VDS sodba in sklep Pdp 1518/2005

Jedro

VS RS je v zvezi z uporabo 36. f člena ZDR/90 zavzelo stališče, da je osnova za obračun odpravnine trajno presežnemu delavcu njegova bruto plača, kar pa ne pomeni, da je v vsakem primeru osnova za izračun odpravnine delavčeva bruto plača. Višino odpravnine delodajalec lahko določi drugače, pri čemer ta ne sme biti nižja od odpravnine, izračunane po 36. f členu ZDR/90. Zato odločitev delodajalca, da se odpravnina trajno presežnemu delavcu izračuna v višini 60 % povprečne neto plače za delavca v zadnjih treh mesecih ni nezakonita, če znesek tako določene odpravnine preseže ali vsaj doseže odpravnino, izračunano po 36. f členu ZDR/90.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni :

* v 1. točki izreka tako, da se znesek 922.666,00 SIT zniža na znesek 456.652,00 SIT, v presežku (za 468.014,00 SIT) pa se zahtevek zavrne,

* v 2. točki izreka tako, da se znesek stroškov postopka 171.310,00 SIT zniža na znesek 25.049,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 40.362,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2006 do plačila.

Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku izplača 922.666,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2003 do plačila in stroške postopka v znesku 171.310,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je bilo v sklepu o prenehanju delovnega razmerja določeno, da tožniku pripada odpravnina v višini 60 % neto povprečne plače v zadnjih treh mesecih in dodatek v višini 60.000,00 SIT, oboje za vsako leto dela pri delodajalcu. Sklep je postal pravnomočen. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da določitev neto plače za osnovo odpravnini ni zakonita. Pritožba opozarja na različne odločitve sodišča prve stopnje v identičnih zadevah po različnih sodnikih. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je tožnik z odpravnino strinjal, napačno pa je ocenilo tudi naravo dodatka v višini 60.000,00 SIT. Tudi tega je treba všteti v odpravnino, ki jo je tožena stranka le iz davčnih razlogov razdelila na dve vrsti plačil. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Na pritožbene navedbe odgovarja z razlogi, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje, poudarja pa še, da se nikoli ni strinjal z višino odpravnine. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti minimum pravic, ki so določene z zakonom. V konkretnem primeru je bil tožnik opredeljen za trajno presežnega delavca v času veljave Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), ki je v 36. f členu določal, da je delavec, ki mu delovno razmerje preneha zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu, upravičen do odpravnine najmanj v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih dela, za vsako leto dela pri delodajalcu. V zvezi s to določbo je Vrhovno sodišče RS v zadevi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (in v številnih drugih zadevah, npr. VIII Ips 148/2003) razsodilo, da je osnova za obračun odpravnine delavčeva bruto plača. Pri tem je šlo za interpretacijo 36. f člena ZDR-90 in drugih določb, ki uporabljajo le izraz "plača". Kadar je uporabljen izraz "plača", je torej treba šteti, da gre za bruto plačo. Nobene osnove pa ni za stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, namreč da je takrat, ko je izrecno določeno, da je osnova neto plača, to nezakonito. Delavec je upravičen do odpravnine najmanj v višini, določeni v 36. f členu ZDR-90. Višino odpravnine lahko delodajalec določi tudi drugače, le manjša od odpravnine po 36. f členu ZDR-90 ne sme biti. Tako je tožena stranka lahko določila, da znaša odpravnina 60 % povprečne neto plače delavca za zadnje tri mesece, če bi znesek tako določene odpravnine presegel ali vsaj dosegel odpravnino, izračunano po ZDR-90.

V konkretnem primeru je bila odpravnina tožnika nižja, zato je upravičen do razlike, ki bi jo prejel, če bi tožena stranka upoštevala 36. f člen ZDR-90 neposredno. V tem primeru bi bil upravičen do odpravnine v znesku 2.340.072,00 SIT. Ker je že prejel 1.885.420,00 SIT, je upravičen še do zneska 456.652,00 SIT. Do višjega zneska tožnik ni upravičen, zato mu ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo.

Zahtevek za plačilo odpravnine (ali razlike v odpravnini) je denarni zahtevek, ki ga delavec lahko uveljavlja s tožbo, ne da bi se moral prej obrniti na pristojni organ pri delodajalcu. To velja tudi za primer, če je o odpravnini odločeno s sklepom, ki je pravnomočen. Pravnomočna je postala odločitev delodajalca, da delavcu izplača odpravnino v višini 60 % njegove povprečne neto plače v zadnjih treh mesecih dela (kar je enako znesku 1.885.420,00 SIT). O višjem znesku ni bilo odločeno, zato za njegovo uveljavljanje ni nobene ovire. Pritožba se na pravnomočen sklep neutemeljeno sklicuje, saj ta na pravico tožnika do odpravnine v višini, ki jo določa zakon, ne vpliva.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je treba v izplačano odpravnino všteti tudi znesek 60.000,00 SIT bruto za vsako leto dela pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da ta znesek predstavlja neke vrste odškodnino, ki jo je tožena stranka izplačala zato, da delavci, ki so izgubili zaposlitev, ne bi bili prikrajšani v primerjavi z delavci, ki jim je bila zagotovljena zaposlitev pri drugem delodajalcu. Kot izhaja iz programa razreševanja presežnih delavcev, je narava tega plačila "dodatek, ki je obremenjen s prispevki in dajatvami". Tega plačila tožena stranka torej tudi ni izplačala kot odpravnino, saj se od odpravnine ne plačajo davki in prispevki.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek 922.666,00 SIT iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe znižalo na znesek 456.652,00 SIT, v presežku (468.014,00 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

Glede na tak izid postopka je bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka. Tožnikove stroške je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo in znašajo 171.310,00 SIT. Ker je uspel z zahtevkom v višini 49,5 %, je upravičen do povrnitve 84.798,50 SIT. Tožena stranka je uspela v deležu 50,5 %, zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov, ki znašajo za odgovor na tožbo 300 točk in za eno pripravljalno vlogo 225 točk . Pripravljalna vloga z dne 29.8.2005 ni bila potrebna, saj med njo in odgovorom na tožbo ni bilo opravljeno nobeno pravdno dejanje - torej bi tožena stranka vse, kar je navedla v tej pripravljalni vlogi, lahko navedla že v odgovoru na tožbo. Stroški pristopa na prvi narok znašajo 300 točk. Priznani stroški znašajo 825 točk oz. 90.750,00 SIT, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV pa 110.715,00 SIT. Taksa za odgovor na tožbo znaša 7.600,00 SIT. Skupni stroški znašajo 118.315,00 SIT, sorazmerni del pa 59.749,00 SIT. Po pobotu tako odmerjenih stroškov je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 25.049,00 SIT.

Tožena stranka je uspela s pritožbo v deležu približno 50 %. Zato ji je tožnik dolžan povrniti sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka, ki znašajo za pritožbo 375 točk oz. 41.250,00 SIT, povečano za 20 % DDV pa 50.325,00 SIT. Taksa za pritožbo znaša 30.400,00 SIT. Priznani stroški znašajo 80.725,00 SIT, sorazmeren del pa 40.362,50 SIT.

Tožnik na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta v ničemer ni prispeval k njeni rešitvi.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. št. RS št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Revizija po določbah ZPP ni dovoljena, saj prisojeni in zavrnjeni znesek ne presegata milijona tolarjev (2. odstavek 367. člena ZPP). V tem primeru jo lahko pritožbeno sodišče po določbah ZDSS-1 dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije ni dopustilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1029/99
• VDS sklep Pdp 201/2002
• VDS sodba Pdp 1001/2000