VDS sodba Pdp 358/2004

Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti delavcu vročena, sicer ne učinkuje. Praviloma se odpoved vroča delavcu osebno v prostorih delodajalca oz. na naslovu prebivališča, s katerega delavec prihaja na delo, po pravilih pravdnega postopka, kar pomeni, da se odpoved lahko vroči tudi pooblaščencu, če ima za to pooblastilo. Skladno s 97. členom ZPP mora biti pooblastilo pisno. Ker odvetnik XY delodajalcu ni predložil pisnega pooblastila delavca, da ga pooblašča za zastopanje, odpoved PZ, ki go je delodajalec vročil odvetniku XY, ni bila zakonito vročena in iz tega naslova za delavca niso nastale pravne posledice.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi :

"Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 15.10.2001.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 159.984,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna opraviti vsa izplačila na TRR tožnikovega pooblaščenca."

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 50.490,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2006 dalje, v roku 8 dni, pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 15.10.2001 še traja (1. točka izreka sodbe). Posledično je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka sodbe) in zahtevek, naj se vsa dolgovana izplačila opravijo na tekoči račun tožnikovega pooblaščenca (3. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vročena tožnikovemu pooblaščencu, zato je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in ne more zahtevati ugotovitve, da mu delovno razmerje pri toženi stranki še traja.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da mu je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vročena prek odvetnika A.P. skladno s 7. odstavkom 142. člena ZPP, pri čemer še dodatno opozarja, da je sodišče v sodbi kot podlago za zaključek o pravilnosti vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno navajalo 6. odstavek 142. člena ZPP. Nadaljuje, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je imel odvetnik A.P. pooblastilo tožnika za sprejem odpovedi, saj mu je tožnik dal pooblastilo le za pogajanja s toženo stranko glede sporazumne ureditve njegovega delovno-pravnega statusa, ne pa tudi za sprejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za tak zaključek sodišče prve stopnje ni imelo nobenega dokaza, saj pooblastilo za sprejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja iz nobene predložene listine, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev (dopisi tožnika in njegovega pooblaščenca) ali izvedenega dokaza (zaslišanje prič in pooblastila, ki ga je pooblaščenec predložil izključno kot dokaz, da se lahko pogaja o tožnikovem delovno-pravnem statusu). Sodišče ne more šteti, da pooblastilo, ki je dano z namenom urejanja določenega področja delovnega razmerja, pomeni, da se lahko temu pooblaščencu vročajo vsa pisanja, ki se nanašajo na pooblastitelja. Zato tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 in 2/2004 v nadaljevanju : ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je sicer pravilno in popolno ugotovilo, vendar je glede vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zmotno uporabilo materialno pravo in je zato zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Skladno s 1. odstavkom 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - v nadaljevanju : ZDR) mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba o zaposlitvi odpoveduje. Za pravilno odločitev v tem individualnem delovnem sporu je odločilno, ali je bila tožniku vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na citirani člen ZDR namreč odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more začeti učinkovati, če delavcu ni vročena. Skladno z 2. odstavkom 87. člena ZDR mora delodajalec delavcu praviloma odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti osebno v svojih prostorih oz. na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo po pravilih pravdnega postopka (3. odstavek 87. člena ZDR), kar pa pomeni, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko vroči tudi pooblaščencu, če ima za to pooblastilo. Med strankama ni bilo sporno, da tožniku ni bila osebno vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi niti v prostorih delodajalca niti na naslovu prebivališča, s katerega je tožnik prihajal na delo po določbah 142. člena ZPP in 140. člena ZPP. Zato je bilo glede vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati le, ali je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga skladno s 7. odstavkom 142. člena ZPP, ki določa, da se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu, zakonito vročena odvetniku A.P. kot tožnikovemu pooblaščencu, kot je to trdila tožena stranka, ali pa je bila vročitev nezakonita, ker odvetnik ni imel pooblastila za sprejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je to trdil tožnik.

