VDS sodba Pdp 614/2005

Jedro

Kadar sodišče skladno z 2. odstavkom 118. člena ZDR brez predloga delavca sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, lahko prisodi odškodnino po pravilih civilnega prava iz 1. odstavka istega člena tudi brez zahtevka delavca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija v zvezi z zavrnitvijo pritožbe glede odškodnine v višini 400.000,00 SIT se dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.8.2004 (1. točka izreka) in odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki preneha na podlagi sodbe sodišča dne 17.10.2004 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku za čas od 24.8.2004 do 17.10.2004 vpisati delovno dobo v delovno knjižico (3. točka izreka) ter mu za isto obdobje obračunati plače v višini 128.687,00 SIT bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, razliko pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca. Poleg tega mora tožena stranka tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2004 v neto znesku 70.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 dalje, znesek v višini 400.000,00 SIT iz naslova odškodnine in povrniti stroške postopka v višini 208.692,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.3.2005 (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe določil materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedla, da dejansko stanje ni bilo razčiščeno v celoti, predvsem glede okoliščin obstoja pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama. Izpodbijana sodba namreč ne vsebuje razlogov o tem, zakaj pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo med strankama ni bila podpisana. Tožnik je večkrat zavrnil sklenitev kakršnekoli pogodbe o zaposlitvi, celo navedel je, da ne želi nadaljevati z delovnim razmerjem pri toženi stranki. Tožena stranka je bila tako v situaciji, v kateri je ves čas izkazovala interes, da tožnika zaposli na primerno delovno mesto, pa svoje namere zaradi odklonilnega odnosa tožnika ni mogla uresničiti, sedaj pa so jo zadele sankcije, saj je sodišče prve stopnje izdano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo. S takšno odločitvijo je postavljena v neenak položaj nasproti tožniku. Nadalje je tožena stranka navedla, da je sodišče prve stopnje tožniku zmotno prisodilo odškodnino, do katere ni upravičen niti po temelju, še manj pa po višini. Tožnik svojega zahtevka v tej smeri ni postavil, pa tudi sam je prispeval k nastali situaciji, v kateri nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama ni bilo možno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in nima pomislekov v pravilnost same dokazne ocene izvedenih dokazov. V izpodbijani sodbi so navedeni izčrpni razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odločilo tako, kot izhaja iz izreka. Po skrbni in vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter izčrpno obrazložilo svojo miselno pot.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožniku z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 27.9.2000 (priloga A22) priznana invalidnost III. kategorije s pravico do poklicne rehabilitacije, v okviru katere se je usposabljal za drugo ustrezno delo do dne 30.6.2004. Dne 7.7.2004 je ZPIZ nato izdal odločbo o priznanju pravice tožnika do razporeditve na drugo ustrezno delo od dne 1.7.2004. Tožena stranka je tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "kontrolor in rezalec na CNC stroju" (priloga A17), vendar iz zdravniškega spričevala z dne 29.6.2004 (priloga A21) izhaja, da to delovno mesto za tožnika ni ustrezno. Nadalje je tožena stranka dne 14.7.2004 zaprosila ZPIZ za dodatno izvedensko mnenje za delovno mesto "rezalec na CNC stroju in izdelovalec novih CNC programov". Pozitivno mnenje ZPIZ z dne 2.8.2004 je bilo posredovano tako obema pravdnima strankama, pri čemer tožena stranka tožniku nove pogodbe o zaposlitvi nato ni ponudila, pač pa mu je izredno odpovedala staro pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "strugar specialist" z dne 2.10.1995 (priloga A3).

Po določbi 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega razloga. Razlogi za izredno odpoved so taksativno navedeni v 1. odstavku 111. člena ZDR, pri čemer mora delodajalec skladno z določilom 2. odstavka 82. člena ZDR dokazati obstoj utemeljenega razloga, kar predstavlja bistveni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga namerno oziroma iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odstavka 111. člena ZDR) ter mu pri tem očitala, da se dne 2.8.2004 ni zglasil na delo ter da je v sledečih dneh neupravičeno izostal z dela. Pritožbeno sodišče se glede očitane kršitve v celoti strinja z zaključkom v izpodbijani sodbi; iz predloženih listin (sklep o določitvi letnega dopusta za leto 2004; priloga A18) je namreč razvidno, da je imela tožena stranka v času od 1.8.2004 dalje predviden kolektivni dopust, iz preostalih dokazov pa ne izhaja, da bi tožnika dne 28.7.2004 pozvala, naj se na delo zglasi. Tožnik tako s svojim ravnanjem - koriščenjem letnega dopusta - ni kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker njegovi izostanki niso bili neupravičeni. Poleg tega je potrebno tudi upoštevati, kar je storilo že sodišče prve stopnje, da tožnik v tem času nove pogodbe o zaposlitvi še ni podpisal, delo, ki ga je bil dolžan opravljati po pogodbi o zaposlitvi z dne 2.10.1995, pa zanj glede na preostalo delovno zmožnost ni bilo ustrezno. Če pa delavec svojega dela po pogodbi o zaposlitvi ni sposoben opravljati, mu ni mogoče očitati morebitnih kršitev in zakonito izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto ni bila podpisana. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da tožena stranka tožniku po prejemu dopolnilnega mnenja ZPIZ z dne 2.8.2004, po katerem je tožnik zmožen za opravljanje dela na delovnem mestu "rezalec na CNC stroju in izdelovalec novih CNC programov", nove pogodbe o zaposlitvi ni ponudila. Pred tem se je sicer s tožnikom večkrat dogovarjala, pri čemer je za odločitev bistveno le dejstvo, da delovno mesto "kontrolor in rezalec na CNC stroju" po prvi ponujeni pogodbi o zaposlitvi za tožnika ni bilo ustrezno in je zato podpis le-te upravičeno odklonil. Nato pa do dneva, ko je prejel dopolnilno mnenje ZPIZ ni bil seznanjen z ustreznostjo delovnega mesta, za katero mu je tožena stranka ponujala v podpis novo pogodbo o zaposlitvi.

