<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 102/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.102.2005
Evidenčna številka:VDS03915
Datum odločbe:22.09.2006
Področje:delovno pravo
Institut:javni uslužbenci - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

Jedro

Določili 149. in 163. člena ZJU kot specialnega predpisa, urejata postopek nadaljnje ohranitve delovnega razmerja javnega uslužbenca, katerega delo na delovnem mestu, na katerem dela, ni več potrebno. Na podlagi 1. točke 1. odstavka 149. člena ZJU se v primeru, da je podan poslovni razlog, javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu. Če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša, se premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi (1. odstavek 150. člena ZJU), če soglaša, pa stranki skleneta aneks pogodbi o zaposlitvi (1. odstavek 151. člena ZJU). ZJU torej ne predvideva instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR, ampak delodajalca glede nadaljnje ohranitve zaposlitve delavcu, kateremu se odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, omejuje tako, da lahko delavca premesti na drugo delovno mesto le pod pogoji iz 163. člena ZJU.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo dokončni sklep župana Občine T. o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, št. XXX-XX/XXXX-XX z dne 16.1.2004, sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, št. 908-2/2004 z dne 11.2.2004 in sklep župana občine T. o ponudbi za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, št. XXX-XX/XX-XX z dne 16.1.2004. Ugotovilo je, da je pogodba o zaposlitvi, z datumom 1.4.2004, med delodajalcem XY d.o.o. in tožečo stranko, nezakonita (1. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.3.2004 ni prenehalo in še vedno traja, zato je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico za ves čas trajanja nezakonitega delovnega razmerja ter ji izplačati pripadajoče nadomestilo plače tako, kot če bi delala, in sicer v bruto znesku 210.852,80 SIT mesečno za mesece april, maj, junij, julij, avgust, september, oktober in november 2004, z zapadlostjo vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov mesečne zapadlosti posamezne plače do plačila. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nadomestilo plače za mesec december 2004 v bruto znesku 210.852,00 SIT, je zavrnilo (2. točka izreka). S sklepom o popravi sodbe z dne 27.12.2004 je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 367.320,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Navaja, da je bila tožeča stranka po starem Pravilniku o organizaciji, delu in sistemizaciji delovnih mest občinske uprave Občine T. z dne 8.6.1998 razporejena na delovno mesto sodelavec I, zap. št. 15, imela pa je status upravne delavke. G.Š. je bil razporejen na strokovno tehnično delovno mesto sodelavec I, zap. št. 16 in imel status strokovno tehničnega delavca. Temeljna razlika med tema dvema delovnima mestoma je bila, da je tožeča stranka opravljala predvsem naloge iz enostavnega upravnega postopka in je zato morala imeti strokovni izpit iz upravnega postopka, medtem ko je G.Š. opravljal naloge s področja vodenja investicij, za kar strokovnega izpita iz upravnega postopka ni potreboval. Na podlagi novega Pravilnika o organizaciji, delu in sistemizaciji delovnih mest občinske uprave Občine z dne 12.1.2004 je bil G.Š. s sklepom razporejen na strokovno tehnično delovno mesto sodelavec za investicije V. V Uradu za urejanje prostora se je pokazala potreba po zaposlitvi javnih uslužbencev VII. stopnje izobrazbe in sicer univerzitetnega diplomiranega pravnika, zaradi vodenja zahtevnejših upravnih postopkov, katerih ni mogla voditi tožeča stranka, ki je imela le V. stopnjo izobrazbe gradbene smeri, in pa univerzitetnega diplomiranega gradbenega inženirja. Tožeči stranki je bil izdan sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V arhivih tožene stranke ni uradnega dokumenta, da bi tožeča stranka zaprosila toženo stranko, naj ji omogoči nadaljnji študij komunalne smeri, ampak je to željo izrazila le ustno pred več kot dvema letoma. Tudi če bi tožeča stranka pridobila VI. stopnjo izobrazbe komunalne smeri, bi bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tovrstnega kadra tožena stranka ni potrebovala. Glede nadaljnjega izobraževanja tožeče stranke je na nekaterih mestih izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, saj prvostopenjsko sodišče enači VI. stopnjo izobrazbe komunalne oz. gradbene smeri s VII. stopnjo izobrazbe gradbene smeri. Tožeča stranka je želela vpisati komunalno smer VI. stopnje, delavca s to izobrazbo pa bi potrebovalo kvečjemu XY, d.o.o.. G.