<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 89/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.89.2006
Evidenčna številka:VDS03894
Datum odločbe:23.11.2006
Področje:delovno pravo
Institut:transformacija delovnega razmerja - prenehanje pogodbe

Jedro

Ker je tožeča stranka po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas prihajala na delo samovoljno, saj na strani tožene stranke ni bilo volje za nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko, neutemeljeno vtožuje transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da ji je delovno razmerje dne 1.9.2004 prenehalo nezakonito in je zato delovno razmerje, sklenjeno za določen čas do 1.9.2004, prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas in se ji za čas od 2.9.2004 priznajo vse pravice iz dela in po delu, t. j. da se jo pozove nazaj na delo, se ji za čas od 2.9.2004 dalje vroči pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in se jo razporedi na delo, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, se ji za čas od 2.9.2004 obračuna in izplača pripadajoča plača v višini plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonitimi (pravilno : zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila in z odvodom vseh ustreznih prispevkov in davščin, ter se ji vpiše v delovno knjižico kot delovna doba obdobje, ko ni delala. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o odločilnem dejstvu, t.j. o tem, da je tožena stranka izpolnila tožeči stranki kreditno polo, v kateri je navedeno, da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Temu dejstvu tožena stranka ni nasprotovala, navajala je le, da je administrativna prepoved na plačo brezpredmetna. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejanski stan iz 54. člena Zakona o delovnih razmerjih, v skladu s katerim se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil delovno razmerje. V izpodbijani sodbi je prvostopenjsko sodišče razširilo pogoje, ki jih določa citirani člen. Ob gramatikalni razlagi tega člena zadostuje za transformacijo delovnega razmerja prisotnost delavca na delu in ne obseg opravljenih delovnih nalog in volja pogodbenih strank. Tožeča stranka je ostala na delu do 8.9.2004, pogodba o zaposlitvi pa ji je prenehala 1.9.2004. Kadar delavec ostane na delu po poteku delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, mu delovno razmerje preide v delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi zakona, ne glede na voljo pogodbenih strank. Takšno stališče je sprejelo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 1007/01. Obvestilo o prenehanju delovnega razmerja ima lahko deklaratorno naravo, vendar če je tožeči stranki že bilo izdano, mu veljavnosti ni mogoče odreči, prav tako pa ne bi smelo biti izdano za nazaj. Tožena stranka bi morala v skladu z 226. členom Zakona o delovnih razmerjih takoj po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki proti potrdilu o prejemu vrniti delovno knjižico, torej najkasneje 1.9.2004. Tega očitno ni storila, saj to ni niti zatrjevala, niti ni o tem v sodnem postopku predložila ustreznega potrdila. Dejanskega stanja v tem delu sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, čeprav mu to možnost, glede na to, da v tem delu stranke niso podale svojih navedb in upoštevaje, da gre za bistveno okoliščino, omogoča preiskovalno načelo v skladu z 34. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Sodišče prve stopnje bi moralo ta dokaz izvesti, še zlasti ker se je postavilo na stališče, da obvestilo o prenehanju delovnega razmerja z dne 8.9.2004, na katero se je sicer sklicevala tožeča stranka, nima pravne veljave. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, na njegovi podlagi sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena, prav tako pa v obravnavani zadevi niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče zato v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

Tožeča stranka je sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1.9.2003 do 1.9.2004, na delovnem mestu samostojni referent za prodajo opreme in rezervnih delov. V postopku je zatrjevala, da je ostala na delu pri toženi stranki vse do 8.9.2004, zato ji je delovno razmerje za določen čas na podlagi 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

V 54. členu ZDR je med drugim določeno, da se v primeru, če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Izpodbijana sodba na podlagi ugotovitev izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključuje, da je tožeča stranka od 2.9.2004 do 8.9.2004 prihajala na delo samovoljno, saj na strani tožene stranke ni bilo volje za nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko, pri čemer sodišče druge stopnje soglaša z razlogi tega dela izpodbijane sodbe in jih na tem mestu v izogib nepotrebnemu ponavljanju tudi v celoti povzema. Kot je pojasnil direktor tožene stranke, je že ob podpisovanju kreditnih pol v mesecu avgustu 2004 tožečo stranko opozoril, da ji poteče pogodba o zaposlitvi. Navedeno je potrdila tudi priča R.V., ki pri toženi stranki opravlja delo poslovne tajnice in je bila navzoča na razgovoru glede potrjevanja kreditne pole. Direktor tožene stranke je nadalje tudi pojasnil, da je dne 2.9.2004 tožeči stranki povedal, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas potekla in da naj se odstrani iz organizacije, prav tako pa ji ni odredil nobenega nadaljnjega dela. Pri tem je priča S.Z., ki je pri toženi stranki zaposlena kot računovodja, deloma pa opravlja tudi kadrovsko delo, potrdila, da je bila tožeča stranka dne 2.9.2004 dejansko klicana k direktorju v pisarno. Priča M.B., ki je bil nadrejen tožeči stranki, je izpovedal, da ji po 1.9.2004 ni odredil nobenega dela, ker ji je pogodba o zaposlitvi že potekla. Tožeča stranka se je sicer dne 6.9.2004 udeležila zbora delavcev, pri čemer je direktor tožene stranke pojasnil, da je vabilo na zbor delavcev stvar sindikata, priča R.V. pa je izpovedala, da je direktor na zboru tožeči stranki prepovedal glasovati. Na podlagi vsega navedenega je izpodbijana sodba utemeljeno štela za dokazano, da na strani tožene stranke ni bilo volje za nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko.

