VDS sodba Pdp 1019/2004

Jedro

Če je delavec v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (neupravičeni izostanki z dela) delodajalca večkrat prosil za preložitev zagovora zaradi bolniškega staleža, čemur je delodajalec ugodil, postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa kasneje ustavil, ker naj bi zaradi preložitve zagovora potekli roki za podajo odpovedi, to ne predstavlja okoliščine iz 2. odstavka 83. člena ZDR, zaradi katere delodajalec delavcu v kasnejšem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz istega razloga (neupravičeni izostanki), ne bi bil dolžan omogočiti zagovora. V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu ni mogoče odvzeti pravice do zagovora zato, ker naj bi to pravico izrabljal v predhodnem postopku. Ne gre za zlorabo pravice, če delavec zaradi bolezni prosi za preložitev zagovora. Bolniški stalež sam po sebi še ne predstavlja razloga za preložitev zagovora, saj mora delavec dokazati, da se zagovora zaradi bolezni ne more udeležiti. Če tega ne dokaže, delodajalec lahko nadaljuje s postopkom izredne odpovedi in se šteje, da delavcu pravica do zagovora ni bila kršena.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo (1. točka izreka sodbe). Posledično je ugotovilo, da tožniku dne 15.5.2003 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja (2. točka izreka sodbe),zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati obstoj delovnega razmerja od 15.5.2003 dalje, ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati nadomestilo plače, ter mu po odvodov davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (3. točka izreka sodbe). Prav tako je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 214.720,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2004 dalje do plačila (4. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka tožniku pred podajo odpovedi ni omogočila zagovora, čeprav niso obstajale okoliščine, v katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Poleg tega je zaključilo, da tožnikova odsotnost z dela ni bila neupravičena, saj je imel za čas odsotnosti odobren bolniški stalež.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je ugotovilo, da niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, čeprav je tožena stranka te okoliščine ugotovila in jih v podani izredni odpovedi tudi obrazložila. V odpovedi je navedla, da je tožnik v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti v februarju 2003 zlorabljal procesne pravice oz. pravico do zagovora. Toženo stranko je zaradi bolezni večkrat prosil za preložitev zagovora, čemur je tožena stranka ugodila, zaradi česar je na koncu zamudila roke za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je morala postopek ustaviti. Zato je v novem postopku za podajo izredne odpovedi iz istega razloga (neupravičena odsotnost z dela po 1.5.2003) ocenila, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih tožniku ni dolžna zagotoviti zagovora. Sodišče prve stopnje pa je nasprotno zaključilo, da opisana situacija ne predstavlja okoliščin, zaradi katerih je bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, hkrati pa ni navedlo, kakšne bi bile okoliščine, v katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik za čas, ko ni prihajal na delo, ni imel odobrene bolniške odsotnosti, kar je bilo ugotovljeno tudi v sklepu o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v tem sporu. Odločba ZZZS z dne 25.4.2003, s katero je bil tožniku dne 30.4.2003 zaključen bolniški stalež in odločba ZZZS z dne 12.5.2003, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 1.5.2003 dalje zmožen za delo, sta obvezujoči tako za delavca, kot za delodajalca. V kolikor tožena stranka na te sklepe ZZZS ne bi reagirala in tožniku ne bi podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ta tudi po 1.5.2003 na delo ni prišel, bi zamudila roke za podajo izredne odpovedi. Zato toženi stranki ni mogoče sedaj očitati, da je ravnala nezakonito, če je ZZZS že po podani odpovedi zaključil, da je tožnik z dela izostal upravičeno. Zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi bilo potrebno presojati na dan podaje odpovedi in ne upoštevajoč kasneje izdane sklep ZZZS. Drugačno stališče pomeni kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 do 2/2004, v nadaljevanju : ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj zaključki sodišča prve stopnje niso v nasprotju z listinami v spisu. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. V zvezi z pritožbenimi navedbami tožene stranke pa pritožbeno sodišče odgovarja :

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka tožniku pred podajo odpovedi ni omogočila zagovora, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/02, v nadaljevanju : ZDR), pri čemer niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR). Tudi po oceni pritožbenega sodišča dejstvo, da je tožena stranka zaradi tožnikove odsotnosti v februarju 2003 začela s postopkom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa ga je kasneje ustavila zaradi zamude roka iz razloga na strani tožnika oz. zlorabe pravic, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere tožniku v zvezi s kasnejšimi kršitvami ne bi bila dolžna omogočiti zagovora, ne glede na razlog, zaradi katerega naj prej začetega postopka izredne odpovedi ne bi izpeljala do konca in tožniku podala izredne odpovedi.

Tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 14.5.2003 ni omogočila zagovora zato, ker naj bi ta v predhodnem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti v februarju 2003 zlorabljal procesne pravice. Tako razlogovanje tožene stranke je napačno. Delavcu ni mogoče odvzeti pravice do zagovora zaradi očitane kršitve zato, ker naj bi v drugem (predhodnem) postopku zlorabljal pravico do zagovora. Le v kolikor bi tožena stranka dokazala, da je tožnik pravico do zagovora zlorabljal v zvezi s kršitvijo, glede katere je tekel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi lahko šlo za okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor po 2. odstavku 83. člena ZDR. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v zvezi z kršitvijo, zaradi katere je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (neupravičena odsotnost z dela po 1.5.2003), tožniku niti ni bil omogočen zagovor niti niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Pri tem je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu zagovora ni dolžan omogočiti. Ali te okoliščine obstajajo ali ne, je dejansko vprašanje, odvisno od vsakega primera posebej in teh okoliščin ni mogoče opredeliti vnaprej. V kolikor bi bilo to mogoče, bi bile te okoliščine, vsaj primeroma, navedene že v zakonu. Če sodišče prve stopnje presodi, da takšne okoliščine, niso izkazane, ni dolžno pojasnjevati, kakšno ravnanje delavca bi narekovalo drugačen zaključek. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da okoliščine iz 2. odstavka 83. člena ZDR niso bile podane, zaradi česar je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tudi ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Okoliščine podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko sodišče presodi drugače kot delodajalec (kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo) in ugotovi, da je delodajalčeva odločitev nezakonita, zato sprejme drugačne zaključke kot delodajalec, kar pa ne predstavlja nasprotja med ugotovitvami sodišča prve stopnje in listinami v spisu.

V zvezi z zatrjevano zlorabo pravice do zagovora, ki naj bi jo tožnik storil glede kršitve v februarju 2003, pa pritožbeno sodišče dodaja še naslednje : subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 110. člena ZDR praviloma začne teči z dnem podaje zagovora, ker se delodajalec šele tedaj v celoti seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, oz. z dnem, ko bi delavec moral podati zagovor. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da je morala prej začeti postopek izredne odpovedi ustaviti zato, ker so zaradi tožnikove zlorabe pravice do zagovora potekli roki za podajo odpovedi. Poleg tega pa tudi ne gre za zlorabo pravic, če delavec v postopku izredne odpovedi prosi za preložitev zagovora, ker je v bolniškem staležu. Glede na uveljavljeno sodno prakso bolniški stalež sam po sebi še ni upravičen razlog za odsotnost delavca z zagovora oz. za preložitev datuma zagovora, saj mora delavec dokazati, da se iz zdravstvenih razlogov ni sposoben udeležiti zagovora. Če tega na dokaže, lahko delodajalec nadaljuje s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se ne šteje, da je bila delavcu kršena pravica do zagovora. Če delodajalec te možnosti ne izrabi, se ne more sklicevati na zlorabo pravic s strani delavca.

Ob pravilnem zaključku prvostopenjskega sodišča, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker tožniku pred odpovedjo ni bila dana možnost zagovora, se sodišču prve stopnje ne bi bilo potrebno opredeljevati do tega, ali je bila tožnikova odsotnost z dela upravičena ali ne. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožniku za obdobje po 1.5.2003, za katerega se mu očita kršitev pogodbenih obveznosti, ker ni prihajal na delo, naknadno odobren bolniški stalež. Pri tem je zmotno stališče tožene stranke, da bi se dejansko stanje moralo presojati na dan podaje odpovedi, ko tožniku bolniški stalež za vtoževano obdobje še ni bil odobren. Ker je bilo, sicer res šele s sklepom z dne 17.6.2003, ki ga je ZZZS izdal šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovljeno, da ima tožnik bolniški stalež podaljšan do 15.7.2003, tožnikova odsotnost z dela ni bila neupravičena. Čeprav je ZZZS na pritožbo tožnika šele 17.6.2003 svoje odločbe spremenil tako, da je ugotovil, da je tožnik tudi po 1.5.2003 pa vse do 15.7.2003 zaradi bolezni upravičeno odsoten z dela, tožnik zaradi časovnega zamika zaradi obravnavanja njegove pritožbe pred ZZZS ne more trpeti negativnih posledic. Njegova odsotnost z dela je bila vseskozi upravičena, tudi če se je to ugotovilo šele na njegovo pritožbo na prvostopenjsko odločbo ZZZS in mu zato delodajalec iz razloga, da naj bi neupravičeno izostal z dela, ni zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Ker je bila odločba ZZZS, s katero je bil tožniku odobren bolniški stalež tudi po 1.5.2003, izdana že po odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe, te odločbe sodišče prve stopnje pri odločanju ni moglo upoštevati, zato so bili tudi zaključki o upravičenosti tožnikove odsotnosti z dela v tej fazi drugačni, kot pa jih je sodišče prve stopnje sprejelo v izpodbijani sodbi. Nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da bi se moralo odločati po dejanskem stanju, ki je obstajalo na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj takrat postopek glede upravičenosti tožnikove odsotnosti z dela še ni bil pravnomočno končan. Odločbe ZZZS z dne 25.4.2003 in 12.5.2003, na katere se tožena stranka v pritožbi sklicuje, še niso bile dokončne in so bile v postopku pritožbe tudi spremenjene. Zato ni pravilno stališče tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so bile navedene odločbe dokončne in jih je bila dolžna spoštovati.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 996/2004
• VDS sodba Pdp 821/2004
• VDS sodba in sklep Pdp 140/2005