VDS sodba Pdp 1630/2004

Jedro

Čeprav tožnik ni bil pisno vabljen na zagovor, je bil pred redno odpovedjo opravljen razgovor med delavcem in delodajalcem v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Ker je bila tožniku dana možnost, da se pred redno odpovedjo PZ iz razloga nesposobnosti izjavi glede neizpolnjevanja nalog, ki mu jih je naložil direktor tožene stranke, ni mogoče trditi, da mu ni bila dana možnost zagovora.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep toženke z dne 16.5.2003 razveljavi v celoti kot neutemeljen in nezakonit, ter da je toženka dolžna tožniku priznati delovno razmerje za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 16.7.2003 do 21.7.2004 skupaj z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, vključno z pravico do plače za delovno mesto referent - komercialist, ki se uvršča v VI/I tarifni razred v bruto mesečnem znesku 222.645,00 SIT, od tega bruto mesečnega zneska odvesti vse prispevke in davke in nato dobljeni mesečni znesek izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec in mu vpisati v delovno knjižico delovno dobo od 16.7.2003 do vključno 21.7.2004, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. Razsodilo je še, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da v pisnem opozorilu o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.4.2003 ni konkretno definirano, kakšne kršitve naj bi storil in katerih nalog ne izpolnjuje. Ni bil pisno pozvan na zagovor, čeprav je na razgovoru bil, vendar ne v zvezi s postopkom redne odpovedi iz razloga nesposobnosti, temveč iz razloga, ker je sam hotel ponuditi odpoved. O zagovoru se tudi ni pisal noben zapisnik. Naloge, ki so mu bile naložene s sklepom z dne 16.4.2003, niso enake nalogam kot jih predvideva pravilnik o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest. Teh nalog ni mogel opraviti, ker mu direktor toženke ni podal ustreznih smernic. Tudi sicer bi te naloge morali opraviti direktor toženke, delavka D.J. in računovodstvo, ne pa on. Sodišče tudi ni utemeljilo, da naj bi predstavljala neizvedba nalog resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen ZPP in pri tem preizkusu ugotovilo, da nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da iz pisnega opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.4.2003 ne izhaja, kakšne kršitve naj bi tožnik storil in katerih nalog ne izpolnjuje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da toženka takšnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti sploh ni bila dolžna dati, saj Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR) v 1. odstavku 83. člena predpisuje obvezno pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi le iz krivdnega razloga. Ne glede na to, pa je iz opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi razvidno, da tožnik krši pogodbo o zaposlitvi, ker ne dosega pričakovanih poslovnih rezultatov in ne izpolnjuje nalog, kot so navedene v pravilniku o sistematizaciji delovnih mest in ker dela ne opravlja strokovno in kvalitetno.

Tožnik res ni bil pisno vabljen na zagovor, vendar med strankama ni sporno, da je med njima bil razgovor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Direktor toženke je v zvezi s tem izpovedal, da je na tem sestanku oz. razgovoru, kjer sta bili prisotni še dve delavki, tožnika pozval, naj se izjavi o zadolžitvah po sklepu z dne 16.4.2003, a mu tožnik na to ni nič odgovoril. Tožnik pa je izpovedal, da je bil v zvezi z redno odpovedjo in razlogi na razgovoru pri direktorju, ter da mu je sam hotel dati odpoved po 112. členu ZDR, vendar mu je direktor rekel, da bo pogodbo odpovedala družba. Nobenega dvoma torej ni, da je tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi imel možnost, da se izjavi v zvezi z neizpolnitvijo nalog, za katere ga je zadolžil direktor. S tem je toženka izpolnila zakonsko zahtevo iz 2. odstavka 83. člena ZDR, da mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti delodajalec delavcu omogočiti zagovor. Tudi Vrhovno sodišče RS se je v sodbah opr. št. VIII Ips 267/2004, VIII Ips 87/2004 in VIII Ips 215/2004 postavilo na stališče, da "postopek pred odpovedjo" ne pomeni posebnega postopka s formalnimi odločitvami (sklepi), z vsemi procesnimi zagotovili in roki, ter da ZDR ne določa formalne oblike delavčevega zagovora.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da so naloge, ki so bile tožniku dodeljene s sklepom z dne 16.4.2003, v nasprotju s pravilnikom o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest toženke. Ravno nasprotno, tožnikove zadolžitve iz sklepa se ujemajo z nalogami za delovno mesto komercialist iz pravilnika o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest. Iz omenjenega pravilnika pa izhaja tudi, da mora komercialist opravljati (poleg izrecno naštetih) tudi druge naloge na zahtevo nadrejenega. Tudi priča D.J., ki je prav tako zaposlena pri toženki, je izpovedala, da zadolžitve, ki so bile naložene tožniku, sodijo v njegov delokrog.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da tožnik ni mogel izpolniti zadolžitev, ker mu direktor toženke ni dal usmeritev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da mu jih tudi ni bil dolžan dati. Direktor toženke je izpovedal, da je tožniku pojasnil, naj izdela naloge v okviru dosedanjih usmeritev in izkušenj, saj tožnik ni bil pripravnik ali začetnik, temveč izkušen delavec. Iz tožnikove delovne knjižice izhaja, da je imel takrat že 22 let delovne dobe. Kot že povedano, zadolžitve, naložene tožniku, spadajo v njegov delokrog, zato mu direktor res ni bil dolžan dajati usmeritev. Tožnik je izpovedal, da je prvo izmed šestih nalog iz sklepa izdelal, ostalih pa ni, ker mu direktor ni dal usmeritev. Kot izhaja iz izpovedbe direktorja, pa tudi prve naloge ni moč šteti za opravljeno, saj je tožnik pripravil le računalniški izpisek in ne poročila.

Upoštevaje navedeno je potrebno ugotoviti, da tožnik tako v roku enega meseca ni izpolnil nobene od svojih zadolžitev iz sklepa, ki ga je izdal direktor. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnik svojega dela ni opravil pravočasno, strokovno in kvalitetno, ter tako ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, s čemer so podani pogoji za redno odpoved iz razloga nesposobnosti iz 2. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Prvostopenjsko sodišče je pravilno navedlo, da tožnikovo neizpolnjevanje delovnih obveznosti predstavlja utemeljen razlog odpovedi v smislu 2. odstavka 81. člena ZDR, saj tožnik ni upošteval zahtev in navodil delodajalca, kar je njegova dolžnost po 32. členu ZDR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1019/2004
• VDS sodba in sklep Pdp 53/2004
• VDS sklep Pdp 1056/2004