VDS sodba Pdp 421/2005

Jedro

Delodajalec ne more izbirati, katere določbe KP dejavnosti, ki zanj velja, bo uporabljal in katerih ne, saj ga glede pravic, ki jih mora zagotoviti delavcu, zavezuje tisti akt, ki je za delavca ugodnejši. Ker KP za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo v 66. členu določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za skupno delovno dobo ali za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu, pri čemer je delavec upravičen le do ene jubilejne nagrade za posamezno obdobje in sicer do tiste, za katero najprej izpolni pogoj, je delodajalec delavcu dolžan izplačati jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe, čeprav SKPgd v 51. členu določa, da delavec pridobi pravico do jubilejne nagrade z dopolnjeno delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici izplača znesek 115.380,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2002 do plačila in ji povrne stroške postopka v znesku 83.476,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2005 do plačila, svoje stroške pa naj krije sama.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je pri izplačevanju jubilejnih nagrad držala 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur.l. RS št. 40/97), ki določa pravico do jubilejne nagrade ob izpolnitvi pogoja delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Tožena stranka posluje od leta 1996 dalje in še nobenemu delavcu ni izplačala jubilejne nagrade. Je tudi v hudih gospodarskih težavah, zato bi bila finančna obremenitev z izplačilom jubilejnih nagrad zanjo prevelika. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka ter priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga pritožbenemu sodišču, da zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdi prvostopno sodbo, toženi stranki pa naloži, da ji je dolžna povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne sodbe dalje do plačila. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo (KP dejavnosti, Ur. l. RS št. 37/96 - 60/2002), ki v 66. členu določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za skupno delovno dobo ali delovno dobo pri zadnjem delodajalcu : za 10 let v višini ene izhodiščne plače I. tarifnega razreda, za 20 let v višini ene in pol izhodiščne plače I. tarifnega razreda in za 30 let dela v višini dveh izhodiščnih plač I. tarifnega razreda. V 2. odstavku 66. člena KP dejavnost je določeno, da je delavec upravičen le do ene jubilejne nagrade za posamezno obdobje in sicer do tiste, za katero najprej izpolni pogoj. Ker je tožnica dne 21.11.2002 izpolnila 20 let skupne delovne dobe, je zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo, da ji jubilejno nagrado v višini 115.380,00 SIT izplača.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pravico delavca do jubilejne nagrade določajo splošna in kolektivne pogodbe dejavnosti. Za toženo stranko nesporno velja citirana KP dejavnosti. Po hierarhiji pravnih aktov se s splošno KP lahko določi enak ali večji obseg pravic, kot jih določa zakon, s posamezno KP dejavnosti enak ali večji obseg pravic, kot jih določa splošna KP, s podjetniško KP pa enak ali večji obseg pravic, kot jih določa KP dejavnosti. Z aktom, ki je po hierarhiji nižji, se ne more določiti manj pravic, kot jih določa hierarhično višji pravni akt. Zato se z internim aktom, na katerega se sklicuje pritožba, ni mogel zakonito določiti manjši obseg pravic, kot ga v zvezi z jubilejnimi nagradami določa KP dejavnosti.

SKPgd, sprejeta v letu 1997, je pravico do jubilejne nagrade uredila nekoliko drugače, kot je bila urejena s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (SKPG-93, Ur. l. RS št. 39/93). V 51. členu je določila, da pridobi delavec pravico do jubilejne nagrade z dopolnjeno delovno dobo pri zadnjem delodajalcu in ne več z dopolnjeno skupno delovno dobo. Vendar pa je za toženo stranko v času uveljavitve SKPgd veljala KP dejavnosti; ta je v 66. členu obdržala dotedanjo določbo o jubilejni nagradi, ki se izplača za posamezno dopolnjeno skupno delovno dobo. Določba se glede tega vse do danes ni spremenila. Z Aneksom št. 2 (Ur. l. RS št. 50/99) je bila spremenjena le višina jubilejne nagrade za posamezno dopolnjeno obdobje, dodano pa je bilo besedilo, da se jubilejna nagrada lahko izplača tudi za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu, če delavec ta pogoj izpolni prej.

Tožnica je zato upravičena do jubilejne nagrade za 20 let skupne delovne dobe, ki ji jo mora izplačati tožena stranka kot zadnji delodajalec v smislu 4. odstavka 66. člena KP dejavnosti. Pritožbena navedba, da se tožena stranka ravna po 51. členu SKPgd ni odločilna, saj delodajalec ne more izbirati, katere določbe KP dejavnosti, ki zanj velja, bo uporabljal in katerih ne. Glede pravic, ki jih mora zagotoviti delavcu ga zavezuje tisti akt, ki je za delavca ugodnejši. Pritožbena navedba, da se Aneks št. 2 uporablja šele od leta 1999, ko je bil sprejet, je točna, vendar pa to na tožničino pravico ne vpliva. Skupna delovna doba kot osnova za pravico do odpravnine je bila pred Aneksom št. 2 določena v KP dejavnosti že v letu 1996, pred tem pa sta enako pravico pod enakimi pogoji zagotavljali SKPG-93 in Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG-90, Ur. l. RS št. 31/90).

Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta k rešitvi ni pripomogel (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. št. št. RS 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Revizija po določbah ZPP ni dovoljena, saj vrednost spornega predmeta ne presega milijona tolarjev (2. odstavek 367. člena ZPP). V tem primeru jo lahko pritožbeno sodišče po določbah ZDSS-1 dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije ni dopustilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 380/2001
• VDS sodba Pdp 531/2001
• VDS sodba Pdp 366/99