VDS sklep Pdp 969/2005

Jedro

Čeprav je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje , niso podani pogoji za opravo obravnave pred sodiščem druge stopnje po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1. Skladno s citiranim členom se glavno obravnavo razpiše le, če je za pravilno odločitev potrebno ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov, ki ne obremenjujejo dokaznega postopka, na pa v primeru, ko je potrebno ponoviti celotni dokazni postopek. Izvedba celotnega dokaznega postopka se ne sme prenesti na sodišče druge stopnje tako, da bi se šele na pritožbeni stopnji začeli izvajati dokazi, vključno s postavitvijo izvedencev. Zato je pri določitvi pritožbenega sodišča zelo pomembno vprašanje, ali bi bila obravnava pred sodiščem druge stopnje povezana praktično s celovito ponovitvijo postopka z vsemi dokazi.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 4.650.000,00 SIT (odškodnina za negmotno škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do izdaje sodbe v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po izdaji sodbe prve stopnje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse do plačila in v 15 dneh pod izvršbo. O stroških postopka pa je odločilo, da tožeča in prvo tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške sodnega postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, če pa bo ugotovilo, da temu predlogu ne more slediti, naj razpiše obravnavo in na njej tudi odloči. Tožeča stranka prvenstveno ne soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje glede oprostitve odgovornosti drugo tožene stranke, prav tako pa tudi ne z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka zato, ker tožnik ni uspel dokazati višine odškodnine za povrnitev njegove negmotne škode. Odločitev sodišča prve stopnje glede oprostitve odgovornosti drugo tožene stranke je po mnenju pritožbe napačna, saj je drugo tožena stranka razloge za oprostitev začela uveljavljati šele po prvem naroku za glavno obravnavo v pritožbi zoper prejšnjo sodbo, iz listin, s katerimi razpolaga tožeča stranka pa sploh ne izhaja, kdaj so bili splošni pogoji vloženi v spis, tako da tožeči stranki niso bili niti posredovani. Zato bi sodišče prve stopnje moralo to upoštevati, saj je z morebitnim upoštevanjem dokaza, o katerem se tožeča stranka sploh ni mogla izreči, kršilo načelo kontradiktornosti postopka, poleg tega pa je glede teh trditev po mnenju pritožbe drugo tožene stranke tudi prekludirana. Zato je sodišče prve stopnje s sprejemom njenih prepoznih razlogov kršilo ZPP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi napačno tolmačilo v spis priložene Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti, saj po citiranih pogojih zavarovalno kritje ni podano le, če zavarovanec ravnanja ne opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sploh ne obrazlaga, zakaj bi morala prvo tožena stranka pričakovati škodljivo posledico svojega ravnanja in ali bi jo sploh lahko pričakovala kaj drugačno od siceršnje nevarnosti dela na višini, kjer lahko pride do padcev in je ravno tovrstna odgovornost (krivdna odgovornost delodajalca) zavarovana. Prav tako pa je odločitev sodišča prve stopnje, da ni moglo odločiti o višini tožbenega zahtevka iz razlogov na strani tožnika protispisna in procesno nepravilna. ZPP ne določa sicer vrste dokazov, s katerimi smejo stranke dokazovati svoje trditve. Opustitev izvedbe kakšnega dokaza, ki ga katera od strank predlaga, je zaradi nezmožnosti izvedbe tega dokaza (med dokaze pa spada tudi zaslišanje strank), lahko v škodo tistega, čigar dokazno breme je določena trditev in zagotovo ni v prid tožniku, da ga izvedenka ni mogla osebno pregledati, vendar pa to ni razlog za odklonitev odškodnine. Tožnik je obseg poškodb, ki jih je utrpel v nesreči pri delu v tožbi dokazoval z izvedenskim mnenjem izvedenca, ki ga je pridobil pred pravdo. Ker se toženi stranki z uporabo tega mnenja v pravdi nista strinjali, kar je vsekakor njuna pravica, pa to še ne pomeni, da mnenje v pravdi ne sme biti uporabljeno. Sestavljeno je iz izvida, v katerem izvedenec povzema podatke o poškodbah, ki jih je utrpel tožnik in podatke o dokumentih, iz katerih te poškodbe tudi izhajajo. Sicer pa je tudi izvedenka medicinske stroke, ki je bila določena v nadaljnjem postopku po sklepu sodišča, izpovedala, da je od bolnišnice v C. pridobila poškodbeni list, popis bolezni ter tudi povedala, da je primerjala izvedenčeve ugotovitve in potek zdravljenja z dokumentacijo Splošne bolnišnice v C., ter ugotovila skladnost izvedenčevih ugotovitev s podatki v njegovi expertizi. Na ta način je sodišče z zaslišanjem izvedenke ugotovilo tudi obseg in vrsto poškodb tožnika, kot jih je utrpel v škodnem dogodku. Glede na pregledano medicinsko dokumentacijo se je tudi strinja s tem, da tožnik šepa in ga to kazi, opredelila pa se je tudi do trajanja in intenzitete tožnikovih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi strahu. Za vse to je izvedenka imela na voljo objektivne podatke o tožnikovih poškodbah v njegovi medicinski dokumentaciji, ki je povzeta v mnenju dr. V. in tako predstavlja to relevanten podatek in dokaz v spisu. Zato sodišče prve stopnje ni imelo prav nobenih razlogov za zavrnitev celotne odškodnine iz naslova negmotne škode.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih pritožbenih razlogov (zmotno ugotovljeno dejansko stanje, napačna uporaba materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka), pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je preuranjeno zavrnilo celoten odškodninski zahtevek za povračilo negmotne škode. Prav tako pa zgolj pavšalno in neargumentirano povzelo splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti, zaradi česar je tudi neutemeljeno oprostilo odgovornosti drugo toženo stranko.

