<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 156/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.156.2006
Evidenčna številka:VDS03918
Datum odločbe:09.10.2006
Področje:delovno pravo
Institut:tožbeni zahtevek - zagovor - odpoved pogodbe - pisna obdolžitev

Jedro

Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov (182/3 čl. ZPP) je v tem, da sodišče odloči o podrednem zahtevku le, če primarnega v celoti zavrne. Če je podredni zahtevek vsebovan še v primarnem (npr. če tožnik v podrednem zahtevku zahteva manj (in ne nekaj drugega), kot v primarnem), ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov. Taka kumulacija je le navidezna in mora sodišče takšen zahtevek obravnavati kot enoten zahtevek.

Pravica do zagovora se začne uresničevati že s predhodno pisno obdolžitvijo, s katero se delavec seznani z bistvenimi podatki o zatrjevani kršitvi pogodbene obveznosti. Če tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne poda pisne obdolžitve in delavcu ne omogoči zagovora, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 1. odstavku II. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep družbenika XY GMPH z dne 21.9.2004, s katerim je odpoklical tožečo stranko kot direktorja tožene stranke, nezakonit, zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je sklep družbenika XY GMPH z dne 23.9.2004, s katerim je odpoklical tožnika kot direktorja tožene stranke, nezakonit, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 23.9.2004, nezakonita, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja ter da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo v roku 8 dni in da mu je dolžna od 24.9.2004 dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje in mu iz naslova plače za obdobje od 23.9.2004 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plačo v višini 715.000,00 SIT, ob te bruto plače plačati davke in prispevke, nato pa tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu od neto zneska, v 8 dneh. V II. točki izreka pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je sklep družbenika XY GMPH z dne 23.9.2004, s katerim je odpoklical tožečo stranko kot direktorja tožene stranke, nezakonit (tč. II/1 izreka), da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal toženec tožniku 23.9.2004, nezakonita (tč. II/2 izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja ter da ga je dolžna tožena stranka pozvati na delo v roku 8 dni (tč. II/3 izreka), da mu je dolžna tožena stranka od 24.9.2004 vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje in mu iz naslova plače za obdobje od 23.9.2004 do prevzema nazaj na delo obračunati plačo v višini 650.000,00 SIT, od bruto plače plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, tožniku pa izplačati neto plačo mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu od neto zneska, v 8 dneh (tč. II/4 izreka) in da mu je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 159.984,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, v 8 dneh (tč. II/5 izreka). S posebnim sklepom je zaradi delnega umika tožbe za izplačilo zneska 100.000,00 SIT neto mesečno iz naslova stimulacije postopek ustavilo.