Po oceni prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka s predloženo listinsko dokumentacijo sicer dokazala, da je v času po 1.9.2004 pregledala tri Uradne liste RS ter dne 6.9.2004 sestavila ponudbo št. 54072/04, glede katere pa je direktor tožene stranke izpovedal, da jo je prvič videl šele na glavni obravnavi v predmetnem postopku, priča M.B. pa, da tožeče stranke ni zadolžil za njeno izdelavo. Izpodbijana sodba pravilno zaključuje, da je tožeča stranka po lastni iniciativi pregledala tri Uradne liste in izdelala ponudbo, zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka dopustila tožeči stranki opravljati delo.

Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita, da je z odločitvijo iz izpodbijane sodbe razširilo pogoje iz 54. člena ZDR, saj po oceni pritožbe transformacija pogodbe o zaposlitvi nastopi na podlagi samega zakona, ker je tožeča stranka ostala na delu po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri tem pa obseg opravljenega dela in volja pogodbenih strank nista pomembna. Navedeni pritožbeni očitek, v skladu s katerim je pri transformaciji pogodbe o zaposlitvi iz določenega časa v nedoločen čas volja pogodbenih strank povsem nepomembna, je zmoten. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na ugotovitev, da na strani tožene stranke volja za nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bila podana, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 74/2006, z dne 11.4.2006, katere predmet je bila prav tako transformacija pogodbe o zaposlitvi in iz katere je razvidno, da je volja delodajalca eden od bistvenih elementov za ugotovitev obstoja transformacije. V citirani sodbi je bilo tako zavzeto stališče, da "lahko govorimo o preoblikovanju v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če delavec po poteku delovnega razmerja za določen čas pride na delo in želi nadaljevati z delom, iz ravnanja delodajalca pa je nedvomno razvidno, da mu tega ne preprečuje. Iz ravnanja delodajalca mora biti razvidno, da je podana tudi njegova volja za nadaljnji obstoj delovnega razmerja. Če delavec pride na delo, računajoč na ponovno podaljšanje delovnega razmerja za določen čas, pa do tega ne pride, tudi en dan dela več sam po sebi ne pomeni, da je delavec ostal na delu. Ob sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kjer je datum prenehanja pogodbe jasno določen, je edino utemeljeno pričakovanje lahko le, da bo takrat delovno razmerje prenehalo. Delodajalcu ni treba delavca na datum prenehanja še posebej opozarjati, saj je delavec pogodbo podpisal. Že s tem je tudi nedvomno vedel, kdaj mu bo delovno razmerje prenehalo. Kolikor delavec tudi dan po izteku pogodbe pride na delo in želi delati, ali ta dan celo dela, tega ni mogoče šteti kot nadaljevanje delovnega razmerja, če mu delodajalec jasno pove, da nove pogodbe ne namerava skleniti in da naj na delo ne prihaja več".

Pritožba se z namenom dokazati pravilnost svojih navedb prav tako neuspešno sklicuje na sodbo VDSS, opr. št. Pdp 1007/01, z dne 3.4.2003, skladno s katero naj bi delavcu delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi samega zakona in ne glede na voljo delodajalca. V citirani zadevi je delavec po 30.6.2000, ko mu je izteklo delovno razmerje za določen čas, ostal na delovnem mestu in dobival plačo, delodajalec pa mu je šele 27.7.2000 izdal (za nazaj) oz. dne 31.7.2000 tudi vročil novo pogodbo o delovnem razmerju za določen čas od 1.7.2000 do 30.9.2000. Zadeva opr. št. Pdp 1007/01 torej temelji na drugačnem dejanskem stanju, saj je delavec po 30.6.2000 ostal na delu po volji delodajalca, zato je sodišče pravilno ugotovilo transformacijo delovnega razmerja skladno z 1. odst. 18. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS - št. 14/90 in nadaljnji). Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, pa je v obravnavani zadevi tožeča stranka od 2.9.2004 do 8.9.2004 prihajala v poslovne prostore tožene stranke samovoljno, zato vtoževani transformaciji ni mogoče ugoditi.

