<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 461/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.461.2005
Evidenčna številka:VDS03888
Datum odločbe:20.10.2006
Področje:delovno pravo
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - prepoved - konkurenčna prepoved - bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Tožnik, ki je nagovarjal sodelavce za delo za pri drugem delodajalcu in se tako ni vzdržal ravnanj, ki bi lahko vplivala na interese tožene stranke, je naklepoma kršil prepoved škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR. Ker ni dokazano, da je tožnik opravljal delo prodaje knjig za konkurenčno založbo niti da bi s svojim ravnanjem zase ali za koga drugega pridobil premoženjsko korist, ni kršil zakonske prepovedi konkurenčne dejavnosti (1. odstavek 37. člena ZDR). Čeprav je tožnik naklepoma storil le eno izmed očitanih kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je še vedno podan zakonski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Če sodišče v zvezi s konkurenčno prepovedjo sploh ne ugotovi, ali je delavec opravljal dela za svoj ali tuj račun, to ne pomeni bistvene kršitve določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ampak nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v posledici zmotne uporabe materialnega prava (355. člen ZPP).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 1.10.2003 kot nezakonita razveljavi, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, temveč mu traja z vsemi pravicami iz dela in po delu naprej od 3.11.2003 do vrnitve nazaj na delo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas po 3.11.2003 do vrnitve k toženi stranki oz. za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati polno plačo v višini, kot bi jo tožnik prejemal, če bi delal, z zapadlostjo mesečne plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov oziroma od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva plačila, tožniku za isto obdobje obračunati in plačati predpisane davke in prispevke iz plače, ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek in odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče sledilo izpovedbam prič E.K. in D.W., ki sta izpovedali, da ju je tožnik nagovarjal za enako delo pri založbi X kot sta ga opravljali pri toženi stranki. Zaradi načina pridobivanja podatkov o delu tožnika s strani teh dveh prič od J.V. pod pretvezo, da sta zainteresirana za delo pri založbi X, pa je vrednost pričevanj izničena, saj so bile informacije o tožniku pridobljene s storitvijo kaznivega dejanja. J.V. je bila z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravljena v zmoto, da je razkrila podatke o poslovanju založbi X. Priči sta se "igrali detektiva" in sodišče je to nagradilo tako, da je verjelo njunemu pričanju, namesto da bi ju naznanilo Okrožnemu državnemu tožilstvu. Pritožba v zvezi s 1. odstavkom 37. člena ZDR izpostavlja predpostavke, ki morajo biti kumulativno izpolnjene, da je podana kršitev obveznosti po tej določbi ZDR. Glede na ugotovitev sodišča, da tožniku ni mogoče očitati neposredne prodaje knjig založbe X, ker s to založbo ali s podjetjem XY d.o.o. ni imel sklenjene kakršnekoli pogodbe o delu, je več kot očitno, da tožnik ni opravljal nikakršnih del, še manj pa sklepal posle s konkurenčno družbo. Nesprejemljivo je sklepanje sodišča, da bi tudi domnevno posredno delo z založbo X predstavljalo kršitev konkurenčne prepovedi iz 37. člena ZDR, pri čemer sodišče niti ni razložilo termina posredno oz. neposredno delo. Gre za "literarno izražanje" sodišča. Iz sodbe izhaja, da sodišče ni niti poskušalo ugotavljati, ali je tožnik opravljal delo za svoj ali tuj račun. Z ničemer ni dokazano, ali je imel tožnik ali založba X od tožnikovega domnevnega ravnanja kakršnokoli korist. V posledici navedenega je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnikovo nagovarjanje sodelavcev pri toženi stranki, da naj raje delajo za konkurenčno založbo X, ni bilo le splošno in pavšalno, ampak zelo konkretno. Meni, da je posredno delo za založbo X razumeti tako, da je tožnik delal za založbo X s posredovanjem drugih oseb.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve po 14. točki te določbe, ki jo uveljavlja tudi pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za odločitev v tej zadevi, ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP - da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ker prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik opravljal dela za svoj ali tuj račun. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS; št. 42/2002) v 1. odstavku 37. člena določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Iz izpodbijane sodbe je razbrati, da tožnik v zvezi z očitanimi dejanji v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pridobil koristi ne za svoj ne za tuj račun, iz česar izhaja, da te kršitve obveznosti iz delovnega razmerja tožnik ni storil. Sicer pa, tudi če bi držala pritožbena trditev, da sodišče tega dejstva sploh ni ugotovilo, to ne bi pomenilo bistvene kršitve določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ampak nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v posledici zmotne uporabe materialnega prava (355. člen ZPP).

