<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Psp 205/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PSP.205.2006
Evidenčna številka:VDS03922
Datum odločbe:24.08.2006
Področje:zdravstveno zavarovanje
Institut:odškodninska odgovornost ZZZS - prenehanje delovnega razmerja - vzročna zveza

Jedro

Če delavec zoper nezakoniti sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenih izostankov z dela ni ugovarjal, niti sprožil individualnega delovnega spora zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ZZZS ni odškodninsko odgovoren delavcu za škodo, ki jo je utrpel zaradi izgube plače v posledici prenehanja delovnega razmerja, tudi če je bilo kasneje, z dokončno odločbo ZZZS ugotovljeno, da je bila v spornem obdobju podana začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni (in torej odsotnost upravičena). Takšno zavarovančevo ravnanje oziroma opustitev namreč pomeni prekinitev vzročne zveze, zato je odškodninska odgovornost ZZZS izključena.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, opravljenem na podlagi razveljavitvenega sklepa tega sodišča, opr. št. Psp 471/2003 z dne 7.1.2005, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati bruto plačo za čas od 13.11.1998 do 1.5.2000 ter plačati davke in prispevke od bruto zneska, tožeči stranki pa izplačati neto zneske, izračunane od bruto zneskov plač za vsak mesec od 13.11.1998 do 30.4.2000, v mesečnih bruto zneskih za obdobje od 13.11.1998 do 30.11.1998 od zneska od 46.000,00 SIT, za vse nadaljnje mesece pa od zneska 92.000,00 SIT z dospelostjo prvega v mesecu za pretekli mesec ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od prvega v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Sklenilo je, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) pritožil tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je tožniku pri delodajalcu XY d.o.o. nezakonito prenehalo delovno razmerje, saj je imel zakonodajalec zaradi tožnikovih izostankov z dela od 13.11.1998 do 18.11.1998 pravno podlago za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zdravniška komisija tožene stranke je tožniku neutemeljeno zaključila bolniški stalež s 13.11.1998, čeprav se tožnik ni čutil zdravega in zmožnega opravljati delo šoferja. Izvedenec dr. S.F., specialist ortoped, je ugotovil, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo do 18.12.1998. Primarni vzrok prekinitve delovnega razmerja je napačno postopanje tožene stranke. Škodo, ki se kaže v izgubljenem dohodku zaradi nezaposlenosti, je povzročila tožena stranka, presojati jo je potrebno po določilih 154., 170. in 172. člena ZOR. Tožnik je ob zaslišanju povedal, da se je trudil pridobiti zaposlitev, vendar mu to do 1.5.2000 ni uspelo. Ob upoštevanju ustreznih teorij vzročnosti, bi sodišče nedvomno ugotovilo vzročno zvezo med ravnanjem organov tožene stranke in škodo, ki jo je tožnik utrpel. Če je kot verodostojno upoštevalo izvedensko mnenje dr. S.F., ki mu ni nasprotovala niti tožena stranka, bi moralo ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja ter pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku ugoditi. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in toženi stranki naloži plačilo zahtevane odškodnine ter stroškov postopka, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, tako ne zatrjevanih, kot tudi ne določb, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 2/2004 - ZPP) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo, da med ravnanjem tožene stranke oziroma njenih organov - zdravniških komisij ter zatrjevano tožnikovo škodo zaradi prekinitve delovnega razmerja in v posledici izgube plače v obdobju od 13.11.1998 do 30.4.2000, ni vzročne zveze. Po 1. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - ZOR), ki se je v skladu s 1. odstavkom 43. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/1-I in 45/94) uporabljal kot republiški predpis, je podlaga za odškodninsko odgovornost vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe ter škodljivimi posledicami za osebo, ki ji je škoda nastala. V obravnavanem primeru je delodajalec sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga utemeljuje med ostalim s tožnikovimi neopravičenimi izostanki z dela, dne 3.12.1998 izdal, ne da bi bilo dokončno, z odločbo v upravnem postopku, kot je tedaj določal 83. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/02 s spremembami - ZZVZZ) odločeno o času oziroma trajanju tožnikove začasne nezmožnosti za delo. Ker je tožena stranka na podlagi tožnikove zahteve z dokončno odločbo z dne 22.3.1999 odločila, da je bil tožnik do 17.11.1998 nezmožen za delo v družbi XY d.o.o., je omenjeni sklep o prekinitvi delovnega razmerja, kolikor se sklicuje na hujšo kršitev delovne obveznosti neopravičenega izostanka dne 16.11. in 17.11.1998, očitno nezakonit. Pri utemeljevanju odločitve se je delodajalec, poleg očitanih neopravičenih izostankov, skliceval na tožnikov neprimeren odnos do lastnine podjetja oziroma do vozila in blaga, s katerim je razpolagal med prevozom. Vzrok izdaje sklepa so bile torej tudi druge kršitve delovnih obveznosti.

