VDS sodba Pdp 611/2005

Jedro

Če gre za trajajočo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi ves čas trajanja kršitve, pa tudi po njenem prenehanju. V tem primeru začne teči objektivni 6 mesečni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR z dnem prenehanja kršitve, subjektivni 15 dnevni pa z dnem, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.10.2003 kot nezakonita razveljavi, zavrnilo pa je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Tožena stranka je za neutemeljeno odsotnost z dela tožeče stranke izvedela najkasneje s prejemom dopisa z dne 8.9.2003 oz. ko se je tožeča stranka koncem avgusta oz. začetkom septembra 2003 z nadrejenim J.S. pogovarjala o razlogih odsotnosti. Da se je tožena stranka zavedala, da je tožeča stranka neopravičeno odsotna izhaja tudi iz tega, da ji plače za čas odsotnosti ni izplačevala. Napačno je tudi zavzeto stališče sodišča prve stopnje, češ da gre v obravnavani zadevi za trajajočo kršitev in zato 15-dnevni rok za odpoved ne more biti kršen. Če se namreč delodajalec tekom trajajoče kršitve seznani z razlogi na strani delavca, mora kljub trajanju kršitve v 15 dneh pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedati, sicer subjektivni rok za izredno odpoved zamudi in ima na voljo le še redno odpoved. Pritožba nadalje očita, da je sodišče prve stopnje nekritično zaključilo, da delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče nadaljevati. Razlogi v zvezi s tem so v izredni odpovedi nekonkretizirani in neizkazani. Ocena, da je bilo v času neupravičene odsotnosti tožeče stranke bistveno moteno poslovanje bencinskega servisa, je neutemeljena, saj ni podprta z nobenim dokazom. Tožena stranka je kot edino težavo izpostavila, da so imeli določeni delavci zaradi nadomeščanja tožeče stranke presežek opravljenih ur, ki so jih morali koristiti, razpored dela pa je zaradi viška ur in neizkoriščenih dopustov težko planirati. Tožeča stranka je bila zaradi nezgode upravičeno odsotna z dela več kot 5 mesecev, pa v tem času motenj poslovanja ni bilo. Na bencinskem servisu je bilo poleg tožeče stranke zaposlenih še 12 delavcev, zato motnje v poslovanju tega servisa sploh niso mogle nastati, kaj šele, da bi bile bistvene. Tudi delavci, zaposleni na tem bencinskem servisu, so tožeči stranki povedali, da motenj ni bilo. Navedba sodišča prve stopnje, da je bilo nemogoče planirati razpored dela na tem bencinskem servisu je izpodbita že s tem, da je tožena stranka predložila razporede dela, iz katerih izhaja, da planiranje le ni bilo nemogoče. Tudi sicer težje planiranje razporeda oz. nadomeščanje odsotnega delavca ni bistvena motnja, saj je pri poslovanju servisa navzven ni mogoče zaznati. Prav tako je nekonkretiziran in nedokazan očitek, da je tožeča stranka zlorabila zaupanje delodajalca in sodelavcev. Pritožba opozarja, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank. Če obstaja možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, mora odpovedati pogodbo po pravilih redne odpovedi, sicer pa izredno. Tožena stranka je v obravnavani zadevi upoštevala le svoje interese. Če bi upoštevala tudi interese tožeče stranke (npr. da ima zaposlitev in s tem eksistenčno in socialno gotovost; da je zdrava za opravljanje svojega dela), bi podala redno odpoved, tožeča stranka pa bi tekom odpovednega roka lahko izrabila že pridobljeno pravico do letnega dopusta. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenjevalo, da je bila tožeča stranka neupravičeno odsotna, ker se ni čutila sposobno opravljati svoje delo, kar je menil tudi njen osebni zdravnik, in ne zato, ker se ji ne bi več ljubilo delati. Pritožba nadalje očita, da tožeča stranka ni imela dovolj časa za pripravo zagovora. Ker je delavec običajno prava neuk, bi ji moralo biti omogočeno, da se na zagovor pripravi z ustrezno strokovno pomočjo, saj bi se tako lahko odločila za uveljavljanje svojih pravic npr. zahtevala bi, da mora tožena stranka o nameravani odpovedi obvestiti sindikat, lahko bi uveljavljala možnost iz 1. odst. 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), izpostavila bi, da niso podane okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama do izteka odpovednega roka, predlagala bi zaslišanje prič. Nerazumljivo je, da ima delavec, ki stori npr. lažjo kršitev delovnih obveznosti, na podlagi internega pravilnika tožene stranke o disciplinski in odškodninski odgovornosti daljši rok za pripravo obrambe (8 dni) kot delavec, ki mu grozi izredna odpoved. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oz. razveljavi tako, da tožbenemu zahtevku v 1. in 2. točki ugodi, o 3. in 4. točki zahtevka pa odloči samo na podlagi obravnave, opravljene skladno s 30. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04).

