<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 1436/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PDP.1436.2005
Evidenčna številka:VDS03908
Datum odločbe:13.10.2006
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:denarni zahtevek - napredovanje v plačilni razred - napredovanje - upravnik

Jedro

Po pravilniku o napredovanju zaposlenih v državni upravi lahko zaposleni napreduje po preteku najmanj treh let od zadnjega napredovanja, pri čemer se izpolnjevanje pogojev za napredovanje preverja trikrat letno (1.1., .1.5. in 1.9.) za vse zaposlene. Odločba o napredovanju mora biti izdana v 30 dneh od navedenih datumov, plača pa mu pripada od prvega dne v naslednjem mesecu po izdaji odločbe. Tožnik je nazadnje (glede na ocenjevanje 1.5.2000) pridobil pravico do plače po višjem količniku od 1.6.2000 (z odločbo z dne 6.6.2003). Zato bi lahko napredoval v višji plačilni razred šele 1.10.2003, ne že 1.6.2003, kot je zmotno ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

 

Izrek



I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno spremeni :

a) v 1. in 2. točki izreka tako, da se odločba MORS št. ... z dne 15.10.2003 in sklep tožene stranke št. ... z dne 1.2.2004 v 2. točki spremenita tako, da se tožnik razporedi v plačilni razred s količnikom 3.40 s 1.10.2003 in da ima pravico do plačila po tem količniku od 1.10.2003 dalje, kar zahteva tožnik drugače, pa se zavrne;

b) v 3. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka obračunati in izplačati neto razliko v plači med količnikom 3.40 in 3.25 ter dodatki in nadomestili za obdobje od 1.6.2003 do 30.9.2003, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za to obdobje;

c) v 4. točki izreka tako, da se stroški ugovornega postopka, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, znižajo na 19.800,00 SIT (od 39.600,00 SIT);

d) v 6. točki izreka tako, da se stroški, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, znižajo na 86.854,00 SIT (od 337.520,00 SIT).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo odločbo tožene stranke z dne 15.10.2003 in sklep z dne 1.2.2004 tako, da je tožnika s 1.5.2003 razporedilo v plačilni razred s količnikom 3.40 in ugotovilo, da ima tožnik pravico do količnika 3.40 od 1.6.2003 dalje (1. in 2. točka izreka). V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna in izplača neto razlike v plači med količnikom 3.40 in 3.25 ter dodatki in nadomestili od 1.6.2003 do 31.1.2004 z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je upoštevalo, da je tožena stranka del tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači med navedenima količnikoma za obdobje od 1.10.2003 do 31.1.2004, pripoznala. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne stroške ugovornega postopka v višini 39.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2004 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V 5. točki izreka, ki poleg sodbe na podlagi pripoznave ni pod pritožbo, je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je v zadnjem napredovalnem obdobju (2000 - 2003) ob upoštevanju presežnih točk iz predhodnega napredovalnega obdobja zbral skupaj 165 točk za napredovanje, zavrnilo pa je tudi zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe z dne 15.10.2003 ter 2. točke sklepa z dne 1.2.2004. O pravdnih stroških je odločalo v 6. točki izreka in naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 337.520,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper del izpodbijane sodbe, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnika (razen zoper tisti del ugodilne sodbe, katerega je sodišče prve stopnje izdalo zaradi delne pripoznave tožbenega zahtevka), se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni oz. jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožniku pa naloži v plačilo stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da je potrebno pri določbah Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 ...) ločevati preverjanje pogojev za napredovanje (1.1., 1.5., 1.9.) ter dejansko napredovanje v plačilne razrede, potrjeno z odločbo, ki jo izda predstojnik v roku 30 dni po preverjanju pogojev (torej 1.2., 1.6. in 1.10.). O tožnikovem napredovanju je bilo nazadnje odločeno z odločbo št. ... z dne 6.6.2000 (čeprav se je zanj nazadnje preverjalo izpolnjevanje pogojev za napredovanje na dan 1.5.2000). Odločba o napredovanju ima konstitutivni učinek, saj je bilo šele z njo tožniku priznano napredovanje v plačilni razred s količnikom 3.25 od 1.6.2000 dalje. Glede na določbe pravilnika pa se je lahko preverjanje pogojev za vnovično napredovanje opravilo šele 1.9.2003, zato je tožniku plača ob upoštevanju višjega količnika (3.40) pripadala šele 1.10.2003. V tem delu pa je tožena stranka tožnikov zahtevek tudi pripoznala, kar pa sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških ni upoštevalo. Zato je nepravilno odločilo tudi o pravdnih stroških.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravna podlaga za napredovanje tožnika, ki je bil zaposlen pri toženi stranki, je bila določena s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadalj., v nadaljevanju : pravilnik). Po 1. odst. 5. člena pravilnika lahko zaposleni napreduje po preteku najmanj treh let od prve razporeditve oz. od zadnjega napredovanja (v nadaljevanju : napredovalno obdobje). Pri tem se upošteva dejanska delovna doba. 27. člen pravilnika je določal, da se izpolnjevanje pogojev za napredovanje preverja trikrat letno in sicer 1.1., 1.5. in 1.9. za vse zaposlene, ki so do navedenih rokov dopolnili dobo najmanj treh let od zadnjega napredovanja. Po 1. in 2. odst. 29. člena pravilnika odloča o napredovanju višjih upravnih delavcev na predlog predstojnika organ, pristojen za njihovo imenovanje oz. od njega pooblaščeno delovno telo, o napredovanju ostalih zaposlenih pa predstojnik oz. drug z zakonom določen organ, pristojen za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Zaposlenemu, ki napreduje, se izda odločba z določitvijo plačilnega razreda oz. količnika za določitev plače (3. odst. 29. člena pravilnika). Ta odločba mora biti izdana v 30 dneh po roku iz 27. člena pravilnika, plača v skladu s to odločbo pa pripada zaposlenemu od prvega dne v mesecu po izdaji odločbe (4. in 5. odst. 29. člena pravilnika).