Tožnik je zoper sklep po njegovih navedbah sicer ugovarjal, čeprav o pravočasni izročitvi ugovora delodajalcu ni predložil materialnih dokazov. Nobenih dokazov ni predlagal o tem, ali je delodajalec njegov ugovor sploh prejel in ga obravnaval. Če tožnik ni poskrbel za dokaz o tem, da je delodajalec ugovor zoper sklep prejel, že to dejstvo pomeni, da ni izkazan pravilen in zakonit postopek izpodbijanja sklepa v njegovem nezakonitem delu, iz tega pa sledi, da mnenji zdravniških komisij I. in II. stopnje ne moreta biti vzrok prenehanja delovnega razmerja in izgube plače, za katero bi odgovarjala tožena stranka. Po 1. odstavku 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami - ZDR), ki je veljal do 31.12.2002, je ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, kar pomeni tudi zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, zadržal izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Če je tožnik dne 11.12.1998 ter nato ponovno 30.12.1998, kot izhaja iz prilog A 18 in A 19 v spisu, dejansko ugovarjal pri delodajalcu zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, je takšen ugovor zadržal izvršitev, dejansko prenehanje oziroma vpis prenehanja zaposlitve v delovno knjižico tožnika z 11.12.1998 tako pomeni dodatno nezakonitost v ravnanju delodajalca, za takšno nezakonito postopanje pa ne more biti odgovorna tožena stranka.

V smislu 16. člena ZOR se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo oziroma mora ravnati aktivno in uveljaviti pravice po zakonu, da prepreči ali zmanjša nastanek morebitne škode. Tožnik je ob zaslišanju izpovedal, da sodnega postopka ni sprožil oziroma ni vložil predloga za sodno varstvo zoper omenjeni sklep, čeprav je 1. odstavek 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 s spremembami - ZTPDR), ki se je uporabljal do 31.12.2002, določal, da ima delavec, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta organ ne odloči v 30-ih dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Tožnik te zakonite možnosti ni izrabil, niti ni izkazal, da bi se v smislu obveznosti iz omenjenega 16. člena ZOR po prenehanju delovnega razmerja prijavil kot iskalec zaposlitve pri Zavodu za zaposlovanje in tako odvrnil ali vsaj zmanjšal možnost nastanka škode, saj bi si s pomočjo pristojne službe hipotetično lahko zagotovil zaposlitev.

Iz navedenih dejstev izhaja, da tožena stranka v smislu odgovornosti pravnih oseb oziroma odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo organi pravne osebe, tožniku ne odgovarja za škodo, ki mu je nastala zaradi izgubljene plače. Prikrajšanje pri dohodku, ki tudi po višini ni izkazano, je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje izključno posledica vsaj delno nezakonitega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ter opustitve tožnikovih zakonskih pravic in obveznosti v zvezi z vložitvijo ugovora, zahteve za sodno varstvo in tudi storitve vsega potrebnega, da bi si ohranil oziroma pridobil zaposlitev. V primeru sprožitve sodnega postopka bi sodišče vprašanje opravičenosti izostankov z dela reševalo kot predhodno vprašanje v smislu 13. čl. ZPP oz. prekinilo postopek po 1. odst. 206. čl. ZPP. Upoštevajoč dokončno odločbo tožene stranke z dne 22.3.1999 ter pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. Ps 691/99 z dne 22.3.2000, je nezakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja glede neopravičenih izostankov, očitna. Nezakonito ravnanje tretje osebe pa pomeni prekinitev vzročnosti, ob tem, da mnenj zdravniških komisij pred dokončno odločitvijo ter ob opustitvi zahtev za presojo zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni mogoče šteti kot takšno nezakonito ravnanje, ki bi po katerikoli teoriji vzročnosti neizogibno privedlo do tožnikove izgube dohodka in s tem škode.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se lahko sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo.

Tožnik je zahteval povračilo pritožbenih stroškov. Ker s pritožbo ni uspel, je ob upoštevanju načela uspeh v sporu na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, ki se glede na določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) uporablja tudi za postopek v socialnih sporih, dolžan te stroške trpeti sam.

 


Zveza:


Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODI4OA==