<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Pdp 193/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.193.2005
Evidenčna številka:VDS03911
Datum odločbe:20.10.2006
Področje:delovno pravo
Institut:denarni zahtevek - dokazno breme - izvedenec - predujem - prekluzija

Jedro

Po 3. odstavku 153. člena ZPP sodišče opusti izvedbo dokaza, če predujem ni založen v odrejenem roku in glede na vse okoliščine (npr. v zvezi z dokaznim bremenom) presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila predujma. Ko delavec od delodajalca vtožuje denarne terjatve iz delovnega razmerja, delavec zgolj zatrjuje, da mu delodajalec dolguje plačilo, saj negativnih dejstev (neplačila) ne more dokazati, delodajalec pa dokazuje neutemeljenost delavčevega tožbenega zahtevka. Ker je dokazno breme v tovrstnih sporih na delodajalcu, bi bil le v primeru, če bi bilo plačilo predujma za izvedenca finančne stroke naloženo delodajalcu, in ga le-ta ne bi plačal, možen zaključek, da ni dokazal neutemeljenosti vtoževane terjatve. Ni pa pravilen zaključek, da delavka zaradi neplačila predujma v odrejenem roku ni dokazala utemeljenosti svoje terjatve.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa se razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka plača razliko med izplačano plačo za delo slaščičarke IV. tarifnega razreda in pripadajočo, obračunano na osnovi izhodiščne plače, določene s Kolektivno pogodbo za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije za januar in februar 1998 ter za čas od 1.1.1999 do 31.10.2002 v neto višini 252.314,00 SIT, ter na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke, od vsakokratne zapadlosti mesečne neto razlike pa tudi zakonske zamudne obresti od zneskov, razvidnih iz izreka sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo razlike regresa za prehrano med izplačanim in najnižjim zneskom, določenim s kolektivno pogodbo v višini 108.638,00 SIT za čas od 1.7.2001 do 31.10.2002 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne zapadlosti razlike regresa od zneskov, razvidnih iz izreka sodbe. Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe ustavi postopek zaradi plačila razlike med izplačanim regresom za letni dopust za leto 2002 in regresom, določenim s kolektivno pogodbo, v višini 27.471,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2002 dalje do plačila, ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 375.975,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Podrejeno predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Navaja, da se je sodišče postavilo na napačno stališče, da tožnica ni uspela dokazati, da jo je tožena stranka prikrajšala pri plači in regresu za prehrano. Tožbeni zahtevek je natančno specificirala po višini in navedla tudi podlage za obračun. Od sodišča bi bilo pričakovati, da bo svojo odločitev utemeljilo s predpisi, na katere se je tožnica sklicevala. Tega ni storilo, pač pa je poudarilo, da je tožnica umaknila dokaz z izvedencem finančne stroke, kar naj bi bilo po mnenju sodišča edino možno dokazovanje v tem postopku, namesto, da bi že na podlagi listin v spisu ugotovilo, da je zahtevek utemeljen. Tožnica ni umaknila dokaznega predloga z izvedencem finančne stroke. Predujem v višini 120.000,00 SIT je plačala šele 20.9.2004, ker ji sklep o imenovanju izvedenca z dne 10.3.2004 ni bil vročen. Predujem je bil plačan pred razpisom naroka, tako da pozno plačilo ni oviralo normalnega teka postopka. Ugotovitev sodišča o umiku dokaza na podlagi 2. odstavka 286. člena ZPP je napačna. Tožnica je obračun plače oprla na Kolektivno pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo (Ur. l. RS, št. 47/94 s sprem.), SKPGd, Uredbo o povračilih stroškov v zvezi z delom in drugimi prejemki (Ur. l. RS, št. 72/93 s sprem.) in na pogodbo o zaposlitvi z aneksom. Glede na tožničine trditve, da njena plača ni dosegala plače po navedeni kolektivni pogodbi za IV. tarifni razred, bi lahko sodišče primerjalo izplačane zneske in zneske po kolektivni pogodbi ter ugotovilo prikrajšanje, a je zgolj pavšalno ugotovilo, da tožnica svoje terjatve ni dokazala. Sodišče je napačano tolmačilo dokazno breme. Tožena stranka ni predložila dokazov za neutemeljenost zahtevka Tudi glede zahtevka iz naslova regresa za prehrano je bilo v nasprotju z dokazi odločeno, da je neutemeljen. Sodišče se je sklicevalo na to, da je tožena stranka tožnici 24.12.2001 plačala 50.000,00 SIT, pri čemer je napačno menilo, da to ni bila božičnica. Tudi to, da so zaposleni ob koncu leta 2001 prejeli enak znesek, kaže na to, da ni šlo za povračilo stroškov prehrane. Ti stroški delavcem ne morejo biti povrnjeni v isti višini, saj se obračunavajo glede na dneve prisotnosti na delu. S strani tožnice predlagane priče bi lahko izpovedale, da je šlo za božičnico, a so bili ti dokazni predlogi zavrnjeni. Tožničina terjatev se nanaša tudi na leto 2002, ko božičnica niti ni bila izplačana. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom, deloma sodba tudi nima razlogov. Dokazna ocena je napačna, dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, materialno pravo je zmotno uporabljeno. Stroški postopka so odmerjeni v enormni višini in jih tudi ni možno preizkusiti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločitev v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, zlasti ne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba (s trditvijo, da so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom, ter da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih), pač pa je storilo v pritožbi uveljavljane postopkovne kršitve v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP (zaradi nepravilne uporabe 3. odstavka 153. člena ZPP ter 2. odstavka 286. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo tudi materialno pravo (pravilo o dokaznem bremenu), kar je imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o zavrnitvi denarnega zahtevka, ki ga je tožnica uveljavljala na podlagi trditev, da bi morala biti ves čas zaposlitve pri toženi stranki upravičena do plače po IV. tarifnem razredu Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo, ter da ji tožena stranka dolguje razliko iz naslova povrnitve stroškov prehrane, utemeljilo s tem, da tožnica v roku 15 dni ni plačala predujma za izvedenca finančne stroke, kot ji je bilo naloženo s sklepom z dne 10.3.2004. Sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, da je tožnica predujem plačala z zamudo dne 20.9.2004, ampak je zaradi zamude roka za plačilo predujma štelo, da je tožnica ta dokazni predlog umaknila. Sklicujoč se na 2. odstavek 286. člena ZPP je zavzelo še stališče, da tožnica tega dokaza ne more ponovno predlagati, ter zaključilo, da tožnica zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke ni uspela dokazati, da ji tožena stranka dolguje razliko plače in stroškov prehrane.

