VDS sodba Pdp 1160/2005

Jedro

V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in uveljavljanja odškodninskega zahteva (namesto reintegracije) po določilu 1. odst. 118. člena ZDR gre v celoti za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato delodajalec v tem sporu trpi svoje stroške postopka ne glede na njegov izid (5. odst. 41. člena ZDSS-1).

 

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17.7.2003, da delovno razmerje po individualni pogodbi z dne 1.11.2002 traja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter, da je tožena stranka dolžna tožnici po odvodu davkov in prispevkov izplačati vse plače od 5.3.2004 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo odškodnine za izgubljeno delovno mesto v znesku 23.000.000,00 SIT. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača znesek 960.000,00 SIT iz naslova odpravnine po zaposlitveni pogodbi in da ji povrne stroške postopka v znesku 150.920,00 SIT. Odločilo je še, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za prenos podjetja. Meni, da je do ukinitve špedicijske dejavnosti pri toženi stranki prišlo na podlagi dogovora med toženo stranko in skupino XY, zato je potrebno prenos obrata špedicije tožene stranke šteti kot prenos dela podjetja. Po mnenju tožene stranke so zato izpolnjeni pogoji za prenos podjetja v smislu določbe 73. člena Zakona o delovnih razmerjih, pa tudi pogoji v smislu določb Evropske direktive št. 201/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prehoda podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu, v katerem je ugodeno tožničinem zahtevku iz naslova odpravnine in glede odločitve o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da niso izpolnjeni pogoji za izplačilo odpravnine po določbi 14. člena individualne pogodbe, ker je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Ob odpovedi je tožena stranka tožnici ponudila drugo delovno mesto, ki je bilo ustrezno njeni izobrazbi in izkušnjam, ni pa tožena stranka tožnice razporedila na drugo delovno mesto. Zato pogodbenega določila v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti in ga tudi ni mogoče razlagati v korist tožnice. Tožena stranka je tekom postopka ugovarjala zahtevku za plačilo odškodnine tako po temelju kot po višini, zato ni utemeljena ugotovitev sodišča, da toženi stranki v tej zvezi niso nastali posebni stroški. Sodišče bi moralo odločiti o stroških postopka glede na uspeh v sporu. Ker je tožnica uspela le s sorazmerno majhnim delom denarnega zahtevka, je dolžna v pretežni meri povrniti stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi tožnice in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnice :

ZDR v 1. odst. 73. člena določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja, ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe, ali zaradi združitve ali delitve, do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika (1. odst. 73. člena ZDR). Določbe ZDR so usklajene tudi z Direktivo Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov, ali delov podjetij, ali obratov (v nadaljevanju : Direktiva). Direktiva v 1. členu določa, da se uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. Pri tem se za prenos v smislu Direktive šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.

Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je tožena stranka poslovala kot sestavni del skupine XY, zaradi česar je prišlo do neposredne konkurence med tema družbama na posameznih pozicijah. Kot je izpovedal bivši direktor tožene stranke M.Š., se je večinski lastnik XY odločil za združitev posameznih PE, tudi PE Ljubljana, kjer je bilo delovno mesto tožnice. Določen del dejavnosti te poslovne enote (naloge špedicije) je bil prenesen na večinskega lastnika, ostali del pa v novo organizirano službo za carinsko posredovanje pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da med toženo stranko in družbo XY kot večinskim lastnikom ni bil sklenjen noben pravni posel o pravnem prenosu dela dejavnosti tožene stranke, temveč je do prenosa nalog iz dejavnosti špedicije prišlo v posledici poslovne odločitve večinskega lastnika. Za prenos podjetja se po določbah ZDR in Direktive zahteva pravni prenos, torej prenos, ki temelji na pravni podlagi. V obravnavani zadevi do prenosa dejavnosti špedicije ni prišlo na podlagi soglasja strank, kot to zmotno meni tožena stranka v pritožbi, temveč na podlagi poslovne odločitve. To pa pomeni, da odločitve večinskega lastnika o prenosu nalog špedicije v cilju zmanjšanja stroškov poslovanja znotraj skupine ni mogoče opredeliti kot pravni posel v smislu določb ZDR in Direktive. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da pri toženi stranki ni prišlo do pravnega prenosa dela podjetja.

