VDS sklep Psp 832/2006

Jedro

Za sojenje v sporih zaradi vračila republiške štipendije je stvarno pristojno socialno sodišče in ne okrajno sodišče oz. sodišče splošne pristojnosti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu in da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Gornji Radgoni.

Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da v zadevi ne gre za spor iz aktivne politike zaposlovanja, kot zmotno meni prvostopenjsko sodišče, temveč za spor, v katerem tožnik zahteva povrnitev štipendije. Sodišče je torej napačno ugotovilo vrsto spora ter tako zmotno ugotovilo dejansko stanje. Za spore o povrnitvi štipendije je glede na določbo 2. odst. 7. čl. ZDSS stvarno pristojno socialno sodišče. Iz te določbe izhaja, da je socialno sodišče pristojno odločati tudi o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova štipendiranja oz. štipendij, pri podeljevanju katerih je odločilen premoženjski cenzus. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je sodišče s tem, ko se je izreklo za stvarno nepristojno, napačno uporabilo določbi 19. ter 23. čl. ZPP ter tako bistveno kršilo določbe postopka iz 339. čl. ZPP. Pritožba še poudarja, da se sodišče zmotno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, št. VIII R 88/2006 z dne 26.6.2006, saj se le-ta nanaša na spor iz aktivne politike zaposlovanja in ne na spor o povrnitvi štipendije, kar je predmet postopka v konkretni zadevi.

Pritožba je utemeljena.

Iz spisa prvostopenjskega sodišča je jasno, da je tožba vložena zaradi povrnitve republiške štipendije v že navedeni višini. Štipendiranje, kar vključuje tudi republiške štipendije (55. člen), Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 in spremembe) ureja v posebnem VI poglavju z naslovom Štipendiranje, aktivno politiko zaposlovanja pa v posebnem - IV poglavju s tem naslovom. Ukrepi in sredstva aktivne politike zaposlovanja so povsem drugačni od štipendiranja in so določeni v določbah 48., 48.a čl. ter 49. čl.. Med njimi seveda štipendiranje ni našteto, ker se, kot je jasno razvidno iz določb 48. ter 48.a čl. zakona, sredstva iz naslova ukrepov aktivne politike zaposlovanja ne zagotavljajo oz. ne dodeljujejo osebam s statusom vajenca, dijaka ali študenta, pač pa organizacijam oz. delodajalcem; po 49. čl. pa tudi osebam, ki so vključene v programe aktivne politike zaposlovanja, torej fizičnim osebam. Seveda pa tudi v 49. čl. zakon med sredstvi ne določa štipendiranja, pač pa povsem druge, taksativno naštete dajatve ter stroške. To je tudi logično, saj iz določb od 48. do 49.c čl. zakona, ki obravnavajo ukrepe aktivne politike zaposlovanja, jasno izhaja tudi, da se aktivna politika zaposlovanja glede fizičnih oseb nanaša izključno na brezposelne osebe ter na presežne delavce. Osebe, ki imajo status vajenca, dijaka ali študenta, pa seveda nimajo statusa brezposelne osebe ali presežnega delavca. Te osebe, torej, ki imajo status vajenca, dijaka ali študenta, pa se lahko, če nimajo kadrovske štipendije oz. nimajo posojil za študij, prijavijo na razpis za republiško štipendijo (56. čl. zakona).

Stališče prvostopenjskega sodišča, da gre pri tožencu za osebo, ki je bila vključena v aktivno politiko zaposlovanja v skladu z 49. čl. zakona, pri čemer pa sodišče sploh ne pove, na kakšni podlagi je prišlo do takega zaključka, je torej zmotno in posledično zmoten tudi zaključek, da gre pri sporu o vračilu republiške štipendije za civilnopravno razmerje ter premoženjski spor.

Sodišče je zmotno uporabilo tudi določbe 7. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ko navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za nobenega od primerov, določenih v 7. čl., ki so, kot sicer pravilno poudarja, našteti izrecno. Namreč, prav v 7. čl. ZDSS-1, v katerem je določena stvarna pristojnost socialnega sodišča v socialnih sporih, je v 1. odst., tč. 3, razdelek C, jasno določeno, da je socialno sodišče pristojno za odločanje na področju zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus (t.j. republiška štipendija); v 2. odst. 7. čl., ki ga je prvostopenjsko sodišče očitno spregledalo, pa, da je socialno sodišče na področju iz prejšnjega, torej 1. odstavka, pristojno odločati tudi o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev, kar za konkretni primer pomeni o zahtevku za povrnitev republiške štipendije.

Prvostopenjsko sodišče je odločitev zmotno oprlo tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS, št. VIII R 88/2006. Glede le-tega meni, da je za njim v podobnem primeru VS RS kot stvarno pristojno določilo krajevno pristojno okrajno sodišče, torej sodišče splošne pristojnosti. Zmotno razumevanje prvostopenjskega sodišča sklepa VS RS pa je posledica prav tega, da je sodišče, kot že obrazloženo, zmotno menilo, da gre za spor o vrnitvi sredstev, izplačanih iz naslova aktivne politike zaposlovanja, ne pa za spor o vrnitvi republiške štipendije. Sklep VS RS VIII R 88/2006, je enako kot sklepi VS RS VIII R 68/2006, VIII R 84/2006, VIII R 92/2006, VIII R 100/2006, VIII R 72/2006, VIII R 80/2006, VIII R 104/2006, VIII R 52/2006 in VIII R 56/2006 v računalniški bazi SOVS - Judikati Vrhovnega sodišča pod številko dokumenta VS 32612 (datum 26.6.2006), iz katerega pa jasno izhaja, da je Vrhovno sodišče obravnavalo vprašanje stvarne pristojnosti v sporu o povrnitvi sredstev iz aktivne politike zaposlovanja med zavodom kot tožečo stranko ter brezposelno osebo kot toženo stranko, ne pa spor o štipendiji oz. o povrnitvi le-te. Ko je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je za spor med zavodom in osebo, ki je bila vključena v aktivno politiko zaposlovanja, stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, je v obrazložitvi sklepa izrecno poudarilo tudi, da med drugim ne gre za spor o štipendiji.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je prvostopenjsko sodišče stvarno pristojno za odločanje v tem socialnem sporu.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba in sklep U 1741/2004
• VDSS Sodba Psp 96/2019
• VDS sodba Psp 473/2005