ZPP v 3. odstavku 153. člena določa, da sodišče opusti izvedbo dokaza, če predujem ni založen v roku, ki ga je določilo (ne določa torej, da je dokazni predlog umaknjen, kar bi lahko imelo za posledico, da ga ni več mogoče predlagati), določa pa tudi, da sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila predujma. Po oceni pritožbenega sodišča dejstvo, da tožnica predujma ni plačala v odrejenem roku, zanjo ne more imeti takšnih negativnih posledic, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ker dokaznega bremena v tem primeru ne nosi tožnica, ampak tožena stranka. Zato bi bil le v primeru, če bi bilo plačilo predujma naloženo toženi stranki, in ga le-ta ne bi plačala, možen zaključek, da tožena stranka ni dokazala neutemeljenosti vtoževane terjatve. Pritožba torej pravilno uveljavlja, da sodišče ni upoštevalo pravila o dokaznem bremenu, ki velja v primeru, ko delavec od delodajalca vtožuje denarne terjatve iz delovnega razmerja. V tovrstnih sporih delavec zgolj zatrjuje, da mu delodajalec dolguje plačilo, saj negativnih dejstev (neplačila) ne more dokazati, delodajalec pa dokazuje neutemeljenost delavčevega zahtevka.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni pravilno uporabilo določbe 2. odstavka 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Tožnica je izvedenca predlagala na tretjem naroku 22.10.2003. Sodišče je sklep o imenovanju izvedenca, o naložitvi predujma v roku 15 dni in o določitvi nadaljnjega dvomesečnega roka za izdelavo izvedenskega mnenja, izdalo šele 10.3.2004. Tožnica je predujem plačala 20.9.2004. Sodišče je 12. 10.2004 razpisalo četrti narok za dne 3.11.2004, nakar je bil četrti narok preklican in opravljen šele 17.11.2004, torej skoraj dva meseca po tem, ko je tožnica plačala predujem. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da pozno plačilo predujma ni oviralo teka postopka, zato ni bilo pravega razloga za to, da sodišče plačila predujma ni upoštevalo, sploh pa ne ob sklicevanju na določbo o prekluziji dokazov, ki je odraz ravno načela ekonomičnosti postopka. Drži pa tudi pritožbena trditev, da za odločitev o tožbenem zahtevku niti ni bilo nujno izvesti dokaza z izvedencem finančne stroke, pač pa bi lahko sodišče samo ugotovilo, ali je tožnica, ob upoštevanju plačanih zneskov, upravičena še do vtoževane razlike iz naslova plače in povračila stroškov prehrane glede na določbe tarifnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 49/97 s sprem.) oz. panožne kolektivne pogodbe ter pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi z zneskom 50.000,00 SIT, plačanim 24.12.2001, za katerega je prvostopenjsko sodišče menilo, da predstavlja ob koncu leta poračunano razliko regresa za prehrano, pritožba utemeljeno opozarja, da je praktično nemogoče, da bi bili delavci ob koncu leta upravičeni do razlike regresa za prehrano v enaki višini. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje priče (takratnega sindikalnega zaupnika), s katerim je želela dokazati, da ni šlo za plačilo razlike regresa za prehrano, ampak za božičnico.

Glede na navedeno je potrebno izpodbijano odločitev razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Prvostopenjsko sodišče naj v ponovljenem postopku upošteva gornje ugotovitve pritožbenega sodišča, upošteva pa naj tudi ugotovitev iz prvotnega postopka, ki jo pritožbeno sodišče glede na do sedaj izvedeni postopek ocenjuje kot pravilno - da tožnica za čas od 1.7.2001 do 31.10.2002 neutemeljeno uveljavlja, da bi morala biti upravičena do plače za IV. tarifni razred, ker iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi izhaja, da je bila od 1.7.2001 dalje razporejena na delovno mesto, razvrščeno v III. tarifni razred. Vendar pa tudi takšen pravilni zaključek v zvezi z podlago tožbenega zahtevka še ne pomeni, da je zahtevek iz naslova plače za čas po 1.7.2001 tudi po višini v celoti neutemeljen. V zvezi z vtoževanim regresom za prehrano je potrebno dokazni postopek dopolniti v smeri ugotovitve naslova, iz katerega je tožena stranka tožnici ob koncu leta 2001 plačala 50.000,00 SIT (npr. z zaslišanjem predlagane priče - takratnega sindikalnega zaupnika), ter upoštevati tudi to, da tožena stranka tovrstnega poračuna ob koncu leta 2002 niti ni zatrjevala.

Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku tudi odločitev o stroških postopka, ki zajema številne postavke, obrazloži bolj natančno, kot je to storilo v izpodbijani odločbi, ter pri naložitvi plačila stroškov postopka določi paricijski rok.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

 


Zveza:

ZPP člen 153, 153/3, 286, 286/2, 339, 339/1, 153, 153/3, 286, 286/2, 339, 339/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODI3Nw==