Š. je resnično vpisal študij VI. stopnje za smer gradbeni inženir, pri čemer mu bo dokončanje študija koristilo za opravljanje nalog na njegovem delovnem mestu, ni pa ta dodatna izobrazba pogoj za njegovo delovno mesto. Prvostopenjsko sodišče je napačno sklepalo, da je bilo delovno mesto tožeče stranke zamenjano z delovnim mestom G.Š.. Tožena stranka je ukinila delovno mesto tožeče stranke, obdržala pa je delovno mesto G.Š., saj je ta opravljal svoje delo predvsem na terenu, v smislu strokovnih in organizacijskih del na področju investicij in investicijskega vzdrževanja, za kar ni potreboval izpita iz upravnega postopka. Glede postopka sprejemanja kadrovskega načrta vsebuje izpodbijana sodba kar nekaj napačnih ugotovitev. Iz 42. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) sledi, da v kadrovskem načrtu zadošča že prikaz zmanjšanja stanja zaposlenosti, ni pa potrebno obrazložiti zmanjšanja stanja zaposlenosti v dveh letih. Občinski svetniki Občine T. so načrt delovnih mest za leto 2004 sprejeli skupaj z Odlokom o proračunu Občine T. za leto 2004, kot je to določeno v 1. odst. 43. člena ZJU, s predvidenim zmanjševanjem števila zaposlenih pa so bili seznanjeni že na prejšnjih sejah, o čemer obstajajo tudi tonski zapisi. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom št. 908-2/2004 z dne 11.2.2004 ugotovila, da je tožena stranka pravilno izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar velja med drugim tudi za postopek sprejemanja kadrovskega načrta. Prvostopenjsko sodišče je sklep te Komisije razveljavilo, vendar v obrazložitvi ni utemeljilo, zakaj se njegovo mnenje tako bistveno razlikuje od mnenja Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da je inšpektorica za sistem javnih uslužbencev ugotovila določene nepravilnosti, ki se nanašajo na tožečo stranko in jih je tožena stranka dolžna odpraviti, je v nasprotju z besedilom inšpekcijskega zapisnika. Noben od predlogov za odpravo nepravilnosti, ki so navedeni na 11. strani inšpekcijskega zapisnika, se namreč ne nanaša na tožečo stranko. Pritožba predlaga sodišču druge stopnje, da preuči celotni zapisnik inšpektorice. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo 3. odst. 88. člena in 90. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). V obrazložitvi je zmotno navedlo, da ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ni zakonita, temveč je mogoča le pri istem delodajalcu. V ZDR ni izrecno navedeno, da delodajalec ne sme ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, še posebno to ne velja za konkretni primer, ko je tožena stranka ustanovitelj in edini družbenik v družbi XY, d.o.o.. Razlogi izpodbijane odločitve so med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje na eni strani XY, d.o.o., šteje za samostojno gospodarsko družbo, na drugi strani pa je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim se ugotavlja nezakonitost pogodbe o zaposlitvi z dne 1.4.2004 med XY, d.o.o., in tožečo stranko. Če je XY, d.o.o., samostojni gospodarski subjekt, je tožena stranka pravilno ugovarjala pasivno legitimacijo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 1.4.2004. Neutemeljena je tudi navedba izpodbijane sodbe, da nekdanji direktor XY, d.o.o., ni želel podpisati pogodbe o zaposlitvi oz. da je bila ponudba neresna. Pri pogodbi o zaposlitvi je vseeno, katera stranka jo najprej podpiše. Prvostopenjsko sodišče tudi ne more soditi o neresnosti ponudbe pogodbe o zaposlitvi, saj je v zvezi s tem zaslišalo le tožečo stranko, ne pa nekdanjega direktorja XY, d.o.o.. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka je dne 5.1.2005 pritožbo dopolnila s tem, da je predložila Pravilnik o organizaciji, delu in sistemizaciji delovnih mest občinske uprave Občine z dne 8.6.1998 s popravki in novi Pravilnik z dne 12.1.2004.

