VDS sodba Pdp 996/2004

Jedro

Čeprav je bila tožniku izdana "odločba o razveljavitvi individualne pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja", je šlo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, kar je potrdil tudi delodajalec, poleg tega pa je tožniku delovno razmerje prenehalo brez odpovednega roka.

ZDR kot sestavino pogodbe o zaposlitvi določa tudi kraj opravljanja dela (4.alinea 1. odstavka 29. člena ZDR). Če je delodajalec delavca želel premestiti na drugo gradbišče, pogodba o zaposlitvi pa te možnosti ne določa, bi moral zaradi spremenjenih okoliščin delavcu predlaga spremembo obstoječe pogodbe o zaposlitvi oz. skleniti novo (47. člen ZDR). Zato ne gre za kršitev pogodbe o zaposlitvi, če se delavec po odredbi direktorja o premestitvi ne zglasi na delu na drugem gradbišču.

Nespoštovanje obvestila o premestitvi na drugo gradbišče ne predstavlja okoliščine po 2. odstavku 83. člena ZDR, zardi katere delodajalec delavcu v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bil dolžan omogočiti zagovora.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavi v delu, kjer se odločba o premestitvi direktorja operative z dne 14.7.2003 razveljavi in se tožba v tem delu zavrže.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 16.775,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odločba o premestitvi direktorja operative z dne 14.7.2003 ter odločba o razveljavitvi individualne pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja št. 340026 z dne 31.7.2003 direktorja toženke, s katerima je bil tožnik premeščen iz delovišča "Obrati J." na delovišče "Stanovanjsko naselje B." ter je bila individualna pogodba o zaposlitvi sklenjena dne 7.3.2001 z dnem 3.8.2003 razveljavljena in je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo z dnem 3.8.2003, se kot nezakoniti razveljavita in da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z vsemi pravicami po kolektivni pogodbi za gradbene dejavnosti ter splošnih aktih toženke za delovno mesto vodje obratov ter mu obračunati zaradi izgubljene plače bruto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz 3. točke izreka, in od teh bruto zneskov obračunati in plačati davek od osebnih prejemkov ter prispevke za socialno varnost in da je toženka dolžna tudi v bodoče do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja tožniku vsakomesečno obračunati razliko v plači v bruto znesku 150.495,00 SIT, plačati davek na osebne prejemke in prispevke za socialno zavarovanje in mu plačati neto zneske razlike v plači, vsakomesečno do 18. v mesecu za pretekli mesec, ter da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 420.310,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2000 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Toženka je vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sodišče bistvene procesne predpostavke, ali je tožnik opozoril delodajalca na kršitev pogodbe, sploh ni ugotavljalo. Tožnik bi moral toženko pozvati na odpravo kršitev in v kolikor bi toženka te kršitve ne odpravila, bi bil dolžan začeti sodni postopek. Zmotno je ugotovljeno, da tožnik pri toženki ni bil v funkciji poslovodnega delavca, ampak v delovnem razmerju. Tožnik je bil na razgovoru oz. zagovoru pri direktorju toženke, kjer je izjavil, da ne gre na delovišče "Stanovanjsko naselje B.". Od toženke je bilo tudi neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, saj bi bil ta popoln nesmisel, ker tožnik ni spoštoval obvestila o premestitvi. Tožnik ni bil razporejen na drugo delovno mesto, ampak samo premeščen na drugo gradbišče za določen čas, zato ni bilo potrebno skleniti nove pogodbe ali aneksa. Tožnik je pristal, da bo opravljal vsa dela, ki mu jih bo odredil nadrejeni, ne da bi bilo v vsakem primeru potrebno spremeniti pogodbo. Napačen je tudi izračun dajatvenega zahtevka, saj bi sodišče moralo uporabiti pomoč izvedenca.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen ZPP in pri tem preizkusu ugotovilo, da nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan.

Utemeljen je pritožbeni ugovor, da niso podani procesni pogoji za odločanje o tožnikovem zahtevku o razveljavitvi obvestila o premestitvi z dne 14.7.2003. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR) v 1. odstavku 204. člena določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Šele v primeru da delodajalec ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec zahteva sodno varstvo pred delovnim sodiščem (2. odstavek 204. člena ZDR). Tožnik pa v zvezi z omenjeno odločbo o premestitvi ni zahteval od toženke, da kršitev odpravi. Tako niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo glede zahteve po razveljavitvi odločbe o premestitvi, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče tožbo v tem delu zavreči. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, v delu, kjer se odločba o premestitvi direktorja operative z dne 14.7.2003 kot nezakonita razveljavi, v skladu s 2. odstavkom 354. člena ZPP (ki se uporablja tudi, če niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo) razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

Ni pa utemeljen pritožbeni ugovor, da niso izpolnjene procesne predpostavke za ta sodni postopek glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik ni opozoril toženke na kršitev pogodbe in je ni pozval na odpravo kršitev. ZDR v 3. odstavku 204. člena določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Za vložitev tovrstne tožbe ZDR tako ne predvideva nikakršnega predhodnega postopka za odpravo kršitev pri delodajalcu. Tožnik je tožbo vložil znotraj predpisanega zakonskega roka in so zanjo tako izpolnjene vse procesne predpostavke.

Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženki, zato mu je delovno razmerje lahko prenehalo le iz razlogov in na način, kot jih določa ZDR. Tudi če bi šlo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami v smislu 72. člena ZDR, s pogodbo o zaposlitvi drugačnih načinov prenehanja delovnega razmerja ni mogoče določiti. Glede na navedeno, je bila toženka tožniku dolžna omogočiti zagovor v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR, saj mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar tudi sama navaja v odgovoru na tožbo, čeprav v sami odločbi o prenehanju delovnega razmerja to ni izrecno navedeno. Res pa je, da je tožniku prenehalo delovno razmerje brez odpovednega roka, iz česar izhaja, da je šlo za izredno odpoved. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bilo od toženke neutemeljeno pričakovati, da bo tožniku omogočila zagovor, ker tožnik ni spoštoval obvestila o premestitvi. Nespoštovanje obvestila o premestitvi po mnenju pritožbenega sodišča še ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Navedeno utemeljuje tudi pravilna obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da bi toženka, če bi želela premestiti tožnika na drugo delovišče, morala s tožnikom skleniti novo pogodbo ali aneks, saj ZDR v 29. členu kot sestavino pogodbe o zaposlitvi med drugim določa tudi naziv delovnega mesta oziroma podatke o vrsti dela in kraj opravljanja dela, kar vse bi se s tožnikovo premestitvijo spremenilo. Zaradi spremembe okoliščin pa je v skladu z določbo 47. člena ZDR potrebno spremeniti ali pa skleniti novo pogodbo o zaposlitvi.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnikov razgovor pri direktorju toženke, kjer je tožnik izjavil, da ne gre na delovišče "Stanovanjsko naselje B.", predstavlja zagovor v smislu ZDR. Direktor toženke je na glavni obravnavi dne 16.4.2004 na izrecno vprašanje predsednice senata odgovoril, da tožniku na temu razgovoru ni bilo rečeno, da njegovo ravnanje predstavlja kršitev individualne pogodbe o zaposlitvi in da mu bo zato le ta odpovedana. Tožniku tudi ni bila vročena pisna obdolžitev pred zagovorom, s katero bi bil seznanjen s kršitvami, ki mu jih očita toženka, kot to določata 83. in 177. člen ZDR. Omenjenega razgovora tako ni moč šteti za zagovor v smislu 83. člena ZDR, saj tožniku niso bile predočene nobene kršitve delovnih obveznosti, niti ne prenehanje delovnega razmerja.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je izračun dajatvenega zahtevka napačen, pa je potrebno poudariti naslednje. Toženka je tekom postopka res ugovarjala višini tožbenega zahtevka, vendar pa ni predložila nobenih svojih izračunov za tožnikov zahtevek. Predložila je sicer podatke o višini plač, ki bi jih tožnik pri njej dobival, če bi še delal, vendar pa to še ne predstavlja izračuna v smislu tožnikovega zahtevka, saj je ta zahteval razliko med plačami, ki bi jih prejemal pri toženki, in plačami, ki jih je prejemal pri drugem delodajalcu oz. Zavodu za zaposlovanje. Toženka tako ni dokazala, da tožnikovi izračuni ne držijo, zato je njen pritožbeni ugovor v zvezi z višino tožbenega zahtevka neutemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženke, razen, kot že povedano, v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločbe o premestitvi (del 1. točke izreka izpodbijane sodbe), v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je toženka s pritožbo uspela le v manjšem delu, in sicer le glede odločbe o premestitvi direktorja operative, ne pa tudi glede prenehanja delovnega razmerja, vrnitve nazaj na delo in izplačila plač, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki le minimalne pritožbene stroške v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003), in sicer 125 točk za sestavo pritožbe, 20 % DDV in 2 % za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110 SIT, znese 16.775,00 SIT (165. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1019/2004
• VDS sodba in sklep Pdp 140/2005
• VDS sodba Pdp 562/2006