Zoper ugodilni del sodbe (II. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarni in podredni tožbeni zahtevek v celoti zavrne, v obeh primerih pa pravdne stroške naloži v plačilo tožniku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nezakonito in nepravilno razsodilo o tem, da je sklep tožene stranke o odpoklicu tožnika nezakonit. Odločanje o zakonitosti sklepov družbenikov gospodarskih družb ne sodi v stvarno pristojnost delovnega sodišča. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj naj bi bil sklep o odpoklicu tožnika z dne 21.9.2004 nezakonit. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega dela sodbe navedlo nepravilen datum sklepa o odpoklicu tožnika s funkcije direktorja. Postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, je bil voden pravilno. Tožnik je bil že z elektronsko pošto z dne 30.7.2004 seznanjen s kršitvami. Te kršitve je kategorično zanikal. Pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi so med tožnikom in toženo stranko potekali 6-urni pogovori, v katerih se je tožnik dejansko seznanil z vsemi obdolžitvami in razlogi, zaradi katerih mu je tožena stranka nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je na elektronsko pošto odgovoril, zato je potrebno na podlagi navedenega ugotoviti, da je tožena stranka tožnika pred vročitvijo izredne odpovedi dne 23.9.2004 seznanila z vsemi kršitvami in mu omogočila zagovor. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo dokazni predlog z vpogledom v kazenski spis in zaslišalo predlagane priče, bi ugotovilo, da so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi delavcu omogočila formaliziran zagovor. Tožnik je pravico do obrambe nedvomno imel. Ker ugodilni del izpodbijane sodbe ni obrazložen, je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi samo ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebinsko utemeljena, bi moralo tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrniti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP ; Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 15.11.2005, ki jo je sodišče prejelo 18.11.2005, poleg prvotno vtoževanega tožbenega zahtevka postavil še en tožbeni zahtevek, ki ga je označil kot podrednega. Ta podredni tožbeni zahtevek se od prvotno postavljenega zahtevka razlikuje le v 4. odstavku in sicer le glede višine vtoževane bruto plače, medtem ko je v preostalem ta zahtevek povsem identičen prvotno postavljenemu zahtevku. Po prvotno postavljenem zahtevku je tožnik vtoževal bruto plačo v višini 715.000,00 SIT, po zahtevku, ki ga je postavil v pripravljalni vlogi z dne 15.11.2005 pa bruto plačo v višini 650.000,00 SIT pod pogojem, da njegovemu zahtevku za obračun bruto plače v višini 715.000,00 SIT ne bo ugodeno. S tem je tožnik poskušal v pripravljalni vlogi z dne 15.11.2005 postavljeni tožbeni zahtevek uveljaviti kot podredni tožbeni zahtevek na podlagi 3. odst. 182. člena ZPP. Pogoj za eventualno kumulacijo zahtevkov je obstoj več zahtevkov, ki so sicer v medsebojni zvezi, vendar pa so si med seboj različni. Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov po 3. odstavku 182. člena ZPP je v tem, da sodišče odloči o podredno postavljenem tožbenem zahtevku le v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. Če pa je drug zahtevek že vsebovan v prvem zahtevku, torej če tožnik v drugem zahtevku zahteva manj (in ne nekaj drugega), kot v prvem zahtevku, kar je bilo tudi v konkretnem primeru, sploh ne gre za kumulacijo zahtevkov, temveč je takšna kumulacija le navidezna. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje oba tožbena zahtevka tožnika obravnavati kot enoten tožbeni zahtevek, saj sta si po tožniku vtoževani primarni in podredni zahtevek različna le v višini vtoževane bruto plače. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika, čeprav je v bistvu o obeh tožnikovih zahtevkih odločilo kot o enotnem zahtevku, kar jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, s katero je ugotovilo, da je sklep o odpoklicu tožnika z dne 21.9.2004 (in ne sklep z dne 23.9.2004, kot je to pomotoma navedeno v izreku izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje), nezakonit. Glede na to, da je nezakonitost spornega sklepa uveljavljal tožnik, bi moral v skladu z določbo 1. odstavka 7. člena ZPP navesti vsa dejstva, na katera je opiral svoj zahtevek za ugotovitev nezakonitosti navedenega sklepa in predlagati dokaze, s katerimi bi ta dejstva dokazoval. Tožnik v dosedanjem postopku ni navajal nobenih dejstev in ni predlagal nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bil sklep o odpoklicu nezakonit. Po korporacijski zakonodaji je odpoklic direktorja v pristojnosti pristojnega organa družbe. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da je sklep o odpoklicu tožnika podal nepristojni organ oziroma da bi bil izpodbijani sklep nezakonit iz kakršnihkoli drugih razlogov, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti sklepa o odpoklicu z dne 21.9.2004 zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). V zvezi s pritožbeno navedbo o pristojnosti delovnega sodišča za odločanje o zgoraj navedenem sklepu je potrebno ugotoviti, da je bil tožnik pri toženi stranki tudi v delovnem razmerju za nedoločen čas in da je funkcijo direktorja opravljal na temelju pogodbe o zaposlitvi. Če je tožnik v delovnem razmerju kot direktor, je vprašanje njegovih pravic v zvezi z razrešitvijo vprašanje njegovih pravic v zvezi z delovnim razmerjem, o sporih glede teh pravic pa je tako na podlagi določbe 2. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94, 20/98) kot tudi na podlagi tč. b 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004, ki je pričel veljati 1.1.2005), pristojno delovno sodišče (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 4/2003 z dne 25.3.2003).