Tožeča stranka je odgovorila na dopolnitev pritožbe. Pritožbena navajanja in v dopolnitvi pritožbe ponujeni dokazi pomenijo nova dejstva in dokaze, ki bi jih lahko tožena stranka navajala le do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do zaključka dokaznega postopka na prvi stopnji. Tožena stranka jih po lastni krivdi ni predložila oz. zatrjevala pred vložitvijo pritožbe, zato naj se le-ti v skladu s 337. členom ZPP v pritožbenem postopku ne upoštevajo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je ugoditev tožbenemu zahtevku v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna, dejansko stanje glede dejstev, ki so bila bistvenega pomena za sprejem odločitve v obravnavani zadevi, pa je bilo tudi pravilno in popolno ugotovljeno, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena. Bistvene kršitve določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, v obravnavani zadevi niso podane.

Pritožba neutemeljeno očita, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, zakaj se mnenje prvostopenjskega sodišča razlikuje od mnenja Komisije za pritožbe iz delovnih razmerjih. Izpodbijana sodba je resda v nasprotju z odločitvijo navedene Komisije zaključila, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vendar je prvostopenjsko sodišče obširno pojasnilo vse razloge, na podlagi katerih je sprejelo izpodbijano odločitev.

Tožeča stranka je bila zaposlena na delovnem mestu strokovni sodelavec I v Uradu za urejanje prostora. V tem uradu sta bili formirani dve delovni mesti za sodelavca I, za obe pa se je zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe. Delovno mesto pod zaporedno št. 15, na katerem je delala tožeča stranka, se je opravljalo v nazivu upravni delavec, pod zaporedno št. 16, na katerem je delal G.Š., pa v nazivu strokovno tehnični delavec. Tožena stranka je dne 16.1.2004 na podlagi 1. tč. 1. odst. 155. člena ZJU odpovedala tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker naj bi njeno delo postalo nepotrebno in je ni bilo mogoče premestiti v skladu z zakonom. Istega dne je tožena stranka izdala tudi sklep, s katerim je tožeči stranki na podlagi 90. člena ZDR ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v družbi XY, d.o.o., na delovnem mestu administrativno tehničnega sodelavca.

V 1. odst. 159. člena ZJU je določeno, da javnemu uslužbencu lahko preneha delovno razmerje ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali drugih podobnih razlogov (poslovni razlog). Podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oz. premestitev iz poslovnega razloga je sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (2. odst. 159. člena ZJU).

Pritožba pravilno navaja, da je zaključek izpodbijane sodbe, češ da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, materialnopravno zmoten. Pravno podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odst. 159. člena ZJU predstavlja sprejem Pravilnika o organizaciji, delu in sistemizaciji delovnih mest Občine T. z dne 12.1.2004, s katerim je bilo v Uradu za urejanje prostora sistemizirano za V. stopnjo strokovne izobrazbe le še strokovno tehnično delovno mesto sodelavec za investicije V. Na to delovno mesto je tožena stranka po sprejemu citiranega pravilnika razporedila G.Š., medtem ko je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Prvostopenjsko sodišče je odločitev v tem delu izpodbijane sodbe oprlo predvsem na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, zakaj je pogodbo o zaposlitvi odpovedala tožeči stranki, ki je bila pri njej zaposlena že od leta 1995, ne pa G.Š., ki se je pri toženi stranki zaposlil šele 1.8.2003. Ker ZJU oz. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v RS (KPND - Ur. l. RS, št. 18/91 in nadaljnji), ki veljata za toženo stranko, v primeru individualnih odpovedi pogodb o zaposlitvi od delodajalca ne zahtevata, da med več delavci izbere tistega, kateremu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, z uporabo kakršnihkoli primerjalnih kriterijev, se je lahko tožena stranka potem, ko je ugotovila obstoj poslovnega razloga, povsem prosto odločila, ali bo pogodbo o zaposlitvi odpovedala tožeči stranki ali G.Š.. Na presojo zakonitosti odpovedi tako v ničemer ne vpliva dejstvo, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki dlje časa v delovnem razmerju kot G.Š. ter da je slednji s 1.3.2004 postal direktor družbe XY, d.o.o., kar izpostavlja izpodbijana sodba. Omeniti pa tudi velja, da je G.Š. izpolnjeval zahtevane pogoje za razporeditev na delovno mesto sodelavec za investicije V, za razliko od tožeče stranke pa je že pred sprejemom Pravilnika z dne 12.1.2004 opis njegovih delovnih nalog obsegal tudi strokovna in organizacijska dela na področju investicij in investicijskega vzdrževanja.

