VDS sklep Pdp 186/2006

Jedro

Pri uporabi instituta odprave nesklepčnosti tožbe po 39. členu ZDSS-1 je zelo pomembna tehtna presoja sodnika, kdaj gre dejansko za tako tožbo, ki ni sklepčna.

Pojem sklepčnosti tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme (1. odstavek 7. člena ZPP), to je dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP). Če tega ne stori, je tožba formalno pomanjkljiva, kar lahko v končni posledici pripelje do njega zavrženja (108. člen ZPP). V vsebinskem pogledu pa predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, oz. da navede tako spodnjo premiso, ki bo na podlagi sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenem predlogu predlagani pravni posledici. Vsebinsko trditveno breme je torej predpogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. Za sklepčnost tožbe pa ni potrebno, da tožeča stranka v njen navede pravno podlago tožbenega zahtevka, če pa jo že navede, sodnika nanjo ni vezan (3, odstavek 180. člena ZPP). Glede na navedeno je tožba nesklepčna takrat, če tožnik v njen ni zmogel trditvenega bremena.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zavrnilna zamudna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi z dne 30.9.2005 ter na povrnitev stroškov postopka, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od sodne odmere dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, iz obrazložitve pa izhaja, da naj bi bila tožba toženi stranki pravilno vročena, ter da le-ta nanjo ni odgovorila in da tožnik sporazuma ne bi podpisal pod prisilo. S tem je sodišče prve stopnje zaključilo, da so trditve tožnika v nasprotju z listino, ki jo je tožnik sam vložil v spis. O zmoti naslovno sodišče v sodbi molči, čeprav je po mnenju tožnika to pomenilo pravno odločilno dejstvo, ki bi ga sodišče moralo rešiti oziroma obrazložiti, v kolikor se je odločilo za izdajo sodbe.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem odgovarja na pritožbene trditve tožeče stranke in jih že v naprej prereka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo v mejah s pritožbo uveljavljene absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), po 2. odstavku 350. člena ZPP pa je po uradni dolžnosti pazilo tudi na obstoj absolutnih bistvenih kršitve pravil postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo uveljavljene absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki, ampak absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izdalo zamudno sodbo v nasprotju z zakonom.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da ima sodba sodišča prve stopnje take pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, s čimer naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba sicer le pavšalno zatrjuje to kršitev, ne pove pa, zakaj je podana. Vendar je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbo očitana kršitev ni podana. Vse kršitve pravil postopka, ki so vsebovane v citirani točki navedene določbe ZPP, se nanašajo na sestavo sodbe, saj mora biti sodba pismeno tako izdelana, da bosta mogla stranka in pritožbeno sodišče preizkusiti miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločba morala tako izpasti, kot je izpadla. To pa pomeni, da so določbe pravdnega postopka prekršene le v primeru, če ima sodba res takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti. Poleg tega splošnega pravila zakon tudi primeroma našteva razloge, ki povedo, kdaj je sodba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Te primeroma naštete pomanjkljivosti se lahko nanašajo bodisi na izrek ali pa na razloge sodbe, vendar pa ni mogoče zagovarjati stališča, da je ta kršitev podana, če ima sodba razloge, pa so ti površni, nepopolni oziroma skopi. Izhajajoč iz take interpretacije navedene absolutne bistvene kršitve pravil postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ni podana. Je pa podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) izdalo zavrnilno zamudno sodbo.

Iz obrazložitve zavrnilne zamudne sodbe izhaja, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, čeprav je bila tožba v odgovor pravilno vročena. Ker pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in ker so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je priložil sam tožnik, je na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP izdalo zavrnilno zamudno sodbo, ker je presodilo, da tožba ni sklepčna. Pritožbeno sodišče se s takimi zaključki sodišča prve stopnje sicer ne strinja. Postopek za izdajo zamudne sodbe je pismeni postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava. Zato mora sodišče vzeti za dejansko podlago odločanja tiste okoliščine in dejstva, ki jih navede tožnik v tožbi. V danem primeru pa je mogoče trditi, da je tožnik v tožbi navedel vsa pravno relevantna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, in sicer, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal zaradi zmote ter grožnje (79. člen Zakona o delovnih razmerjih -ZDR/02 Ur. l. RS, št. 42/2002), kot tudi vsa dejstva in podatke, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti utemeljenost tožbenega zahtevka.

V obravnavani zadevi pa se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da tožba ni sklepčna, zato bi moralo postopati po določbah novega ZDSS-1 in ne po 4. odstavku 318. členu ZPP. Na podlagi 39. člena ZDSS-1 mora sodišče v primeru, če tožena stranka ne odgovori na delavčevo tožbo, pa tožba ni sklepčna, kar pomeni, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka, delavcu s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti. Sklep, zoper katerega ni dovoljena posebna pritožba, se po 2. odstavku citirane zakonske določbe vroči samo delavcu. Šele v primeru, če delavec v danem roku tožbe ustrezno ne popravi, lahko sodišče tožbeni zahtevek zavrne, tako da izda zavrnilno zamudno sodbo. Navedena ureditev pomeni sicer odstop od ureditve v ZPP, v kateri je bila s 17. členom novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A - Ur. l. RS, št. 16/2002) spremenjena določba 3. odstavka 318. člena ZPP tako, da sodišče, če tožena stranka ne odgovori na tožbi, tožba pa ni sklepčna, takoj zavrne tožbeni zahtevek, ne da bi tožeči stranki tožbo vrnilo v popravo To ne velja za postopek pred delovnimi sodišči, kar je tudi razumljivo glede na to, da je v delovnih sporih tožba največkrat vezana na rok. Zato je zakonodajalec upoštevajoč tudi dejstvo, da je delavec prava neuka stranka, če nastopa brez pooblaščenca, s citirano zakonsko določbo delavcu dal možnost, da v primeru pasivnosti tožene stranke nesklepčno tožbo lahko še ustrezno popravi z prav z namenom, da se s tem izogne prehitri izdaji zavrnilne zamudne sodbe.

Ker sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni postopalo po 39. členu ZDSS-1 je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pa je pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 1159/2004
• Sodba II Ips 580/2007
• VSK sodba Cp 1218/2010