Poleg tega, da tožena stranka v konkretnem primeru ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku tudi ni omogočila zagovora skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR, ker pri tem ni postopala po določilih 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR. Da se delavec lahko zagovarja mu mora namreč delodajalec predhodno jasno predočiti očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti v pisni obdolžitvi ter mu določiti kraj in čas podaje zagovora tako, da se nanj lahko pripravi. Že sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka navedenih zahtev ni spoštovala, saj bi tožnik vabilo na zagovor, ki je bil določen na dan 10.8.2004 lahko prejel najprej na navedeni dan, dejansko pa je bila vročitev opravljena šele dne 12.8.2004. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključkom v izpodbijani sodbi, da je bila kršena tožnikova pravica do obrambe in je tako izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.8.2004 nezakonita tudi iz tega razloga.

Na podlagi zaključka, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da tožniku ni zagotovila zagovora skladno z zakonskimi zahtevami, je sodišče prve stopnje izredno odpoved z dne 23.8.2006 utemeljeno razveljavilo. Zahtevek za reintegracijo v delovno razmerje je v konkretnem primeru po materialnem pravu tako utemeljen, vendar je bilo z izpodbijano sodbo ugotovljen obstoj delovnega razmerja le do dne 17.10.2004, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je uporabilo pooblastilo iz 2. odstavka 118. člena ZPP in brez predloga tožnika sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, saj je ugotovilo, da upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.

Prisojenemu znesku odškodnine, do katere je po določilu 1. odstavka 118. člena ZDR upravičen delavec v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka v pritožbi ugovarjala tako po temelju kot po višini. Pri tem je smiselno navajala, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik sicer v tožbi res ni postavil zahtevka za izplačilo odškodnine po pravilih civilnega prava iz 1. odst. 118. člena ZDR, saj je uveljavljal reintegracijo v delovno razmerje pri toženi stranki. Vendar iz 2. odstavka 118. člena ZDR v povezavi s 1. odstavkom istega člena izhaja, da lahko sodišče tudi brez predloga delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava - torej brez tožbenega zahtevka delavca. Na podlagi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje zakonita, saj je pravilno ocenilo okoliščine konkretnega primera in interese pravdnih strank, ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, tožniku pa prisodilo odškodnino.

Glede višine odškodnine v znesku 400.000,00 SIT pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ta skladna z dosedanjo prakso sodišč. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera in sicer višino mesečne bruto plače in delovne dobe tožnika, dejstvo, da je invalid III. kategorije, njegovo starost ter možnosti za nadaljnjo zaposlitev, predvsem večjo brezposelnost v regiji, v kateri prebiva. Navedeno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ocenilo soprispevka tožnika k nastali situaciji, zaradi katere nadaljevanje z delovnim razmerjem pri toženi stranki ni bilo več mogoče. Tožnik namreč z ničemer ni pripomogel k dejstvu, da pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo ni bila sklenjena, saj mu takšna pogodba po prejemu dopolnilnega mnenja ZPIZ niti ni bila ponujena.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke po določilu 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je skladno s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004) odločalo tudi o tem, ali v tej zadevi dopustiti revizijo. V preostalem delu, razen glede prisojenega zneska odškodnine, je revizija dovoljena glede na 2. točko citiranega člena ZDSS-1, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, pri odškodnini pa gre za denarni zahtevek, ki ne dosega 1 milijona SIT in tako po določilu 2. odstavka 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, lahko pa jo dopusti pritožbeno sodišče.

Po določilu 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretnem primeru gre za vprašanje o tem, ali lahko sodišče delavcu tudi brez zahtevka prizna odškodnino iz 1. odstavka 118. člena ZDR v primeru, ko po določilu 2. odstavka istega člena ZDR brez predloga sodno razveže pogodbo o zaposlitvi. Ker o tem pravnem vprašanju vrhovno sodišče še ni odločalo, je pa bistveno za odločitev, je pritožbeno sodišče smatralo za potrebno, da se revizijo dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1152/2003
• VSL sodba II Cp 1112/2004
• VSL sklep II Cp 1673/2003