K pritožbi tožene stranke :

Po določbi 14. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1.11.2002 se delojemalca lahko prerazporedi na drugo delovno mesto brez utemeljenega razloga, skladno z njegovo izobrazbo, znanjem in zmožnostim. V primeru, da delojemalec s prerazporeditvijo ne soglaša, mu preneha delovno razmerje z izplačilom odpravnine treh njegovih plač. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za nejasno določbo, ki jo je razlagalo v korist delavca, in tožničinemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da sta pogodbeni stranki še pred začetkom veljavnosti novega ZDR s citirano pogodbo dogovorili posledice, do katerih bi prišlo zaradi razporejanja tožnice. Tožena stranka je tožnici dne 17.7.2003 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "komercialist za tuje trge" (prilogi A2 in A7), ki naj bi začela veljati nazaj, od dne 1.7.2003, dne 1.9.2003 pa je prejela drugi pisni predlog nove pogodbe, ki bi pričel veljati dne 7.9.2003 (priloga A10). Tožnica je oba predloga zavrnila, delovno razmerje pa ji je prenehalo v mesecu marcu 2004.

Ob gornjih ugotovitvah je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica upravičena do odpravnine po individualni pogodbi. Za prenehanje delovnega razmerja z izplačilom odpravnine po določbi individualne pogodbe o zaposlitvi zadošča le nestrinjanje tožnice s ponujeno zaposlitvijo. Ker se tožnica ni strinjala, ji je delovno razmerje prenehalo, zato je nastopila situacija iz 14. člena pogodbe. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je institut razporejanja delavcev v ZDR nadomeščen z novim delovnopravnim institutom odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki ga ureja 90. člen ZDR. Vendar pa ni ovire, da tožnici, v situaciji, ko ne soglaša s ponujeno zaposlitvijo in ji v tej posledici preneha pogodba o zaposlitvi, odpravnina pripada, saj se s pogodbo o zaposlitvi lahko pravice za delavce določijo ugodneje, kot jih določa zakon (2. odst. 7. člena ZDR). Tožnica je pravico do odpravnine po pogodbi ohranila tudi v času po uveljavitvi novega ZDR, zato je pritožbeni očitek v tem delu neutemeljen.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. V tožbi je tožnica predlagala, da sodišče prve stopnje ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da ji delovno razmerje traja z vsemi pravicami do izdaje sodbe, v pripravljalni vlogi z dne 13.11.2003, pa je tožnica zahtevala še povrnitev škode zaradi izgube zaposlitve. Zato tožnikov zahtevek za povrnitev škode v znesku 23.000.000,00 SIT zaradi izgubljene zaposlitve, po vsebini predstavlja odškodninski zahtevek iz 118. člena ZDR, ki daje sodišču podlago, da na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja. V tem smislu je tudi tožnica v pripravljalni vlogi z dne 13.11.2003 uveljavljala zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, trajanje delovnega razmerja in plačilo odškodnine po 1. odst. 118. člena ZDR. Pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka (namesto reintegracije) gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in ne za samostojni denarni zahtevek, kot zmotno meni pritožba.

Zato tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja, do katerega pride zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo, ko je tožnici na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP priznalo le tiste stroške, ki jih je imela z denarnim zahtevkom glede odpravnine, s katerim je uspela.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se izpodbija sodba sodišča prve stopnje, in ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki s pritožbo nista uspeli, zato na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. člena ZPP, sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Ne glede na to, krije tožena stranka svoje pritožbene stroške tudi iz razloga, določenega v 5. odstavku 41. člena ZDSS-1.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2366/2005
• VDS sklep Pdp 377/2004
• VDS sklep Pdp 889/2004