Pritožnik v pritožbi sicer predlaga, da naj sodišče druge stopnje, v kolikor ne bo spremenilo sodbe sodišča prve stopnje in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razpiše obravnavo in na njej samo odloči o utemeljenosti odškodninskega zahtevka. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu prvostopne sodbe in pritožbenih navedb ugotovilo, da v obravnavanem primeru, kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004), ni pravne podlage za opravo pritožbene obravnave, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza, na podlagi katerih bi bila mogoča ugotovitev dejanskega stanja, torej ugotovitev vseh pravno odločilnih dejstev za sprejetje pravilne materialnopravne odločitve glede višine zahtevane odškodnine.

Na podlagi 30. člena ZDSS-1, ki uvaja institut popolne pritožbene obravnave, sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. in vrnitve sodišču prve stopnje v novo sojenje. S tako ureditvijo zakon sicer močno razširja možnost, da višje sodišče samo spremeni izpodbijano sodbo ter omejuje možnost razveljavitve. Nova procesna ureditev daje sodišču druge stopnje na pritožbeni obravnavani iste pravice glede zbiranja dokaznega gradiva kot sodišču prve stopnje, vendar le v tistem obsegu, kar še dopušča popravo nepravilnosti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, ne pa s celotno izvedbo dokaznega postopka. Ta določba omogoča, da pritožbeno sodišče popravi napako sodišča prve stopnje, ki brez utemeljenega razloga zavrne dokazni predlog stranke, da na pritožbeni obravnavi izvede tak dokaz. Namen citirane določbe ZDSS-1 je zlasti v tem, da se postopki pred sodiščem po nepotrebnem ne podaljšujejo. To pomeni, da je citirano določbo smotrno uporabiti, če je za pravilno odločitev treba ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov, ki ne obremenjujejo celotnega postopka. Zato je pri presoji pritožbenega sodišča ali bo razpisalo obravnavo ali ne zelo pomembno vprašanje, ali ne bi bila obravnava pred sodiščem druge stopnje povezana praktično s celovito ponovitvijo postopka z vsemi dokazi, kar ne bi bilo smotrno in v skladu s načelom pospešitve postopka, katerega bistvo je hitro postopanje v delovnih sporih. Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ne da bi bilo obravnavo v celoti ponoviti. To pa pomeni, da se izvedba celotnega dokaznega postopka ne sme prenesti s sodišč prve stopnje na sodišče druge stopnje tako, da se bodo šele na pritožbeni obravnavi začeli izvajati dokazi, vključno s postavitvijo izvedencev, saj to ne bi pripeljalo do pospešitve in hitrejšega reševanja delovnih sporov, ampak ravno nasprotno. Pritožbena obravnava tako pride v poštev le v primerih, ko gre za dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil saj delno izveden že pred sodiščem prve stopnje.

V primeru, ko sodišče prve stopnje sklene izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke, s katerim si sodišče največkrat pomaga pri merilih za določitev višine denarne odškodnine za negmotno škodo, ki jo utrpi oškodovanec v nesreči pri delu, za kar gre v konkretnem primeru, pa ga ne izvede, ker izvedenka izvida in mnenja ne izdela zato, ker ni mogla osebno pregledati oškodovanca, po oceni pritožbenega sodišča ni podlage za popravo postopka pred sodiščem prve stopnje, zlasti še ob dejstvu, da tudi tožnik sploh ni bil zaslišan glede okoliščin v zvezi z višino odškodnine (bil je dvakrat zaslišan in soočen s pričami, vendar le glede okoliščin v zvezi s temeljem odškodninske odgovornost, ki sedaj v pritožbenem postopku ni več sporen). Torej sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, ni pa tudi napravilo dokazne ocene o izvedenskem mnenju sodnega izvedenca s področja splošne kirurgije in travmatologije z dne 27.12.1990, ki ga je tožnik pridobil še pred vložitvijo predloga na Sodišče združenega dela v Mariboru, dne 18. 4. 1999, do katerega se je izvedenke medicinske stroke, ki jo je sodišče prve stopnje zaslišalo na naroku dne 17. 5. 2005, v svoji izpovedbi celo opredelila. Ker je izpovedba zaslišanega izvedena tudi dokaz, je sodišče zmotno menilo, da izvedenkinih odgovorov ne more upoštevati kot podlago za odločitev o višini odškodnine.