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se le-ta kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z zakonom in da je odpoved utemeljena. Ker ZDR za postopek izredne odpovedi določa kratke roke, je od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da bo nudil delavcu 8 dni za pripravo zagovora. Tudi sodna praksa je že ocenila, da je kratek rok za pripravo obrambe dovolj in da je mogoče vročiti delavcu vabilo tudi le en dan pred zagovorom. Prav tako je obravnavana izredna odpoved pravočasna, saj je bila tožeči stranki vročena v roku 15 dni od zagovora, torej od dne, ko se je tožena stranka seznanila s kršitvami tožeče stranke. Očitek pritožbe, da bi tožena stranka morala pri svoji odločitvi upoštevati tudi interese tožeče stranke in ji zagotoviti odpovedni rok, je neutemeljen. Tožeča stranka bi morala misliti na svoje interese in varovanje eksistence takrat, ko je storila obravnavano kršitev, ne pa šele v fazi vročitve pisne obdolžitve oz. odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožeča stranka je na odgovor na pritožbo podala odgovor. Pojasnila je, da ni zahtevala 8 dnevnega roka za pripravo zagovora, ampak zgolj primeren rok.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa in v izogib nepotrebnemu ponavljanju, pritožbeno sodišče v celoti sprejema in soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb pa pojasnjuje naslednje.

Ker je bila od 1.8.2003 dalje tožeča stranka neopravičeno odsotna z dela, ji je tožena stranka na podlagi 2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi naklepne hujše kršitve pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila izredna odpoved podana prepozno. V 2. odst. 110. člena ZDR je med drugim določeno, da mora pogodbena stranka izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Iz spisa je razvidno, da je bila tožeča stranka zaradi bolezni na podlagi sklepa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) z dne 8.7.2003, začasno nezmožna za delo do 31.7.2003. Po izteku tega bolniškega staleža se tožeča stranka ni več vrnila na delo, ampak je z dopisom z dne 8.9.2003 sporočila toženi stranki, da se je njen osebni zdravnik zoper navedeni sklep ZZZS pritožil, vendar o pritožbi še ni odločeno, obenem pa je toženo stranko obvestila, da je po odločbi izbranega zdravnika nezmožna za delo tudi od 3.9.2003 dalje. Kot navaja pritožba je tožeča stranka sredi septembra 2003 res govorila z neposredno nadrejenim J.S., pri čemer pa iz zapisnika o zaslišanju S. kot priče izhaja, da je tožečo stranko pozval, naj predloži dokazila o tem, ali je še v bolniškem staležu, a jih ta ni predložila. Zatrjevanju pritožbe, da je bila tožena stranka najkasneje sredi septembra 2003 seznanjena s tem, da je tožeča stranka neopravičeno odsotna z dela, v skladu z vsem navedenim tako ni mogoče slediti. Na podlagi prejema dopisa z dne 8.9.2003 tožena stranka nikakor ni mogla sklepati, da je odsotnost tožeče stranke neopravičena, saj ji je ta z njim sporočila prav nasprotno - da je zaradi zdravstvenih razlogov še vedno nezmožna za delo. Ker pa tožeča stranka v podkrepitev svojih navedb, češ da je zoper citirani sklep ZZZS vložila pritožbo ter da je po oceni izbranega zdravnika v nadaljnjem staležu tudi od 3.9.2003 dalje, ni predložila nobenih dokazil, je povsem razumljivo, da je tožena stranka z namenom razjasnitve dejanskega stanja dne 11.9.2003 na ZZZS vložila zahtevo za presojo ocene zdravnika glede nezmožnosti za delo. Vendar pa ni možno šteti, da se je tožena stranka takrat že seznanila z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, češ da je v obravnavani zadevi 15-dnevni rok za izredno odpoved začel teči šele z dnem zagovora, t.j. dne 22.10.2003. Tožena stranka se je lahko z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, celovito seznanila šele po izvedenem zagovoru, torej potem, ko je bila tožeči stranki dana možnost, da pojasni tudi subjektivni odnos do kršitve, ki ji je bila očitana v pisni obdolžitvi. Pritožbeni očitek, češ da je tožena stranka vedela za neopravičeno odsotnost, saj tožeči stranki ni izplačevala plače že od avgusta 2003 dalje, zato na navedeno ugotovitev ne more vplivati. Upoštevaje dejstvo, da je bil v obravnavani zadevi zagovor dne 22.10.2003, odpoved pa je bila podana 23.10.2003, je zato le-ta pravočasna, kar je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