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 22.9.2004 (in ne 23.9.2004, kot je to pomotoma navedlo prvostopenjsko sodišče v izreku izpodbijanega dela sodbe), nezakonita, ker tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni izvedla z zakonom določenega postopka. S tem, ko tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku ni podala pisne obdolžitve o očitanih kršitvah pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so imele po trditvah tožene stranke vse znake kaznivega dejanja in ker mu v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS št. 42/2002) v zvezi s 1. in 2. odstavkom 177. člena ZDR tudi ni omogočila zagovora, da bi se tožnik do teh kršitev tudi opredelil, s čimer mu bi bila onemogočena pravica do obrambe, je tudi po stališču pritožbenega sodišča izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Z ozirom na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, ker je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebinsko utemeljena. Če delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi upošteval zakonsko določen postopek (pisna obdolžitev, zagovor - razen v izjemnih primerih, roki), je takšna odpoved nezakonita ne glede na njeno morebitno vsebinsko utemeljenost.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vodila v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo, saj elektronska pošta, ki je bila dne 30.7.2004 poslana tožniku (B6), ne vsebuje elementov pisne obdolžitve, na podlagi katerih bi tožnik lahko pripravil svojo obrambo v zvezi z nameravano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ta elektronska pošta, s katero tožena stranka izkazuje obstoj pisne obdolžitve, namreč ne vsebuje niti opisa očitanih kršitev pogodbene obveznosti tožnika, niti časovne, niti krajevne oziroma vsebinske opredelitve te kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na to tudi pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da naj bi tožnik te kršitve kategorično zanikal oziroma da naj bi na elektronsko pošto odgovoril (B6), ne pomeni, da je tožena stranka tožniku omogočila pravico do zagovora. Iz navedene elektronske pošte namreč izhaja, da je tožnik na zaprosilo Benčan Urše z dne 29.7.2004, predstavnice revizijske družbe, da sporoči, če je tožena stranka tudi v letu 2002 in 2003 prejela refundacije za stroške reklame in kje so knjižene, odgovoril, da tožena stranka v tem obdobju navedenih refundacij ni prejela, da se vsi dokumenti v zvezi s poslovanjem za leta 2002, 2003 in 2004 nahajajo pri U.B. in da tožena stranka na SKB Banki z deviznim računom ne posluje, zato nima deviznih izpiskov. Ta elektronska pošta z dne 29.7.2004, na katero je odgovoril tožnik, torej sploh ni izvirala od tožene stranke, tako da o njej kot o pisni obdolžitvi delodajalca že iz tega razloga ni mogoče govoriti.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker naj bi sodišče prve stopnje ne vpogledalo v kazenski spis opr. št. Kt XXXX/XXXX pri Okrožnem državnem tožilstvu. S tem je tožena stranka smiselno zatrjevala obstoj okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR). Dejstvo, da je tožena stranka menila, da je tožnik huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in da je imela ta kršitev znake kaznivega dejanja, sama po sebi še ne pomeni, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Pravica delavca do zagovora je po drugi strani zakonita obveznost delodajalca. To pravico mora delodajalec omogočiti delavcu praviloma vedno, razen v izjemnih, posebej z zakonom določenih primerih (2. odstavek 83. člena ZDR). Pravica do zagovora delavca se začne sicer uresničevati že s predhodno vročitvijo pisne obdolžitve, s katero se delavca seznani z vsemi bistvenimi podatki o zatrjevani kršitvi pogodbene oziroma delovne obveznosti, glede katerih se bo lahko pripravil za svoj zagovor oziroma obrambo. Ker tožniku pisna obdolžitev ni bila vročena, tudi ni mogoče zaključiti, da je bila tožniku pravica do zagovora omogočena na po toženi stranki zatrjevanem 6-urnem razgovoru, kjer naj bi tožnika seznanila z očitanimi kršitvami. Od obsega in vsebine pisne obdolžitve je odvisna tudi presoja obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bi delavcu omogočil zagovor. Bistvo zagovora delavca je v tem, da pojasni svoje stališče oziroma da se opredeli do zatrjevanih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz pisne obdolžitve. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, razlagati restriktivno in odvisno od okoliščin samega konkretnega primera. Ker očitana kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi vsebovala tudi znake kaznivega dejanja, sama po sebi še ne predstavlja razloga, na podlagi katerega toženi stranki ne bi bilo potrebno omogočiti zagovora tožniku, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, v posledici česar je zaključilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, posledično pa je pravilno ugodilo tudi njegovemu reparacijskemu delu tožbenega zahtevka.

Ker je bila torej ob upoštevanju zgoraj navedenega pritožba tožene stranke, razen v zvezi s 1. odstavkom II. točke izreka izpodbijanega dela sodbe neutemeljena, saj niso bili podani niti pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor nanaša na spor o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, tožena stranka z ozirom na določbo 5. točke 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZPP člen 182, 182/3, 182, 182/3. ZDR člen 83, 83/2, 111, 177, 177/1, 177/2, 83, 83/2, 111, 177, 177/1, 177/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODI4NA==