oceni pritožbe so navajanja v obrazložitvi sodbe neutemeljena. Tožena stranka s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi dejansko ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ampak je zgolj prerazporedila tožečo stranko iz enega na drugo delovno mesto. Razlog prerazporeditve je bil v tem, da se je tožeča stranka preselila, zaradi česar ji je morala tožena stranka plačevati višje stroške prevoza na delo. Tožena stranka bi lahko zadevo rešila tudi drugače, brez odpovedi, ter bi tožečo stranko enostavno razporedila na delovišče, ki je bližje njenemu novemu prebivališču. Ker novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) tovrstnih situacij v zvezi s prerazporeditvijo ne ureja, kot obvezno sestavino pogodbe pa določa tudi kraj opravljanja dela, bi lahko tožena stranka enostavno z dodatkom k pogodbi iz leta 1997 zapisala kraj opravljanja dela, vendar pa se je zaradi nejasnosti zakona odločila za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je v osnovi šlo za prerazporeditev iz enega delovišča na drugo delovišče. Obvezna sestavina pogodbe je sicer tudi kraj opravljanja dela, vendar ni razloga, da se delavci ne bi smeli prerazporejati po potrebi na različna delovišča v istem kraju ali pa na delovišča v bližini kraja, na katerega se glasi pogodba o zaposlitvi. Pritožba tudi očita, da so navajanja sodišča glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29.10.2004, ki pa je bila dne 22.11.2004 preklicana, nesprejemljiva, prav tako pa so listine v zvezi s tem, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, za zadevo brezpredmetne. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je prišlo do ugotovitev, pojasnjenih v nadaljevanju.

Potem, ko se je tožeča stranka preselila in spremenila stalno prebivališče, ji je tožena stranka odpovedala pogodbo zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovišče PE I. Brnik in ji ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto na delovišču, ki je bilo bližje njenemu novemu prebivališču. Tožena stranka je kot utemeljen razlog za odpoved navedla racionalizacijo delovnega procesa z zniževanjem prevoznih stroškov, ki jih je dolžna plačevati tožeči stranki. V skladu s 1. alineo 1. odst. 88. člena ZDR lahko delodajalec redno odpoved pogodbo o zaposlitvi delavcu zaradi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (odpoved iz poslovnega razloga). Odpoved pa je na podlagi 2. odst. citiranega člena dopustna le, če so našteti razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, saj preselitev delavca v drug kraj in s tem povezani višji stroški prevoza na delo tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 130. členom ZDR mora delodajalec med drugim delavcu povrniti tudi stroške prevoza na delo, pri čemer citirani člen glede višine tega povračila napotuje na splošno kolektivno pogodbo oz. izvršilni predpis. V 2. tč. 52. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji), ki velja tudi za toženo stranko, je določeno smiselno enako kot v ZDR in sicer da delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer se višina določi s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom podjetja oziroma delodajalca, vendar ne more biti manjša od 60 % stroškov javnega prevoza. Ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ter podobni razlogi na strani delodajalca, zaradi katerih je mogoče podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, so resda lahko tudi v funkciji zniževanja stroškov, ki jih ima v zvezi z opravljanjem dejavnosti delodajalec, vendar pa ne smejo posegati v zakonsko zagotovljeno pravico delavca do plačila stroškov prevoza. V veljavni zakonodaji namreč ni podlage za omejevanje pravice do povračila stroškov, zlasti tudi ni opredeljena tista oddaljenost prebivališča delavca od kraja dela, pri kateri delodajalcu zaradi previsokih stroškov prevoza le-teh ne bi bilo treba povrniti.

Poleg tega, da visoki stroški prevoza niso utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa v obravnavani tudi ni izpolnjen pogoj iz 1. alinee 1. odst. 88. člena ZDR, t.j. da je prenehala potreba po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč tožena stranka že dne 26.10.2004 za isto delovno mesto, glede katerega je tožeči stranki dne 8.9.2004 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (čistilka na območju Brnika z okolico), v časopisu Delo objavila zaposlitveni oglas.

Pritožba tudi povsem neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje pravilno presodilo vsa zatrjevana dejstva oz. predložene dokaze, ter na njihovi podlagi napravilo pravilno dokazno oceno. Pač pa je v zvezi z dejanskim stanjem napačno pritožbeno zatrjevanje, češ da je šlo v obravnavani zadevi za prerazporeditev tožeče stranke, ne pa za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker prerazporeditve, kot je bila vsebovana v stari delovnopravni zakonodaji, ZDR ne ureja več, ampak jo je v 90. členu ZDR nadomestil z institutom odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, navedenega očitka pritožba ne more uspešno uveljavljati. Omeniti pa še velja, da zaradi visokih stroškov prevoza na delo tudi po stari delovnopravni zakonodaji ni bilo dopustno prerazporediti delavca na delovno mesto, ki bi bilo bližje njegovemu stalnemu prebivališču. V 1. odst. 25. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji) je bilo določeno, da se s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom lahko določijo primeri in pogoji, pod katerimi je mogoče razporediti delavca iz kraja v kraj brez njegove privolitve. V nobenem od teh aktov pa višina stroškov prevoza na delo ni bila opredeljena kot razlog za prerazporeditev delavca iz kraja v kraj.

Sodišče druge stopnje pa se strinja s pritožbeno navedbo, da je v izpodbijani sodbi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29.10.2004, ki pa je bila dne 22.11.2004 preklicana, navajana povsem po nepotrebnem. V obravnavani zadevi je namreč tožeča stranka zahtevala presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8.9.2004, zato dejstva glede odpovedi z dne 29.10.2004 v ničemer ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi.

Na podlagi vsega obrazloženega je sodišče prve stopnje izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito pravilno razveljavilo, v posledici česar je bilo seveda potrebno razveljaviti tudi novo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ker bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, tudi niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi z 1. odst. 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 384/2005
• VDS sodba Pdp 1027/2005
• VDS sodba Pdp 397/2005