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik nazadnje ocenjevan z ocenjevalnim listom (B/1) po stanju 1.5.2000 in da je takrat izpolnil pogoje za napredovanje. Zadnja odločba o napredovanju pred spornim obdobjem mu je bila izdana dne 6.6.2000 pod št. ... (A/3), na njeni podlagi je tožnik pridobil pravico do plače po višjem količniku od 1.6.2000. Ker je tožnik nazadnje napredoval 1.6.2000 (z zgoraj navedeno odločbo), je lahko pristojni organ tožene stranke z ozirom na določbo 1. odst. 5. člena pravilnika in 27. člena pravilnika vnovično preverjal izpolnjevanje pogojev za napredovanje tožnika šele 1.9.2003, kot to pravilno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Ker se o napredovanju delavcev v državni upravi na podlagi 3. odst. 29. člena pravilnika odloči z odločbo, kar pomeni, da je odločba konstitutivnega pomena za napredovanje delavca, ker mora biti ta odločba izdana najkasneje v 30 dneh po preveritvi izpolnjevanja pogojev za napredovanje iz 27. člena pravilnika in ker pripada delavcu plača za navedeno obdobje od prvega dne v naslednjem mesecu po izdaji odločbe (5. odst. 29. člena pravilnika), pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi tožnik lahko napredoval v višji plačilni razred s količnikom 3.40 šele s 1.10.2003 in ne že s 1.6.2003, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvena za štetje rokov za napredovanje po citiranih določbah pravilnika je namreč odločba o napredovanju (29. člen pravilnika), ne pa datum preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje pred zadnjim napredovanjem. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v točki 1, 2 in 3 izreka delno spremenilo (358/4 člen ZPP) tako, da je tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na spremembo odločbe tožene stranke z dne 15.10.2003 in sklepa tožene stranke z dne 1.2.2004 za obdobje pred 1.10.2003, na priznanje višjega količnika in na obračun in izplačilo plače po višjem količniku za obdobje pred 1.10.2003, zavrnilo. V preostalem pa je obdržalo v veljavi odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka izpodbijanega dela sodbe, s katero je sodišče prve stopnje poseglo v izpodbijano odločbo in sklep tožene stranke in tožniku prisodilo razporeditev (razvrstitev) v plačilni razred s količnikom 3.40 in s pravico do plačila po tem količniku od 1.10.2003 dalje. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in glede navedenega potrdilo izpodbijani del sodbe, saj niso bili podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v 3. točki izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo neto razlike v plači med količnikoma 3.40 in 3.25 ter dodatki in nadomestili skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1.10.2003 dalje do 31.1.2004, po svoji vsebini sodba na podlagi pripoznave. Tožena stranka je namreč s pripravljalno vlogo z dne 12.8.2004 v tem delu tožbeni zahtevek tožnika pripoznala, na kar sicer opozarja tudi v pritožbi, ko izrecno navaja, da se zoper ta del sodbe, ki jo vsebuje pripoznani del tožbenega zahtevka v 3. točki izreka, ne pritožuje.