Po določbi 7. odstavka 142. člena ZPP, lahko delodajalec delavcu redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonito vroči prek pooblaščenca, ki se mora delodajalcu s predložitvijo pooblastila izkazati, da ga je delavec pooblastil za zastopanje (69. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/01 - v nadaljevanju : OZ). Skladno z 97. členom ZPP mora biti pooblastilo pisno, torej izvirno podpisano s strani pooblastitelja. Šele ko je pooblastilo predloženo, je mogoč preizkus obsega pooblastila skladno s 94. členom ZPP, če v zvezi s tem nastane spor. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je ugotavljalo obseg pooblastila, ki naj bi ga imel odvetnik A.P. v času, ko mu je tožena stranka vročala tožniku podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (torej ali je bil odvetnik pooblaščen tudi za sprejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali ne), čeprav tožena stranka sploh ni predložila pisnega pooblastila tožnika, da je za zastopanje pooblastil odvetnika A.P., s čimer bi izkazala, da je imela pravni naslov za vročanje tožniku namenjenih pisanj po odvetniku A.P.. Že zato bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožena stranka ni razpolagala s tožnikovim pisnim pooblastilom, da za zastopanje pooblašča odvetnika A.P., zaključiti, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku in vročila odvetniku A.P., tožniku ni bila vročena. Ker tožena stranka ni imela pisnega pooblastila tožnika, da za zastopanje pooblašča odvetnika A.P. ali katerokoli drugo osebo, bi morala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročiti osebno (2. in 3. odstavek 87. člena ZDR), česar pa ni storila.

Ker odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila vročena, zanj iz tega naslova niso nastale nobene pravne posledice in je zato utemeljen njegov zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje skladno z pogodbo o zaposlitvi z dne 15.10.2001 še vedno traja. Pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje lahko preneha le v primerih, določenih v 75. členu ZDR, pri čemer je za redno in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določeno, da mora biti vročena pogodbeni stranki, kateri se pogodba odpoveduje. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je pri odločitvi glede vročitve odpovedi zmotno uporabilo materialno pravo, to je 75. člen ZDR in 1. in 3. odstavek 87. člena ZDR v zvezi z 7. odstavkom 142. člena ZPP, je pritožbeno sodišče skladno s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prva stopnje in tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja, ugodilo. Posledično je ponovno odločilo tudi o stroških, priglašenih pred sodiščem prve stopnje in toženi stranki naložilo, da je skladno s 154. členom ZPP tožniku dolžna povrniti stroške postopka. Sodišče je tožniku priznalo 300 točk za sestavo tožbe po tar. št. 15 (točka 1b) Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 67/2003 - v nadaljevanju : OT), za pristop na narok dne 11.11.2003 in porabljen čas na tej obravnavi 350 točk ter za pristop na narok dne 15.1.2004 in porabo časa na tem naroku 550 točk (po tarifni št. 15, točka 3 OT za pristop na narok, za porabo časa pa po 1. odstavku 7. člena OT), torej iz naslova odvetniških storitev skupaj 1200 točk, 12 točk pa iz naslova materialnih stroškov. Točko je sodišče obračunalo po 110 SIT in na tako dobljeni znesek priznalo DDV , tako da vsi stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku znašajo 159.984,00 SIT.

Čeprav tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar je pritožbeno sodišče zaključilo, da mu delovno razmerje še traja, pa ima tožena stranka še vedno možnost podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku vročiti. ZDR namreč določa le roke, v katerih mora biti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana (5. odstavek 88. člena ZDR), ni pa določen rok, v katerem je potrebno podano odpoved vročiti. Zato tožena stranka že podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga lahko ponovno vroča tožniku ali njegovemu pooblaščencu, s tem, da je tožnik do trenutka, ko mu bo odpoved vročena in bo začela učinkovati, upravičen do priznanja delovnega razmerja pri toženi stranki.

Ker je tožnik s pritožbo v celoti uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (165/2 člen ZPP v zvezi z 154/1 členom ZPP). Sodišče je tožniku priznalo stroške pritožbe v višini 375 točk in 7,5 točk iz naslova administrativnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110 SIT in zneska DDV znaša 50.490,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 316/2003
• VSK sodba in sklep I Cp 995/2003
• VSK sklep II Cp 1257/2005