Pritožba prav tako pravilno očita, da je glede možnosti prekvalifikacije tožeče stranke prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. G.Š. se je ob sofinanciranju tožene stranke vpisal v izobraževanje za komunalnega inženirja, za to izobraževanje pa naj bi bila po lastnih navedbah zainteresirana tudi tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni v zadostni meri preverila, ali obstaja možnost prekvalifikacije tožeče stranke in svojo odločitev oprlo na to, da tožeči stranki pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi navedena možnost izobraževanja ni bila ponujena, čeprav je očitno, da tožena stranka rabi tovrsten kader, tožeča stranka pa bi si na ta način ohranila zaposlitev pri toženi stranki. Takšen zaključek izpodbijane sodbe je zmoten. Kot je zatrjevala tožena stranka tekom postopka, potrdila pa tudi priča I.J., je bil prioritetni profil izobrazbe, ki so ga potrebovali v Uradu za urejanje prostora, univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva in univerzitetni diplomirani pravnik. Glede na to, da je imela tožeča stranka V. stopnjo izobrazbe, je razumljivo, da je tožena stranka glede na dolgotrajnost študija ni napotila na dokvalifikacijo oz. prekvalifikacijo za pridobitev univerzitetne diplomirane izobrazbe. I.J. je resda navedel, da je G.Š. vpisal šolanje za komunalnega inženirja (VI. stopnja izobrazbe), vendar je obenem pojasnil, da bo G.Š. pridobljena tehnična znanja lahko koristno uporabil pri delu, ne bodo pa mu omogočila, da bi samostojno vodil upravne postopke, kar je bil po navedbah tožene stranke cilj, ki ga je ta zasledovala z načrtovano zaposlitvijo univerzitetnega diplomiranega pravnika in univerzitetnega diplomiranega inženirja gradbeništva.

Tožeči stranki je bila istočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s sklepom ponujena pogodba o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, t.j. v gospodarski družbi XY, d.o.o.. Pritožba zmotno meni, da je bila takšna ponudba pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu podana tožeči stranki zakonito. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ponudba zaposlitve tožeči stranki ni bila zakonita, svojo odločitev pa je utemeljilo s tem, da bi morala biti tožeči stranki pogodba o zaposlitvi ponujena le v okviru istega delodajalca, ne pa tudi pri drugem delodajalcu. Zaključek izpodbijane sodbe o nezakonitosti ponujene zaposlitve tožeči stranki je sicer materialnopravno pravilen, vendar je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev v tem delu izpodbijane sodbe napačno oprlo na 1. odst. 90. člena ZDR. Takšen materialnopravni zaključek je namreč utemeljen v določilih 149. in 163. člena ZJU kot specialnega predpisa, ki ureja postopek nadaljnje ohranitve delovnega razmerja javnega uslužbenca, katerega delo na delovnem mestu, na katerem dela, ni več potrebno. Na podlagi 1. točke 1. odst. 149. člena ZJU se v primeru, da je podan poslovni razlog, javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu. Če javni delavec s premestitvijo ne soglaša, se premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi (1. odst. 150. člena ZJU), če soglaša, pa stranki skleneta aneks k pogodbi o zaposlitvi (1. odst. 151. člena ZJU). ZJU torej ne predvideva instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR, ampak delodajalca glede nadaljnje ohranitve zaposlitve delavcu, kateremu se odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, omejuje tako, da lahko delodajalec delavca premesti na drugo delovno mesto le upoštevaje pri tem eno od možnosti, ki so določene v 163. člena ZJU. V skladu s 1. odst. 163. člena ZJU se uradnika, katerega delo na delovnem mestu, na katerem dela, ni več potrebno, premesti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje, če je tako delovno mesto prosto; strokovno-tehnični uslužbenec se premesti na delovno mesto, ki je ovrednoteno z najmanj enako osnovno plačo in za katero izpolnjuje pogoje, če je tako delovno mesto prosto. Če presežnega javnega uslužbenca ni mogoče tako premestiti, se mu zagotovi poklicna prekvalifikacija ali dokvalifikacija, na podlagi katere izpolni pogoje oz. se usposobi za delovno mesto iz 1. odst. citiranega člena, in se ga premesti na takšno delovno mesto (2. odst. 163. člena ZJU). Če ga ni mogoče premestiti niti tako, ima pravico do premestitve na delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji izobrazbe in za katero izpolnjuje pogoje oz. se lahko zanj prekvalificira oz. dokvalificira. Uradnika se v tem primeru razreši naziva in imenuje v najvišji naziv, v katerem se lahko opravlja delo na delovnem mestu, na katero je premeščen (3. odst. 163. člena ZJU). Če javnega uslužbenca ni mogoče premestiti niti v skladu s 3. odst. citiranega člena, se mu odpove pogodba o zaposlitvi, ima pa v zvezi s tem pravico do odpravnine in druge pravice v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivno pogodbo (4. odst. 163. člena ZJU). V skladu s 5. odst. tega člena se obstoj prostih delovnih mest ugotavlja v organih, za katere je vzpostavljen enoten interni trg dela, ugotavlja pa se na podlagi sistemizacije in kadrovskega načrta. Pritožbeno sodišče pa k vsemu navedenemu še dodaja, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - B - Ur. l. RS, št. 113/05), ki sicer velja od 31.12.2005 dalje, v poglavju, ki ureja prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, izrecno določil, da se glede ugotavljanja možnosti premestitve in glede prednostne pravice do zaposlitve ne uporabljajo določbe ZDR, ampak določbe Zakona o javnih uslužbencih (1. odst. 158. člena ZJU - UPB2). Slednji v 6. odst. 147. člena predpisuje, da se za javne uslužbence ne uporablja določba zakona o delovnih razmerjih, ki ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe.

Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožeči stranki v smislu 163. člena ZJU ni mogoče ohraniti nadaljnjega delovnopravnega statusa. Kot je bilo že pojasnjeno, pritožba sicer utemeljeno navaja, da je tožena stranka izkazala obstoj odpovednega razloga ter neobstoj možnosti prekvalifikacije tožeče stranke, vendar pa je potrebno presojati zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter tožeči stranki ponujene sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, kot enovit akt tožene stranke. Ker je ta pristopila k vprašanju nadaljnje ohranitve zaposlitve tožeče stranke v nasprotju z določili ZJU in tožeči stranki nepravilno ponudila pogodbo o zaposlitvi v gospodarski družbi XY, d.o.o. sta predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi in ponudba nove pogodbe o zaposlitvi nezakoniti. Tožeča stranka je zato utemeljeno uveljavljala razveljavitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklepa o ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi, zahtevala ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in XY, d.o.o, ter uveljavlja reintegracijski in reparacijski zahtevek. Izpodbijana odločitev, s katero je ugodeno tožbenemu zahtevku, je zato materialnopravno pravilna.

Sicer pa je potrebno pritrditi zaključku izpodbijane sodbe, da ponudba pogodbe o zaposlitvi v XY, d.o.o. s strani tožene stranke sploh ni bila resna. Pritožbena navedba, da je vseeno, katera pogodbena stranka najprej podpiše pogodbo zaposlitvi, je brezpredmetna, saj je tožeča stranka pojasnila, da direktor XY, d.o.o. pogodbe o zaposlitvi z njo ni želel podpisati, češ da ji nima iz česa plačevati. Prav tako je neutemeljen očitek pritožbe, da bi prvostopenjsko sodišče za oceno (ne)resnosti ponudbe moralo zaslišati tudi direktorja XY, d.o.o. ne pa le tožeče stranke. Direktor je bil dvakrat vabljen na glavno obravnavo, a je vsakokrat opravičil svojo odsotnost z zdravniškim potrdilom. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo glavno obravnavo, ne da bi ga zaslišalo, niso dejstva, ki so bistvenega pomena za odločitev v tem delu izpodbijane sodbe, v ničemer ugotovljena nepravilno ali nepopolno. O resnosti ponudbe tožene stranke bi bilo namreč mogoče govoriti le, če bi bila ponujena pogodba o zaposlitvi med strankama sklenjena, kar pa ni bila, saj je direktor XY, d.o.o. ni podpisal.

