VDS sodba Pdp 1146/2004

Jedro

Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbah ZDR/02. Zato je tudi pri določitvi trajanja odpovednega roka in višine odpravnine potrebno upoštevati določbe novega ZDR, na pa KP za špedicijsko, skladiščno in pomorsko dejavnost, saj je bila ta sprejeta na podlagi ZDR/90 in je v nasprotju z ZDR/02, ki je na novo določil višino odpravnine in dolžino odpovednega roka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (točka I. izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku z dne 14.11.2003 v točki 2 in 4 in ugotovitve, da tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki po izteku 6 mesečnega odpovednega roka, šteto od dneva po dnevu vročitve odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 14.11.2003 in da mu pripada odpravnina za 11 let in 7 mesecev dela pri toženi stranki v višini 60 % njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela tožnika pri toženi stranki, kar znaša, upoštevajoč 60 % tožnikove plače v preteklih 3 mesecih znesek 342.859,47 SIT, 3.771.454,10 SIT, kar je tožena stranka dolžna tožniku plačati najkasneje z iztekom odpovednega roka, in potrdilo izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14.11.2003 (točka I. izreka sodbe). Zavrglo je nasprotno tožbo tožene stranke zaradi razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku z dne 14.11.2003 (točka II/1. izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zaradi ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 29.12.2003 zaradi upokojitve in vrnitve 514.320,77 SIT odpravnine, v 8 dneh pod izvršbo (točka II/2. izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka III. Izreka sodbe).

Zoper točko I. navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo v točki I spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke stroškovno ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke z utemeljitvijo, da je tožena stranka izplačala tožniku odpravnino v skladu z zakonskimi določbami, prav tako je tudi upoštevala odpovedni rok po ZDR. Po mnenju sodišča prve stopnje se po uveljavitvi ZDR uporabljajo samo tiste določbe SKPgd, ki niso v nasprotju z določbami ZDR, te določbe pa ne vključujejo odpovednega roka pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ne odpravnine, ker novi ZDR ne govori več o presežnih delavcih, ampak o odpovedi pogodbe iz poslovnih razlogov, za odpoved določa minimalni odpovedni rok in odpravnino, partnerji kolektivnega dogovarjanja v panogi špedicije pa niso dogovorili drugače in tudi določili več pravic in da tako velja odpovedni rok in odpravnina kot določa ZDR. Nadalje navaja, da razlaga o uporabi SKPgd z dne 23.12.2002 določa, da se po 1.1.2003 uporabljajo nekatere določbe, med drugim tudi 17. člen - določanje presežnih delavcev, razen 2. odstavka, sprememba je tudi pri 1. odstavku, ko se v isto kategorijo razvrščajo delavci, ki delajo na delovnih mestih in so medsebojno zamenljivi. Panožna kolektivna pogodba za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost, ki je veljala do 31.12.2003, pa je v 245. člen določala, da se do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe, še naprej uporabljajo določbe ZDR in ZTPDR, ki se nanašajo na kolektivne pogodbe, s tem pa je bila podaljšana veljavnost sistema sklepanja kolektivnih pogodb, statusa strank in do sedaj veljavne pogodbe zaradi uveljavitve novega ZDR niso prenehale veljati. Če so določbe novega ZDR glede posamičnih pravic in obveznosti za delavce ugodnejše od določb kolektivnih pogodb, se take določbe ne morejo uporabljati več, nasprotno pa za delavce ugodnejša določila kolektivnih pogodb in posamičnih pogodb o zaposlitvi še naprej veljajo. Določbe kolektivne pogodbe ki se nanašajo na 6-mesečni odpovedni rok in višino odpravnine, so še vedno uporabljive, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni ugodilo tožbenemu zahtevku.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) pa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni kršilo določb postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Najprej je potrebno poudariti, da je sodišče prve stopnje v točki II/1 zavrglo nasprotno tožbo v delu, v katerem se nanaša na zahtevek tožene stranke za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato bi se morala odločba sodišča prve stopnje pravilno glasiti sodba in sklep. Potrebno je tudi opozoriti, da je v skladu z določbo 24. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) sodišče presojalo zakonitost aktov delodajalca, torej v konkretnem primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter v primeru nezakonitosti takšno odpoved razveljavilo. V kolikor pa je ugotovilo, da odpoved ni nezakonita, je lahko tak tožbeni zahtevek le zavrnilo, odpovedi pa ni moglo potrditi, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe, saj za to ni imelo pravne podlage v ZDSS. Vendar takšna odločitev ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, na podlagi katere bi bilo potrebno sodbo razveljaviti.

Materialnopravno je zmotno zavzemanje tožeče stranke, da je potrebno pri trajanju odpovednega roka in višini odpravnine delavcu, kateremu je pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnega razloga, upoštevati določbe "starih" kolektivnih pogodb, ki so veljale pred uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02 - Ur. l. RS, št. 42/02), v kolikor so njihove določbe ugodnejše za delavca v primerjavi z novim ZDR. Pri presoji zakonitosti trajanja odpovednega roka in višine odpravnine je potrebno upoštevati določbo 92. člena ZDR-02, ki se nanaša na minimalne odpovedne roke (v konkretnem primeru tožniku pripada 45 dnevni odpovedni rok v skladu z 2. alineo 92. člena ZDR-02), ter 2. alineo 2. odst. 109. člena ZDR-02, ki določa višino odpravnine delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen od 5 do 15 let (v tožnikovem primeru je to 1/4 povprečne plače v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo za vsako leto dela pri delodajalcu), ne pa tudi določb Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (Ur. l. RS, št. 14/99), saj je temeljila na ZDR/90 in je v tem delu v nasprotju z ZDR-02, ki na novo definira odpovedne roke in odpravnine delavcem, katerim je delovno razmerje odpovedano iz poslovnega razloga.

Nadalje je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da iz razlage komisije za razlago Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 113/02) z dne 23.12.2002 izhaja, da se po uveljavitvi sedaj veljavnega ZDR-02 uporabljajo samo tiste določba Splošne kolektivne pogodbe z gospodarstvo, ki se v skladu s to razlago uporabljajo po 1.1.2003 in niso v nasprotju z določbami ZDR-02. V teh določbah ni zajet odpovedni rok pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ne odpravnina. Nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da komisija za razlago kolektivne pogodbe za špedicijsko skladiščno in pomorsko dejavnost ni sprejela nobene razlage po uveljavitvi novega ZDR-02. Ker novi, sedaj veljavni ZDR-02 ne govori več o presežnih delavcih, ampak o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, nadalje za to odpoved določa odpovedni rok in minimalne odpravnine, partnerji kolektivnega dogovarjanja v tej panogi pa se po uveljavitvi novega ZDR-02 niso dogovorili drugače in določili več pravic, je pravilno stališče, da za odpovedne roke in odpravnino pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi velja ureditev, ki jo določa sedaj veljavni ZDR-02. Zato ni utemeljeno zavzemanje tožeče stranke po priznanju večjega obsega pravic, zato je bil njen zahtevek utemeljeno zavrnjen.

S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za razveljavitev redne odpovedi v delu, ki se nanaša na odpovedni rok in odpravnino, je pravilno uporabilo materialno pravo, zato uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del (točka I. izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP). Odgovor tožene stranke na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške tega odgovora (1. odst. 155. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 163/2006
• VDS sklep Pdp 384/2005
• VDS sodba Pdp 1027/2005