Sicer pa je sodišče prve stopnje napačno postopalo, ker je zavrnilo tožbeni zahtevek po pravilu o dokaznem bremenu. Po 215. členu ZPP sodišče sklepa o kakem dejstvu na podlagi pravila o dokaznem bremenu šele, če ga na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti. V danem primeru pa sodišče predlaganih dokazov sploh ni izvedlo, poleg tega izpovedbe izvedenke tudi ploh ni dokazno ocenilo, kar pomeni, da ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev za odločitev o višini odškodnina. Tudi glede pravila o ugotovitvi višine škode po prostem preudarku opredeljenega v 216. členu ZPP je odločitev pravno zmotna. Po citirani zakonski določbi sme sodišče po prostem preudarku ugotoviti višino škode le tedaj, če je zahtevek po temelju že ugotovljen, bodisi da je temelj priznan, bodisi da ga je ugotovilo sodišče po izpeljanih dokazih. Druga predpostavka za prosti preudarek pa je, da bi se višina zneska ne dala ugotoviti, ali pa bi se mogla ugotoviti le izredno težko in z nesorazmernimi težavami. Zaključek sodišča prve stopnje, da v danem primeru ni mogoče odločati po prostem preudarku zato, ker če bi se tožnik udeležil osebnega pregleda pri sodni izvedenki, bi se višina odškodnine dala ugotoviti brez nesorazmernih težav, je napačen. Ravno razlogi, zakaj se tožnik ni uspel javiti na osebni pregled, ki tudi ni nujen za izdelavo izvida in mnenja, kažejo na to, da bi se izredno težko tudi z njegovim zaslišanje ugotovila višina škode. Sicer pa lahko sodišče uporabi prosti preudarek iz 216. člena ZPP šele, ko se zadeva z izvedbo razpoložljivih dokazov in z ugotovitvijo nespornih dejstev razjasni, kolikor je to mogoče.

Ker sodišče dokaznega postopka glede utemeljenosti tožbenega odškodninskega zahtevka po višini sploh ni izvedlo, pritožbeno sodišče nima kaj popravljati na pritožbeni obravnavi, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo, kljub 30. členu ZDSS-1, vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče izvede dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki lahko izdela izvid in mnenje tudi brez osebnega pregleda na podlagi celotno zbrane medicinske dokumentacije in tudi izvedenskega mnenja, ki ga je tožnik predložil kot dokaz že v predlogu, s katerim je utemeljeval odškodninski zahtevek za posamezne vrste negmotne škode utrpljene zaradi nesreče pri delu. V zvezi z izdelavo izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke pritožbeno sodišče tudi dodaja, da osebni pregled pri izvedencu medicinske stroke ni nujno potreben za objektivizacijo in individualizacijo posledic poškodb, zlasti ob zbrani obsežni medicinski dokumentaciji.

Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno odločilo, ko je upoštevajoč splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti drugo toženo stranko oprostilo odgovornosti iz razloga, ker je prvo tožena stranka, torej zavarovanec drugo tožene stranke, tožniku naložila delo na višini, ki mu ga zaradi zdravstvenega stanja ne bi smela naložiti in je dopuščala nevarno hojo delavcev po nezavarovanem delu zapornice. Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti v 3. členu dejansko predvidevajo izključitev zavarovalnega jamstva, s tem ko določajo, da zavarovalna skupnost ne jamči in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo povzroči z naklepom, za naklep pa se šteje med drugim tudi ravnanje, ki ga zavarovanec ne opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico. V danem primeru prvo toženi stranki za nastalo nesrečo pri delu ni mogoče očitati, da je nesrečo povzročila z naklepom zato, ker je tožniku naložila delo na višini, ki mu ga zaradi zdravstvenega stanja ne bi smela naložiti in je s tem dopuščala nevarno hojo delavcev po nezavarovanem delu zapornice. V konkretnem primeru gre za objektivno odgovornost prvo tožene stranke, ker pa se je tožnik nahajal na nezavarovanem delu zapornice, kjer ni imel kaj početi, saj mu prvo tožena stranka tam dela ni odredila in je to sam tudi dobro vedel, je upoštevajoč 3. odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis RS) podana, tudi njegova sokrivda za škodni dogodek in škodo. Zlasti pa prvo toženi stranki ni mogoče očitati, da je morala pričakovati škodljivo posledico, kar je eden izmed pogojev domneve, ki opredeljuje naklep zavarovanca kot razlog za izključitev zavarovalnega jamstva in povračila škode.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodila in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1230/99
• VDS Sodba in sklep Pdp 309/98
• Sklep VIII Ips 140/2002