Vendar pa je stališče, ki ga je pritožba zavzela glede trajajočih kršitev, napačno. V takem primeru lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi ves čas trajanja kršitve, pa tudi po njenem prenehanju, pri čemer objektivni 6 mesečni rok iz 2. odst. 110. člena ZDR začne teči z dnem prenehanja kršitve, subjektivni 15-dnevni pa z dnem, ko se delodajalec seznani z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Kot je razvidno iz odgovora na tožbo je bila tožeča stranka tudi dne 20.10.2003, ko je prejela pisno obdolžitev, še vedno neopravičeno odsotna z dela, kar pa je zgolj dodatni argument, da tožena stranka odpovednih rokov v obravnavani zadevi ni zamudila.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je imela tožeča stranka za pripravo na zagovor premalo časa. V skladu z 2. odst. 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odst. 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V 1. in 2. odst. 177. člena ZDR je zgolj določeno, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev na način, kot ga določa 180. člen ZDR, ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor. Vrhovno sodišče RS je že v več svojih odločbah (npr. opr. št. VIII Ips 215/2004 z dne 12.10.2004; opr. št. VIII Ips 267/2004 z dne 7.12.2004...) pojasnilo, da je ZDR vsebino 83. člena sicer poimenoval kot "postopek pred odpovedjo s strani delodajalca", vendar to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen poseben postopek s formalnimi odločitvami (sklepi) ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb, in tiste dodatne zahteve, ki jih predpisuje ZDR zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke in med katere se šteje tudi zagotovitev zagovora. ZDR pri tem ne določa nobenega, niti minimalnega roka, ki bi moral preteči od vročitve pisne obdolžitve do trenutka zagovora, kar je razumljivo glede na to, da ne gre za formalen postopek pri delodajalcu, ampak za poseben predpogoj za veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje zato pravilno navaja, da se primernost roka za pripravo na zagovor presoja v vsakem primeru posebej. V obravnavani zadevi je bila tožeči stranki pisna obdolžitev z vabilom na zagovor vročena 20.10.2003, zagovor pa je bil 22.10.2003, ob 10.30 uri. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da v obravnavani zadevi v zvezi z izvedbo zagovora niso podane kršitve, zaradi katerih bi bila izredna odpoved nezakonita. Tožeča stranka je zagovor podala, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da gre v obravnavani zadevi za trajajočo istovrstno kršitev, s katero je bila tožeča stranka seznanjena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bil rok za zagovor dovolj dolg, da je tožeča stranka lahko zbrala vso potrebno dokumentacijo ter preučila, katera dejstva bo navedla kot odgovor na pisno obdolžitev. Pri tem je potrebno še dodati, da ZDR ne predvideva, da lahko delavec v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi učinkovito varuje in uveljavlja svoje pravice le ob ustrezni strokovni pomoči odvetnika, kakor to meni pritožba. Prav tako pa bi tožeča stranka - kljub temu, da meni, da je imela premalo časa za pripravo na zagovor -, v postopek lahko pritegnila sodelovanje sindikata, vendar pa ni izkazala, da je to sploh poskušala.