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tudi povrnitev stroškov, ki jih je imel v ugovornem postopku pri toženi stranki. Te stroške je priglasil in specificiral že v svojem ugovoru z dne 6.4.2004 (A/12), ker pa mu jih tožena stranka ni priznala, jih je vtoževal v 4. točki tožbenega zahtevka. Te stroške mu je sodišče prve stopnje v celoti priznalo in jih naložilo v plačilo toženi stranki (4. točka izreka izpodbijane sodbe). Ugotovilo je, da je bil njegov ugovor v celoti utemeljen, saj se je nanašal na spremembo odločbe tožene stranke z dne 1.2.2004 tako, da naj mu tožena stranka prizna plačo po višjem količniku tudi za obdobje od 1.6.2003 do 1.2.2004. Ker je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke del tožnikovega zahtevka, ki se je nanašal na obdobje od 1.6.2003 do 30.9.2003, zavrnilo, je potrebno ugotoviti, da je bil tožnikov ugovor utemeljen do ene polovice, zaradi česar mu je dolžna tožena stranka v tem delu povrniti tudi njegove ugovorne stroške. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, 4. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne polovico priznanih ugovornih stroškov v višini 19.800,00 SIT in ne celotne priglašene ugovorne stroške (39.600,00 SIT), za kar je imelo podlago v 4. točki 358. člena ZPP. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo, saj glede navedenega niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker se je zaradi delno spremenjene sodbe delno spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazloženo ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da znašajo priznani in v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.) odmerjeni stroški tožnika 328.020,00 SIT, skupaj s sodno takso za tožbo in sodbo (dvakrat 4.750,00 SIT) pa 337.520,00 SIT. Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo 300 točk (tar. št. 15/1/b, 3. alinea OT), za sestavo pripravljalne vloge z dne 12.8.2004 150 točk v priglašeni višini (tar. št. 15/2 OT), za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 11.3.2005 300 točk (tar. št. 15/3/a OT), za odsotnost iz pisarne 40 točk (člen 7/4 OT), za trajanje 50 točk (člen 7/1 OT), za zastopanje na naroku 6.5.2005 150 točk (tar. št. 15/2 OT), za odsotnost iz pisarne 40 točk (člen 7/4 OT), za trajanje 50 točk (člen 7/1 OT), za zastopanje na naroku dne 17.6.2005 150 točk (tar. št. 15/2 OT), za odsotnost iz pisarne 40 točk (člen 7/4 OT), za zastopanje na naroku dne 9.9.2005 150 točk (tar. št. 15/2 OT), za odsotnost iz pisarne 40 točk (člen 7/4 OT), kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (110,00 SIT) in dveh odstotkov materialnih stroškov (člen 13/2 OT) znaša 163.812,00 SIT. Pritožbeno sodišče toženi stranki od priglašenih stroškov ni priznalo stroškov za posvet s stranko in za obvestilo stranki, saj so ti stroški že vključeni v priznano nagrado za sestavo odgovora na tožbo, niti priglašenih stroškov za porabljen čas med zastopanjem na naroku dne 9.9.2005, saj se je narok navedenega dne končal v 30 minutah, tako da pogoji za priznanje teh priglašenih stroškov glede na določbo člena 7/1 OT niso bili izpolnjeni. Po oceni pritožbenega sodišča je vsaka od strank v tem individualnem delovnem sporu uspela do polovice, zato je dolžna nasprotni stranki povrniti polovico njenih priznanih pravdnih stroškov. Tožena stranka je tako dolžna tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 168.760,00 SIT, tožnik pa toženi stranki del njenih pravdnih stroškov v višini 81.906,00 SIT. Po pobotanju navedenih stroškov je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 86.856,00 SIT, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, ker jih ta ni priglasila.

Ker revizija v tem individualnem delovnem sporu z ozirom na določbo 1., 2., 3. in 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ni dovoljena, je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

 


Zveza:

Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 5, 5/1, 27, 29.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.07.2016

Opombe:

P2RvYy0zODI3NA==