Pritožbeni očitek, da bi moral biti tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in XY, d.o.o. naperjen zoper XY, d.o.o. in ne zoper toženo stranko, prav tako ni utemeljen. Kot izhaja iz navedb strank in osnutka ponujene pogodbe o zaposlitvi, le-ta med strankama sploh ni bila sklenjena, zato o pasivni legitimaciji XY, d.o.o. v obravnavni zadevi ni mogoče govoriti, ker ta ni prevzel nobenih pravic in obveznosti nasproti tožeči stranki. Slednja je zato tožbene zahtevke pravilno naperila zoper toženo stranko, ki ji je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi ter ponudila novo pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbenemu predlogu, naj sodišče druge stopnje preuči zapisnik inšpektorice za sistem javnih uslužbencev št. 045-19/2004 z dne 12.10.2004, ni mogoče slediti. Prvostopenjsko sodišče je v okviru dokaznega postopka v navedeni zapisnik sicer vpogledalo, vendar pa ta zapisnik v priloge spisa ni vložen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je inšpekcija v zapisniku ugotovila določene nepravilnosti, ki se nanašajo tudi na tožečo stranko in naložila toženi stranki, da jih odpravi, pri čemer pritožba trdi, da se noben od predlogov za odpravo nepravilnosti ne nanaša na tožečo stranko. Prvostopenjsko sodišče svoje odločitve v obravnavani zadevi ni oprlo na ugotovitve iz tega zapisnika. Nasprotno, ker se je tožena stranka na ugotovitve inšpektorice pritožila in postopek še ni končan in ker ne sodi v njegovo pristojnost, se sodišče prve stopnje, kot to samo navaja, v podrobnosti ni spuščalo v presojo splošnih aktov tožene stranke. Vpogled v navedeni zapisnik zato po oceni pritožbenega sodišča ni potreben, saj v ničemer ne bi vplival na odločitev o pritožbi.

Pritožba tudi navaja, da izpodbijana sodba vsebuje napačne ugotovitve glede postopka sprejemanja kadrovskega načrta pri toženi stranki. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da kadrovski načrt ne vsebuje vseh potrebnih sestavin iz 3. odst. 42. člena ZJU, v posledici česar naj bi župan sprejel s sklepom z dne 5.1.2004 pomanjkljiv kadrovski načrt, na njegovi podlagi pa še Pravilnik z dne 12.1.2004. Kljub temu, da je tožeča stranka zatrjevala nepravilnosti v postopku sprejemanja Pravilnika z dne 12.1.2004, pa prvostopenjsko sodišče za presojo zakonitosti splošnih aktov tožene stranke v individualnem delovnem sporu sploh ni pristojno. Na podlagi 1. in 2. tč. 3. odst. 180. člena ZJU inšpektor nadzoruje skladnost aktov o sistemizaciji oz. splošnih aktov s področja sistema javnih uslužbencev z zakonom in podzakonskimi predpisi, tožeča stranka pa bi zakonitost Pravilnika tožene stranke z dne 12.1.2004 lahko izpodbijala le v kolektivnem delovnem sporu. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, da bi bila kadrovski načrt oz. na njegovi podlagi sprejet Pravilnik z dne 12.1.2004 s strani za to pristojnih organov kot nezakonita razveljavljena, je bilo sodišče prve stopnje vezano na njuno vsebino. Prvostopenjsko sodišče je resda zaključilo, da tožeči stranki pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana na zakonitih podlagah, vendar pa to v ničemer ne vpliva na izpodbijano odločitev, ki je materialnopravno pravilna iz že navedenih razlogov.

Tožeča stranka v odgovoru na dopolnitev pritožbe neutemeljeno zatrjuje, da v pritožbi zatrjevana dejstva in dokazi predstavljajo pritožbeno novoto in je zato glede njih upoštevaje 337. člen ZPP podana prekluzija. Tožena stranka je v dopolnitvi pritožbe predložila stari in novi pravilnik o sistemizaciji. Navedeni dokazili ne predstavljata pritožbene novote, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče v okviru dokaznega postopka med drugim vpogledalo tudi v novi pravilnik z dne 12.1.2004 (priloga spisa A9) in v izpis iz stare sistemizacije v delu, ki se nanaša na predmet te pravde (priloga spisa A10). Po zatrjevanju tožeče stranke naj bi bila podana prekluzija tudi glede pritožbenih zatrjevanj tožene stranke, vendar je ta očitek povsem pavšalen, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je smiselno enake navedbe, kot so navedene v pritožbi, tožena stranka uveljavljala tudi v postopku na prvi stopnji.

Ker je bila v skladu z vsem obrazloženim odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka zato, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), tožeča stranka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi v tej zadevi (1. odst. 155. člena ZPP).

 


Zveza:

ZDR člen 90, 90. ZJU člen 149, 149/1, 149/1-1, 150, 150/1, 151, 151/1, 163.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODI4MQ==