Pritožba zmotno očita kršitev 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o izpolnitvi kreditne pole tožeči stranki. Po oceni pritožbenega sodišča obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje dejanske in pravne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so potrebna za sprejem odločitve v obravnavani zadevi. Tožena stranka je dne 18.8.2004 resda izpolnila kreditno polo in v rubriki "potrdilo o zaposlitvi in plači" označila, da ima tožeča stranka z njo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Vendar pa navedeno v obravnavani zadevi ne predstavlja odločilnega dejstva, kot to zmotno meni pritožba, in tudi v ničemer ne vpliva na sprejem drugačne pravne odločitve. Iz izvedenega dokaznega postopka (predložena pogodba o zaposlitvi z dne 1.9.2003, sklenjena za določen čas do 1.9.2004, izjave strank in zaslišanih prič) je namreč razvidno, da je bila tožeča stranka ob potrditvi kreditne pole dne 18.8.2004 pri toženi stranki v delovnem razmerju za določen čas. Nenazadnje tožeča stranka s predmetnim tožbenim zahtevkom vtožuje transformacijo pogodbe o zaposlitvi s sklicevanjem na to, da je ostala na delu tudi po 1.9.2004, ko se je iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas. To, da je tožena stranka v kreditni poli navedla neresnično dejstvo, češ da je bila na dan 18.8.2004 tožeča stranka pri njej zaposlena za nedoločen čas, pa je lahko kvečjemu predmet uveljavljanja odgovornosti v medsebojnem razmerju med banko - kreditodajalcem in toženo stranko.

Pritožba navaja, da ima obvestilo o prenehanju delovnega razmerja lahko deklaratorno naravo, vendar pa mu, če je že bilo izdano, veljavnosti ni mogoče odreči, prav tako pa tožeči stranki ne bi smelo biti izdano za nazaj. Z obvestilom z dne 1.9.2004 je tožena stranka seznanila tožečo stranko, da ji je s 1.9.2004 prenehalo delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za čas od 1.9.2003 do 1.9.2004. Že iz zgoraj citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da delodajalcu ni treba delavca na datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas še posebej opozarjati, saj je delavec pogodbo podpisal. Prvostopenjsko sodišče tako pravilno ugotavlja, da ima obvestilo z dne 1.9.2004 deklaratorno naravo, saj toženi stranki obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas sploh ne bi bilo treba izdati. Ker v posledici deklaratorne narave obvestilo z dne 1.9.2004 v ničemer ne vpliva na obstoj pravic oz. obveznosti tožeče in tožene stranke iz pogodbe o zaposlitvi oz. na samo trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, so pritožbene navedbe, češ da obvestilu veljavnosti ni mogoče odreči oz., da le-to tožeči stranki ne bi smelo biti izdano za nazaj (tožeča stranka je namreč trdila, da ga je prejela šele 8.9.2004), brezpredmetne za odločitev v obravnavani zadevi.

Pritožba zmotno očita, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru preiskovalnega načela samo raziskati, ali je tožena stranka v skladu z 226. členom ZDR tožeči stranki proti potrdilu vrnila delovno knjižico najkasneje do 1.9.2004, kar naj bi bila po oceni pritožbe ena od bistvenih okoliščin za sprejem odločitve. V 1. odst. 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je določeno, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. V 5. odst. 226. člena ZDR je resda določeno, da mora delodajalec takoj ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu proti potrdilu o prejemu vrniti delovno knjižico. Vendar pa dejstvo, ali je tožena stranka tožeči stranki delovno knjižico vrnila zadnji dan veljavnosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (1.9.2004) ali pa je to storila kasneje, ne predstavlja bistvene okoliščine za odločitev o transformaciji pogodbe o zaposlitvi, zato ga prvostopenjskemu sodišču tudi ni bilo treba ugotavljati v okviru preiskovalnega načela. Če namreč delodajalec ne postopa skladno z 5. odst. 226. člena ZDR in kljub prenehanju pogodbe o zaposlitvi delavcu knjižice takoj ne vrne, je to kvečjemu razlog za kaznovanje delodajalca z denarno kaznijo zaradi storjenega prekrška (16. tč. 1. odst. 231. člena ZDR). Datum vročitve delovne knjižice, ki je bila tožeči stranki pravilno zaključena z 1.9.2004, pa v ničemer ne vpliva na presojo (ne)zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje materialnopravno utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj pogodba o zaposlitvi tožeče stranke za določen čas ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, tožeča stranka pa tudi ni ostala na delu po preteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi (54. člen ZDR). Ker so s pritožbo uveljavljani razlogi neutemeljeni, jo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi z 1. odst. 165. člena ZPP).

 


Zveza:

ZDR člen 54, 54.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODI2MQ==