V skladu s 1. odst. 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pritožbeni očitek, češ da v obravnavani zadevi niso bili upoštevani interesi tožeče stranke, je povsem neumesten. Tožeča stranka namreč ne more od tožene stranke upravičeno zahtevati upoštevanja v pritožbi omenjenih interesov, če sama ni izpolnjevala osnovnih dolžnosti, prevzetih s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Zaradi neopravičenega izostajanja tožeče stranke z dela nepretrgoma od 1.8.2003 pa vse do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je zato tožena stranka v obravnavani zadevi povsem upravičeno uporabila institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba tudi zmotno meni, da v izredni odpovedi očitana zloraba zaupanja ni konkretizirana ter da zaradi neopravičene odsotnosti tožeče stranke niso nastale motnje v poslovanju tožene stranke v takšnem obsegu, da posledično ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja med pravdnima strankama do izteka odpovednega roka. V obravnavani zadevi že samo dejstvo kontinuirane neopravičene odsotnosti z dela predstavlja zlorabo zaupanja tožene stranke v takšni meri, da je povsem razumljivo, da delovnega razmerja, ki v osnovi predstavlja dvostranski odnos z vzajemnimi pravicami in obveznostmi, ni bilo mogoče uspešno nadaljevati, saj tožeča stranka svojih, s pogodbo o zaposlitvi prevzetih obveznosti, sploh ni izpolnjevala. Na tem mestu velja tudi omeniti, da je stara delovnopravna zakonodaja v 5. in 6. točki 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji) predvidevala prenehanje delovnega razmerja delavca brez njegovega soglasja že zaradi neupravičene odsotnosti z dela v trajanju 5 zaporednih delovnih dni.

Dodatni razlog, ki po pravilni oceni sodišča prve stopnje tudi onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama v obravnavani zadevi, pa so motnje, ki so zaradi ravnanja tožeče stranke nastopile v delovnem procesu, pri čemer je mišljeno zlasti oteženo planiranje razporeda dela na bencinskem servisu, kjer je delala tožeča stranka. Kot meni pritožba naj ne bi šlo za bistvene motnje, čemur pa ni mogoče slediti. Vsaka odsotnost delavca, tudi opravičena, navadno predstavlja "motnjo" v delovnem procesu, zaradi katere mora delodajalec, z namenom, da zagotovi tekoče poslovanje, delo odsotnega delavca dodeliti tretji osebi. Dejstvo, da je morala tožena stranka izpad dela tožeče stranke, ki neopravičeno ni prihajala delo, kriti z delom študenta oz. prerazporeditvijo dela med ostale zaposlene na tem bencinskem servisu, vsekakor predstavlja razlog, na podlagi katerega tožena stranka upravičeno trdi, da delovnega razmerja s tožečo stranko ni bilo mogoče nadaljevati od izteka odpovednega roka. Tožeča stranka je še na zagovoru zatrjevala, da "ji zdravstvena situacija še vedno ne dovoljuje opravljati dela," česar pa ni mogla podpreti z ustreznimi dokazili, kar je toženo stranko lahko le še dodatno puščalo v negotovosti, ali in kdaj se tožeča stranka sploh namerava vrniti na delo. Kot izhaja iz odgovora na tožbo je tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki na njeno delovno mesto lahko zaposlila novega delavca, s tem pa se je rešila omenjene negotovosti. Razporedi dela, na podlagi katerih naj bi bilo po trditvah pritožbe očitno, da je bilo delo očitno vendarle mogoče planirati, v ničemer ne pripomorejo k drugačnemu zaključku v tem delu izpodbijane sodbe, pa tudi sicer so ti razporedi v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 22.12.2004 zgolj navedeni kot dokaz, niso pa tudi dejansko vloženi v spis, zato vpogled vanje ni bil mogoč.

Na podlagi vsega obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz utemeljenega razloga ter na podlagi zakonito izpeljanega postopka. Ker niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, kakor tudi ne bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka zato, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi z 1. odst. 165. člena ZPP), tožena stranka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi v tej zadevi (1. odst. 155. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 33/2004
• VDS sklep Pdp 771/2006
• VSL sklep I Cpg 705/2003