Tožena stranka je tožniku 1.10.2003 na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer se je tožena stranka v izreku odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala na kršitev 1. odstavka 37. člena (konkurenčna prepoved), v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa še na kršitev 35. člena ZDR (prepoved škodljivega ravnanja), ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Iz dejanskih ugotovitev, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, izhaja, da pomeni tožnikovo ravnanje kršitev 35. člena ZDR, ne pa tudi 1. odstavka 37. člena ZDR, kar pa še vedno predstavlja zakonski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožniku same prodaje knjig konkurenčnega podjetja založbe X ni mogoče očitati. Ugotovilo pa je tudi, da je tožnik julija oz. v začetku septembra 2003 nagovarjal E.K. in D.W. (oba sta o tem izpovedala zaslišana kot priči) za delo pri založbi X, in sicer za enako delo, to je za prodajo knjig, kot sta ga opravljala pri toženi stranki. Priči M.B. in V.P. (ne pa E.K. in D.W., kot napačno navaja pritožba) sta avgusta 2003 na sedežu založbe X ugotovili, da ima J.V. podatke o tožniku (ime in priimek, telefonsko številko). J.V. je, zaslišana kot priča, izpovedala, da je bil tožnik pri njej na razgovoru z R.T. (bivšim delavcem tožene stranke), ki se je zanimal za delo pri , podatke o tožniku pa je dobila od J.B., direktorja podjetja XY d.o.o., ki je za založbo X tržilo knjige. Le-ta je v potrdilu z dne 26.9.2003 izjavil, da tožnik pri tem podjetju ni zaposlen in da nima sklenjene nobene pogodbe o delu. Tudi iz izjave J.V. z dne 26.9.2003 izhaja, da tožnik ni bil v poslovnem odnosu z založbo X. Tožnik je s tema izjavama dokazoval, da ni bil v nikakršnem poslovnem odnosu z založbo X in XY d.o.o., zaradi česar naj bi mu tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da tožniku ni sledilo, ampak je v dokaznem postopku predvsem z zaslišanjem prič ugotavljalo vsebino tožnikovega odnosa z navedenima podjetjema in posledično utemeljenost očitanih kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Četudi v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožnik s svojim ravnanjem zase ali za koga drugega pridobil kakršnokoli premoženjsko korist, zaradi česar tudi ne more biti podana kršitev zakonske prepovedi konkurenčne dejavnosti, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo, da bi moral biti tožnik do svojega delodajalca lojalen ter se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na interese tožene stranke - da že samo nagovarjanje sodelavcev za delo za drugo založbo lahko škoduje poslovnim interesom tožene stranke, saj je bil njen poslovni interes vsekakor čim boljša prodaja izdelkov tožene stranke, ne pa izdelkov konkurenčne založbe. Tožnikovo ravnanje, ki pomeni kršitev prepovedi škodljivega ravnanja, je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot tako hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (2. odstavek 110. člena ZDR). Pri tem je bistveno, da je imela tožena stranka tehtne razloge za izgubo zaupanja v tožnika kot svojega delavca zaradi njegovega nekorektnega odnosa do dela oz. delodajalca. Vse navedeno predstavlja podlago za pravilno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške. Ker s pritožbo ni uspela, jih krije sama (165. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

 


Zveza:

ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 355, 339, 339/2, 339/2-14, 355. ZDR člen 35, 37, 37/1, 111, 111/1, 111/1-2, 35, 37, 37/1, 111, 111/1, 111/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODI1NQ==